Tečem (tudi) v dežju
Po celem dnevu napornega svetovanja, se zvečer vrnem v hotel, prižgem računalnik, pogledam pošto, me potegne na Facebook, … potem pa še dobra večerja in gremo spat. In tako ves teden.
Kaj pa telesna aktivnost?
Seveda se prileže in na takih potovanjih redno tečem. Nemogoče je cel dan zbran delati, ne da bi se razmigal.
Tudi danes sem hotel …, in ko sem že bil oblečen za tek, se ulije dež.
“Fino”, si mislim, “mi vsaj ni treba teči” in se usedem nazaj za računalnik. Čez nekaj časa me prime, da bi se vseeno zmigal, pa še vedno dežuje.
Super, pa mi le ne bo treba! Grem na večerjo in po večerji še vedno dež.
“Saj nisem iz “cukra” (topen v vodi), pač pa iz beljakovin in maščob (oboje netopno v vodi)”, ponovim zanimivo, malo kemijsko obarvano misel iz študentskih let, premagam lenobo in grem.
8 kilometrov v dežju …
… po blatnih poljskih (trenutno sem na Poljskem, Starogard Gdanski, blizu Gdanska) vaseh, po kolovozih in gozdnih cestah. Ljudje me gledajo kot nezemljana, kajti v teh vaseh nihče ne teče. Včasih morda otroci, pa še ti le za fuzbal žogo.
Vrnem se premočen, utrujen. Se stuširam in povem vam, odlično se počutim. Telesno in tudi drugače.
Kako naj rečem: fino se mi zdi, da sem se odločil.
Foto: Aleš Čerin
Hehe, upam, da si jo bolje odnesel kot takrat, ko si po dežju k meni tekel. Če ne, se bo pa en teden postelje tudi prilegel…
Ne, ne, … toliko neumen pa spet nisem. Takrat sva lepo sedela, jaz sem pa premočen zmrzoval (seveda ne po tvoji krivdi!, da ne bo pomote). Sedaj sem šel direktno pod tuš. Se pač malo učim.
Kaj je zdaj? Še nič na dopustu? Če še švicaš v službi, potem bi se prilegel en dober blogec, saj veš kam. Pojdi pogledat gor. Se je oglasil velik analitik in napisal spoštljivo lep in odličen odgovor.