Ustavi se in premisli!

Orientacijski tek je strašno zanimiv šport. Med gibanjem po zahtevnem terenu kraškega sveta, kjer je obilo naravnih geomorfoloških tvorb (vrtač, vrhov, skalnih skokov, balvanov, …), pa tudi sledov človekovega delovanja (kolovozov, poti, stavb, vodnjakov, …), je treba vsak trenutek vedeti kje se nahajaš. In priti tja kamor je treba, čim hitreje.

Če – pa magari za trenutek – izgubiš koncentracijo, se zlahka zgodi, da ne veš kje si, zato seveda zgubiš kakih dvajset minut (pa tudi več!) za iskanje in … takoj si na repu razvrstitve. Kar tekmovalnim ljudem kot sem tudi sam, ni prav všeč 🙂

Orientacijski tek zahteva stalno koncentracijo in to čemur bi morda rekel “preventivni preudarni razmislek”. Morda bi ga še najlažje opisal takole: ko si tik pred tem, da se izgubiš je treba to …

1. prepoznati (da se bliža kritična situacija),
2. se zavestno odločiti za to, da se ustaviš,
3. se prisiliti v razmislek in
4. pravilno reagirati.

Prav tega sem se zadnje čase naučil, bolje rečeno, sem se tega zavedel in enkrat celo pravilno odreagiral.

Gal Kušar mi je na Facebooku takole zapisal: “Podobno kot pri potapljanju, ko se znajdeš v neugodni situaciji: “Stop, breathe, think, act.” Torej: “Ustavi se, zadihaj, premisli, ukrepaj.” Prav res, tudi pri orientacijskem tek nam pri hitrem teku najbrž zmanjka kisika v možganih in zato slabi razmisleki.

Zadnje tedne se udeležujem zanimivih mednarodnih tekmovanj po Sloveniji: Cerkno Cup, Bubo Cup in OO Cup. Tekme so potekale po izjemno zahtevnem kraškem terenu z močno mednarodno zasedbo. Na terenih torej, kjer se zlahka izgubiš.

Trije primeri z orientacijskega teka

1. Cerkno Cup, 2. dan, Lome: Do KT7 (sedme kontrolne točke od enajstih) sem tekel odlično. Potem pa v glavi za trenutek “tema”, izguba koncentracije in nenadoma nisem vedel kje sem. Sredi gozda. Letal sem kot “muha brez glave” po gozdu in skušal prepoznati značilen vzorec (kombinacijo vrtač, poti, jarkov, …). Nič. Vse sem delal avtomatsko in brez glave. Mimo priteče sotekač, vidi mojo stisko in mi pomaga. Pove mi kje sem. Sem bil še kar naprej tako zmeden, da sem naslednji kontrolno točko kar izpustil in bil diskvalificiran. Pa tako dobro mi je šlo! Prvič sem začutil, da se moram, ko zaslutim kritičnost situacije, ustaviti, premisliti in počasi nadaljevati.
2. Bubo Cup, 5. dan, Lokve: Do KT11 (od trinajstih) mi je šlo odlično. Pa sem se spet kar naenkrat znašel s temo v glavi (izguba koncentracije), a tokrat sem se tega zavedel. Rekel sem si: “Ustavi se, izgubil se boš!”. Sem se res ustavil, premislil, pogledal, kje približno bi moral biti, poiskal vzorec poti, kucljev in vrtač …in “speljal”. Malo sem še počakal, se umiril, ponovno skoncentriral in dobro odtekel do konca. Hura! Vesel sem, da sem uporabil v praksi, kar sem se v Lomah naučil.
3. OO Cup, Tiha dolina (na Veliki planini): Do KT10 (od petnajstih) sem tekel odlično, nato pa spet tema, nagonska reakcija in izgubil sem se – za 16 minut. Ko sem se končno našel, sem – namesto, da bi se umiril in premislil – napake delal še kar naprej. Dobra tekma je šla po zlu. Kot da se na Lomah nisem ničesar naučil!

Nauki za življenje iz orientacijskega teka

• Nezavedno: Kolikokrat se nam zgodi, da se niti ne zavedamo, da se bomo (ali pa smo se že) znašli v kritični situaciji, četudi “hodimo po neznanem terenu”. Pravzaprav večino časa nezavedno “letimo” skozi življenje in se velikokrat sploh ne zavedamo pomena svojih dejanj.
• Avtomatizem: Že ko vemo, da se nam bliža kritična situacija (ali pa smo se že znašli v njej), ne reagiramo, pač pa delujemo kar avtomatsko. Še celo, če so znamenja kritičnosti situacije zelo očitna, jih ne prepoznamo ali pa jih celo ignoriramo v smislu “saj bo nekako šlo”.
• Odsotnost premisleka: Ne ustavimo se in ne premislimo dobro situacije, pač pa kar norimo sem in tja kot “muha brez glave”. Napake se pa množijo.
• Navada: Še celo če vemo, da bi se bilo dobro ustaviti, premisliti in pravilno reagirati, v praksi tega ne izvedemo vsakič. Ne reagiramo, tako kot pravzaprav vemo, da je prav. Ker nam še ni prišlo v navado. A z zavestnim trudom in ponavljanjem se da.

Foto: Aleš Čerin