Intervju za Nedeljo – tednik Koroških Slovencev: Verjamem v koncept prostovoljne preprostosti

Kako se je porodila ideja za projekt 1 € na dan? Kakšni so bili namen in cilji projekta?

Že kakih osem let pišem blog Preprostost in se ukvarjam z vprašanjem, kako narediti svoje življenje bolj preprosto. Pred leti sem naletel na podatek, da je Svetovna banka definirala absolutno mejo skrajne revščine na 1,25 $ na dan, kar je nekako 1 €. Torej, človek, ki na dan porabi za vse svoje potrebe manj kot 1,25 $, je skrajno reven. Pa sem se vprašal, kako bi se dalo s to vsoto preživeti v Sloveniji. Vprašal sem se, kako bi se dalo s to vsoto preživeti v Sloveniji in po kratkem pregledu naših družinskih stroškov ugotovil, da se nikakor ne da. Stroški bivanja pri nas so znatno višji. Pa sem si tako zastavil nalogo, da bi se »le« prehranjeval za manj kot 1 € na dan.

Prvi namen projekta je bil, da bi v svojem srcu povečal hvaležnost za darove, ki jih vsakodnevno prejemam in se jih sploh ne zavedam, ker se mi zdijo popolnoma samoumevni. Recimo, da imam poln hladilnik hrane, da ko odprem pipo, priteče čista voda, da živim v okolju, kjer dovolj toplote, dežja, da ko v zemljo nekaj posadim tudi kar zraste. In še bi lahko našteval … Želel sem tudi, da bi se zavedal vrednosti tako lahkega dostopa do hrane, da bi sebi pokazal, da v našem delu sveta pravzaprav pretiravamo, po domače – se »prenažiramo«. Namen je bil tudi v praksi pokazati, da se da pri nas preživeti za znatno manj kot si mislimo, če le malo spremenimo naravnanosti in se česa praktično naučimo. Še skriti namen je bil: sebe malo »brcniti v rit« in se bolj potruditi za lastno pridelavo in pripravo hrane.

Cilj dvomesečnega projekta je bil zelo jasen: dva meseca – od konca septembra do konca novembra – se prehranjevati za manj kot 1 € na dan ob 40 m² velikem, napol praznem jesenskem vrtu.

Projekt je bil tudi dobrodelne narave. Razliko med dnevno porabljenim denarjem za hrano in 10 €, je šlo za dobrodelne namene. Denar sem nakazal misijonarju Pedru Opeki, ki skrbi za tisoče revnih otrok na Madagaskarju. Podprl sem projekt “Obrok riža na dan – vsak dan”.

Kako pa je projekt praksi potekal?

Najprej sem si postavil zelo jasna pravila in jih zapisal na svoj blog. Pravila so bila zelo potrebna, da projekt ne bi postal preveč »fleksibilen« in da sem ohranil verodostojnost. Prvo pravilo je bilo, da ‘družini ne bom težil’ in je ne silil v projekt. Drugo pravilo je bilo, da se za projekt odločam prostovoljno, kajti zagovarjam koncept prostovoljne preprostosti. Eno od pravil je bilo tudi, da moram zaužiti dovolj za trajnostno življenje ob nespremenjenem življenjskem stilu; pomeni dovolj kalorij, dovolj beljakovin in brez znatnega hujšanja. Postavil sem si pravilo, da hrane ne kradem, ne prosjačim, se ne “povabim” v goste, darov v obliki hrane ne sprejemam in da večino obrokov pripravim sam. V praksi se je v resnici dogajalo, da sem se ljudem zasmilil in so me vabili na obroke, češ, »daj, to je zate, ki si na enem evru, zastonj«.

Doma, na 40 m² velikem vrtu, pridelane hrane nisem računal v 1 €, sem jo pa skrbno zapisoval in na koncu izračunal koliko bi me to stalo, ter prišel do zanimivih številk. Odločil sem se, da si bom vse kar bom zaužil skrbno zapisal: količino, kalorijske in beljakovinske vrednosti, ceno hrane. Na koncu vsakega dne sem vse to seštel.

Potem, ko sem si postavil ta pravila, sem se lotil takega načina prehranjevanja. Prvi dnevi so bili obupni, ker nikakor ni šlo. Ni bilo ne znanja, ne spretnosti, ne izkušenj. Številke so šle na začetku krepko čez 1 € in sem moral kasneje nadoknaditi.

