Smeh, vročina, dež, napor, veselje, komarji, … na E6
Prvi dan
Kot sem napovedoval, smo se tudi letos odpravili na nadaljevanje slovenskega dela evropske pešpoti E6.
Lani smo prišli od mejnega prehoda Radelj na Koroškem do Vranskega, letos pa smo nadaljevali s prelaza Lipa nad Vranskim. Načrtovali smo, da bi v štirih dneh prišli do Iškega Vintgarja.
Pot se je začela lepo v krasnem sončku. Oprtani z ne preveč težkimi nahrbtniki, smo se odpravili mimo roba Menine planine proti Motniku v Tuhinjski dolini.
Ravno v času kosila smo prispeli tja. Okrepčali smo se v odlični gostilni. Pot smo preko Trojan (še vedno imajo krofe, še vedno je gneča, …) nadaljevali proti Limbarski gori.
Na Golčaju, kakšno uro hoda pred Limbarsko, nas je presenetila nevihta in zatekli smo se pod “največji cerkveni napušč” pri cerkvici svete Neže in tu prenočili. Na trdih kamnih, vendar veseli, da smo na suhem.
Drugi dan
Nadaljujemo kar brez zajtrka (imamo tako taktiko, da si obilen zajtrk privoščino vedno po kakšni uri hoje) skozi prijeten gozd. Otroci veselo skakljajo (še vedno malo prestrašeni od včerajšne nevihte), se pogovarjajo in hecajo. Včasih si malo preveč privoščijo najmlajšega.
Limbarska gora – zajtrk in pogled naprej v daljavo, kjer že ugledamo naše naslednje cilje: Sveti Miklavž nad Senožetmi in Janče. Po izjemni vročini, pomanjkanju gostiln in napornih vzponih pridemo proti večeru na Janče. Otroci seveda takoj “napadejo” skrinjo s sladoledi.
Sprejmemo predlog domačinke, da na turistični kmetiji Travnar strežejo dobro hrano in se spustimo do nje. Hrana je odlična, veliko jo je, pivo (v glavnem brezalkoholno) pa tudi “sede”.
Prespimo na lepo pokošeni travici pri vikendu našega strica. Se umijemo v ledenem potoku. Zadnji se umivajo z zobno pasto, ker nam je milo odnesla voda. Nočni mir kalijo samo skoviki sove in šumljane potočka. In tudi mehkoba trava paše po trdih kamnih na Golčaju.
Tretji dan
Vzpon na Trebeljevo mine hitro. Pod mogočno hruško na poti do Leskovca pozajtrkujemo. Otroci kartajo tarok, midva pa spet malo polenariva v senci.
Pot preko Kuclja do Police in naprej do Grosuplja se vleče. Vroče je, hodimo veliko po asfaltu (žal tu ne gre drugače – pot je sicer izjemno lepo speljana po gozdovih) in pripekajoče sonce. Med potjo se ustavimo pri sestrini prijateljici in se odžejamo. Otroci, še nekaj minut nazaj “izmučeni”, skačejo kake pol ure po trampolinu. Na vročem soncu seveda. Kdo razume te otroke?
Sredi Grosupelj nas pozdravi odlična picerija Kovačija. Ogromne, okusne, v krušni peči pripravljene pice, pivo, sokovi. Lastnika picerije nas prijazno opozorita na komarje v večernih urah. Nismo ju jemali resno. Čez kako uro smo ju šele razumeli…
Množice komarjev so nas začele napadati že na poti preko obširnega polja na poti do Spodnje Slivnice. Ko pa se spustimo v dolino na poti v vasico Cerovo, pa napadi postanejo neznosni. Mi nimamo nobenega orožja (repelentov), komarjev pa na miljone. Edino kar pomaga je hitra hoja, mlatenje po nogah in mahanje z majico okoli sebe. Vsak se znajde po svoje.
Rešitev vidimo v zavetju gozda, vendar ko pridemo v gozd, invazija ne poneha. Šele hlad vhoda v Županovo jamo, kamor pridemo proti večeru, nas odreši. Vendar nas pred vhodom v jamo kaj hitro začne zebsti (temperatura je okoli 6 stopinj C).
