Vse najboljše, moj “scefrani” angel varuh
Danes je god Angelov varuhov in tudi moj praznuje. Vse najboljše, dragi moj, že pošteno utrujeni in “scefrani” angel varuh. Kar nekajkrat si me rešil iz prav nemogočih situacij, v katere sem zašel po svoji odločitvi.
Z dvesto metrov na smreko
S Kamniškega vrha; v ozadju Krvavec
Najbolj sem ti hvaležen, ker si mi mehko “postlal” pristanek z jadralnim padalom. Gotovo se spomniš, na Potoški gori je bilo. Kar nekaj let nazaj.
Še danes sem ti hvaležen, da si vse uredil tako, da sem kljub podivjanemu padalu, kljub prekopicevanju v zraku kakih 200 m nad goro varno pristal na eni od tistih redkih smrek na pobočju.
Hvala, da si uredil tako, da se je padalo tik pred padcem z močnim pokom odprlo in ublažilo direkten udarec.
Hvala za tisto trdno smreko na katero si vodil moje telo in seveda za mehke iglice pod njo, na katerih sem se znašel po padcu. Lahko bi bili kamni.
Prijatelj, ki je bil z menoj v zraku, ki je opazoval strmoglavljanje, je pristal na štartu in pritekel do mene. Pričakoval je truplo ali hudo poškodbe. Nejeverno se je držal za glavo.
Dragi angel varuh, vse si uredil tako, da se sploh nisem poškodoval. Spakiral sem opremo in peš sam odkorakal v dolino.
Pa še nekaj, hvala, da si mi že prej namignil, naj si vendar kupim še dodatno kevlarsko zaščito za pod hrbtenico, ki je v tistem času bila redka in in smo jo imeli le za dodatno nadlogo in višji strošek opreme. Tako me je le kakšen teden bolel hrbet, hrbtenica pa ni počila.
Še več, spametoval si me, da se nisem več ukvarjal z letenjem. Po tem dogodku sem namreč padalo in vso opremo prodal in se posvetil manj adrenalinskim športom in še bolj družini.
To ni bil edini dogodek, kjer si cefral krila
To seveda ni bil edini dogodek, kjer si me varoval. Še veliko jih je bilo. Se spomniš onega kamnitega plazu pod steno Špika v krnici Pod srcem? Sprožil se je le kako minuto za tem, ko sem se po snežišču oddrsal stran od stene.
Se spomniš onih poličk v Mali Pišnici, kamor sem se zaplezal in ne našel poti nazaj? Pokazal si mi način in izprosil milosti, da sem lahko po riti nekako oddrsal nazaj.
Gotovo za mnoge nevarnosti niti sam ne vem, ker si bil kakšen korak pred menoj ali bolje bil si med menoj in nesrečo. Najbrž si utrujen in kot pravim v naslovu “scefranih” kril.
Dragi moj angel varuh, želim ti, da bi ostanek svoje angelske kariere preživel bolj mirno. Obljubljam pa, da bom tudi sam kaj storil za to.
Foto: Stane Jankovič (naslovna)
Kaj bi brez angelov ? Tudi moj spremljevalec je garač, vedno pripravljen, pravi skavt ! Hvaležna sem za vsako besedo tolažbe, za ta tihi glas, ki mi reče NE DELAJ TEGA, za vse čudne splete naključij, ki me pripeljejo tja, kjer moram biti – na pravo mesto,k pravim ljudem !
Ja Karmen. Kaj bi brez nih. Saj vidiš, mene ne bi bilo več. Oziroma bi bil v njihovi družbi upam. Če ne celo kje drugje…
Hvala za čudovit prispevek! Hvala, da si me spomnil, da se tudi jaz zahvalim svojemu angelu varuhu. Tudi meni je že nekajkrat rešil življenje. Največ bližnjih srečanj z Matildo sem imela na cesti in brez njegovega posredovanja bi se že lahko poslovila od tega sveta. Najbolj mi je ostalo v spominu prehitevanje v ovinek. Kljub temu, da mi je naprosti pripeljal avto, sem vztrajala na svoji poti. In potem smo vsi trije kot po čudežu peljali drug mimo drugega brez posledic. To so bili časi, ko sem bila še zeloooooo neodgovorna.
Pri nas imajo tudi kaj delati ob dveh malih mulcih, ki se kar brez padala lotijo kakšnega skoka. No tudi starejši člani družine delamo svoje vratolomije.
Tudi naši angeli varuhi imajo kaj delati. Včasih bi si zaslužili “dvojno delovno dobo”. Spomnimo se jih pa ne preveč pogosto, kljub temu, da si še kako zaslužijo. Aleš, lepo,da si nas opomnil na njihov praznik. Naj se jim še jaz zahvalim v imenu naše cele družine.
Ja očitno sem vas spomnil na naše angele varuhe, ki imajo vsi veliko dela. Očitno ni samo moj “scefranih” kril…
Hvala vsem za odzive.
Tudi sam sem kar nekaj časa premišljeval o naših angelnih varuhih. Na prvi pogled takšnih situacij, ko mi je stal ob strani ni bilo veliko. Kasneje pa sem ugotovil, da je bilo dejansko takšnih situacij kar nekaj. Mogoče, če nekoliko opišem eno zadnjih, ko mi je na avtocesti pri dokaj visoki hitrosti razneslo zadnjo gumo, pa se je vse srečno končalo.
Ja, so na delu, mi pa komaj “priznamo” da so :-), kajne? Hvala za doziv.
Tole bi pa prav lahko napisal jaz. Pravzaprav bi moral, že zdavnaj in velikokrat. Nisem sicer nikoli letal, je pa tudi moj angel verjetno že kar precej utrujen in scefran. Upam, da bo tele moje besede vzel za dobro, potem pa naj si še enkrat prebere Aleševo zahvalo in si misli, da sem mu jo napisal jaz. Saj ne boš zameril, Aleš, kajne?
Dragi Blazmi! Sigurno jih bo vzel za dobro. Naj tudi tvoj prebere mojo zahvalo – seveda ne zamerim. Pa tudi ti ne pozabi nanj…
Oglasi se še kaj.