Orientacijski tek: V čem je hec in čar?
Od kar pomnim tečem, a malo bolj resno sem začel teči pri sedemnajstih. Udeleževal sem se rekreacijskih tekov in nekako do 25 leta pretekel kakih 5 maratonov (najboljši čas na 42 km imam 2:58). Ko sem treniral, … sem pač samo tekel. Brez razmisleka, brez premišljevanja o samem treniranju in tudi brez naprezanja možganov med tekom. Malo sem se občasno štopal in to je bila vsa znanost. No, vsaj jaz sem se teka lotil tako bolj amatersko. Gotovo se ga da lotiti tudi drugače.
Orientacijski tek: razmišljati pred, med in po
Orientacijski tek, ki sva ga s sinom začela trenirati pred nekaj meseci, pa se mi zdi “tek stalnega razmišljanja” in to pred tekom (ko se učim znake, ki ponazarjajo objekte v naravi – gozdove, travnike, skale, potoke, grape, jarke, skalne skoke, nasipe, …, treniram “z glavo” po težkih terenih), med tekom (do sedaj sem imel navado dati možgane “na pašo”) in tudi po teku, ko iz svojega GPS zapisa poti in karte rekonstruiram pot in s sinom “modrujeva”, katere poti bi bile boljše strateške izbire. Tako se kaj naučim(va) za prihodnjič.
Kaj vse se med tekom mota po glavi orientacijskemu tekaču?
Med orientacijskim tekom se meni, ki sem še začetnik, po glavi motajo te misli. Morda se izurjenim še kaj.
1. Pregled karte in pomnjenje
Najprej si je treba (kar med lahnim tekom) dobro pogledati karto na kateri so narisane kontrolne točke ter si zapomniti:
a) dvomestno kodo (npr. 73) za vsako posamezno kontrolno točko (vse pač niso za mojo kategorijo);
b) mikrolokacijo kontrolne točke, ki jo razberem iz tabele na karti (npr. točka leži na srednjem od treh kamnitih zidov in sicer na jugozahodnem kotu, na zunanji strani);
c) značilne objekte, ki jih moram na poti do kontrolne točke videti (npr. na levi bo čez približno 150 m nizka vrtača, vzporedno z njo, pa na desni skalni skok, kakih 50 m za tem bom prišel na pot, na kateri mora biti čez 100 m ovinek na levo), jih med tekom spremljati in prepoznavati.
Kar veliko za 50-letno glavo, ki med tekom doslej ni bila vajena razmišljati.
2. Strategija
Za vsako od kontrolnih točk je treba narediti strategijo poti do nje (da je pot čim krajša, enostavnejša, da se zanjo porabi čim manj časa). Med tekom se je treba odločati ali bom tekel (kot primer):
a) po poti, po levi strani hriba, ki gre precej naokoli, se po njej lažje teče, na približno 3/4 poti pa se konča in se nadaljuje s slabše prehodnim terenom, a tam bom naletel na kamniti zid, ki bo dobro mesto za napad na točko;
b) čez kakih 60 m visok hrib, kjer bo strmina onemogočala hiter tek, a z vrha bom lahko dobro “nameril” azimut do točke;
c) po desni strani hriba, kar je sicer najkrajša pot, a se bom moral boriti s slabo prehodnim terenom (kamnit teren) in se ogibati trem vrtačam.
Pa še kakšna možnost obstaja, ki je sploh ne uspem dovolj hitro “sprocesirati” :). 50-letna glava se kar hitro napolni in težko premisli vse te možnosti.
3. Mesto napada
Kontrolne točke so navadno postavljene tako, da niso ob poteh ali pri zelo značilnih objektih. Tako se mora tekač odločiti za mesto napada na točko. To je kakšno značilno mesto, za katerega zagotovo veš, da si na njem (križišče poti, ovinek na poti, vrtača, skalni skok, večji kamen, …). Od tam je treba s kompasom odmeriti azimut, preračunati koliko približno si oddaljen in v tisti smeri “napasti” točko. Med tekom do točke pa je treba ves čas pogledovati na kompas in stalno popravljati odklone, ko zaradi ovir ne moreš teči točno po azimutu.
Veliko miselnih akrobacij za 50-letno glavo.
4. Ko se tekač izgubi
Med tekom se orientacijski tekač izgubi. Jaz, ki sem še bolj začetnik, se na težkem kraškem terenu “ornk” izgubim – pomeni za kakih 15 – 30 minut, pri dobrih tekačih se to gotovo šteje v sekundah. Ko sem izgubljen, poskušam ohraniti mirno glavo, se čimprej najti in nadaljevati pot. Pri meni to pomeni, da se poskusim vrniti do znanega mesta in ponovno “napasti” točko.
5. Skrb za hitrost
Med tekom – še posebej, če nisem ravno prepričan, da tečem v pravo smer – moram stalno premišljevati o hitrosti teka in se kar malo priganjati.
Še to: med tekmovanjem je v gozdu kar veliko tekačev, ki pa imajo svoje poti in jim ni preveč smiselno slediti, ker te lahko vodijo do točke, ki sploh ni tvoja. Značilen napis na majicah orientacijskih tekačev je: “Don’t follow me, I’m lost to.”
6. Ovire po brezpotjih
Oviram na poti – saj ponavadi je to v resnici brezpotje – se je treba izogibati, jih preskočiti, preplezati, prelezti, … Čim hitreje seveda. Spet polno odločitev.
Očala so kar ovira za orientacijskega tekača, posebej zame, ki ne vidim dobro ne na blizu, ne na daleč. Tako moram očala stalno snemati za branje karte, natikati nazaj, jih občasno očistiti znoja, … A za to se ne sekiram, ker resnično uživam v tem prelepem športu.
Zapis poti – priložnost za učenje po teku
Za snemanje GPS zapisa poti uporabljam mobilni telefon in program Mapy.cz. Za prikaz poti na zemljevidu in za pregled drugih pomembnih podatkov uporabljam QuickRoute.
Oba programa sta brezplačna. Uporabna za vse, ki se radi gibate v naravi in vas zanima, kje se gibljete in kako hitro.
Zanimivo, koliko se imam še za naučiti … S sinom sva pa v soboto že trenirala na orientacijsko zelo zahtevnem kraškem terenu v okolici Logatca. Najin domači Golovec je že postal prelahek 🙂 Se veselim še drugih terenov.
Foto: Ana Plavčak
“Don’t follow me, I’m lost to.” <- odličen citat 😀
sicer se pa vse skupaj sliši zelo zanimivo 🙂
Ja, meni je bil tudi dober … Sem se nasmejal, ko sem za enim takim “napisom” tekel, pa me je potem res pripeljal do napačne kontrole 🙂
Drugače pa je orientacijski tek res fenomenalen šport – razmiga telo in glavo. Oboje “ornk”. Pa še to prednost ima, da ga lahko zganjaš tudi v pozna leta, ko ti hitrost ni več tako pomembna in ga spremeniš pač v orientacijsko hojo. Sem videl v Italiji, kako se starejši ljudje – tudi tam okoli 70+ let lepo odpravijo na pot, nekateri sami, drugi v paru s sozakoncem, ali celo v skupini, … Tudi kategorije so temu prilagojene. Čudno se mi samo zdi, da pri nas ni tako popularen.