Večeri se, komarji napadajo, pripravlja se k nevihti, prenočišča še nimamo, … Po kratkem posvetu vseh članov odprave (midva s sestro in pet otrok: 8-15 let), se odločimo da pokličemo prevoz in zaključimo našo pot.
Kaj naj rečem za zaključek?
Na poti se nam dogaja vse iz česar je tudi sicer sestavljeno življenje: veselje, žalost, napor, lenarjenje, pomanjkanje, izobilje, hec, zajedanje, bolečine, ugodje, …
Prava šola življenja za otroke in tudi za naju. Zanimivo pa je, da otroci radi obiskujejo to šolo.
Mogoče gremo letos še enkrat v to šolo …
Foto: Aleš Čerin
Zemljevid Slovenije z vrisano našo potjo (rdeče: 2007; zeleno: 2008):
Vauuuu. Genialna ideja. Le da sta moja tamaučka še malo premajhna. 😉
Koliko sta pa stara?
Saj ni treba, da greste tako daleč. Pomembno je, da ste na poti (peš) več dni, da se imate fino, da premagujete razdalje primerne starosti otrok. Predvsem pa nič kompliciranja s spanjem. Če želiš, se oglasi in se pomeniva.
Tako sem vam “fouš”, da se z besedami ne da opisat :)! Edino, kar me tolaži v tej “nesrečni boli”, je dejstvo, da bom z družino tudi sama (po vašem zgledu) zagotovo odšla na tako avanturo.
Katja
Katja, krasno. Kdaj pa greste? Vam moram vrnit še šotorke.
Oglasita se kaj, da vam dam kakšen nasvet. In da ne boste preveč nosili po poti… Več kot 10 kg ne sme imeti nihče. Tudi Milan ne.
Je pa res super takle treking po lepo naši Sloveniji. In še pot je tako lepo speljana v glavnem (kjer se je le dalo) po gozdovih. Je pa seveda kar malo naporno. Samo ne za vas 🙂
Oooo, lepo 🙂 Komaj čakam, da se spopadem še s tem delom E6.
P.S.: aaa, skavti ste… it makes sense 🙂
Lp,
tabornik.
Dragi tabornik! Ja skavti – smo v žlahti. In žal smo skavti in taborniki izgleda (poleg nekaj popotnikov) edini obiskovalci te lepe poti.
Hvala za lep zapis na tvoji strani. Ga bomo uporabili drugo leto, ko nadaljujemo proti morju.
Kako pa vam je šlo letos? Ste prispeli do Strunjana. Midva z ženo sva opravila kot se šika od Wies/ Ivnika do Ilirske Bistrice, sedaj pa čakava hladnejše vreme za končne 3 etape.
LP od popotnikov, ki ste jih srečali na poti iz Sela do Nove vasi
O, pozdravljeni! Čestitke obema. Nam je tudi šlo odlično. Prišli do Strunjana – že v četrtek ob 12h. Mi smo tisti dan ko sta vidva ostala v Markovcu, spali pri gradu Snežnik, pa potem na vrhu Snežnika (pridni kajne!) in naslednji dan v kmečkem turizmu Bubec (malo ven iz Ilirske Bistrice). Naslednjič pa na vrhu Slavnika in v vasi Pomjan nad Koprom.
Otroci so odlični kajne? Nama s sestro pa gre zasluga, da jih znava motivirati, navdušiti za take poti, … in tudi za dobro vzdušje na poti.
Se mi zdi pomembno, da se take poti popularizirajo, zato bom napisal daljši prispevek na to temo – na tem blogu. Povabljeni k komentiranju in tudi (če želite lahko kaj napišete kot gostujoči avtor – vaše videnje pohajanja po takih poteh).
Lepo vaju pozdravljam in želim veliko uspeha na poti do Strunjana. Pazita na markacije – čez Brkine so precej pomanjkljive.