Takoj sem se naučil, da je treba kupovati le osnovne surovine in vrednost hrani dodajati sam. V resnici sem kupoval skoraj izključno osnovne surovine in uporabil tisto malo zelenjave in sadja, ki smo ju pridelali na vrtu.

Vse kar sem zaužil sem skrbno zapisoval. Menim, da zapisovanje dejstev šele pripomore k dejanski spremembi naravnanosti. Ko ima človek pred seboj jasne številke, lahko spremeni tudi naravnanost in ravnanje.

V nabavi, v organizaciji kuhanja in tudi pri pripravi hrane sem postal v teh dveh mesecih zelo spreten, kar še danes s pridom uporabljam. Celo vzljubil sem kuhanje, ki mi prej ni bilo ljubo.

Kaj je bilo v času projekta najtežje? In kaj je pozitivnega v projektu?

Težko je bilo vsakodnevno natančno tehtati prav vse sestavine hrane, si zapisovati, računati, … skratka voditi natančno evidenco. Težko mi je bilo tudi to, da sem bil kakšen večer lačen. Evra je preprosto zmanjkalo, ker sem preveč pojedel že za zajtrk, kosilo ali pa sem prejšnje dni šel čez. Obenem pa je bila fizična izkušnja lakota blagoslov. Pravzaprav sem prvič v življenju občutil, kako je biti lačen. Zanimivo, občutil sem hvaležnost, da je bil naslednji dan spet na razpolago 1 €, ter se zavedal kako težko bi bilo, če ga ne bi bilo …

Kaj je bilo pozitivnega v tem projektu? Predvsem to, da sem se veliko naučil in trajno vtisnil vase naravnanosti, ki se jih prej nisem zavedal. Najpomembnejša mi je tale: treba je iskati – v primeru hrane prav fiziološko – mejo in ko jo najdeš, je treba odstraniti odvečno. Ko ostane bistveno, se lahko luksuz premišljeno in po »kapljicah« dodaja. Če pa stalno živiš udobno življenje – veliko nas živi tako – to postane standard in če nam umanjka le kakšen, četudi nepomemben vidik, smo že nesrečni in prav nič hvaležni za vse ostale danosti, s katerimi nas Bog velikodušno obsipa.

Kakšni so bili odmevi na projekt? 

Odziv ljudi je bil v celotnem spektru, tako kot vedno: od močnega odobravanja, do silovitega norčevanja. Tudi žalitev v smislu »gospod ima polno rit in se dela norca iz revežev« ni manjkalo.

Projekt 1 € na dan je že takoj na začetku pritegnil veliko medijske pozornosti v Sloveniji in – po zaslugi agencije Reuters – tudi po svetu. Potem, ko so me novinarji začeli prositi za intervjuje, za snemanja, za pogovore po radiu, sem se odločil, da bom sodeloval z vsemi, z jasnim namenom, da bi šel koncept ‘bolj preprostih izbir’ v široko javnost. Sam namreč verjamem v ta koncept, verjamem, da bo sčasoma množica posameznikov, ki bi zavestno in prostovoljno iskali ‘bolj preproste izbire’ v vsakodnevnem življenju, ki bi videli povezave med osebnimi odločitvami in (tudi globalnimi) posledicami svojih odločitev, ki bi iskali ravnotežje med svojo komodnostjo in socialno pravičnostjo, ki bi se dejavno vključili v politično odločanje za sistemske spremembe, dovolj velika, da bo spremenila svet na bolje, kot pravimo skavti. Tako, da bo dovolj dobrin za vse.

Ob tem projekti sem se tudi naučil kako delati z mediji, kako poskrbeti, da pridejo prave reči v javnost. V začetku sem bil naiven in pustil, da so (nekateri) novinarji moje besede preobračali po svoje.

Kako še danes uresničuješ namen in cilje projekta? Na katerih področjih? 

Projekt je bil dovolj dolg in je bil dovolj težak, da je znatno vplival name, posredno tudi na mojo družino in – po odzivih sodeč – tudi na širšo javnost. Seveda sedaj nisem na 1 € na dan, to je skrajna meja, sem pa spremenil naravnanosti in iz tega tudi svoje vsakodnevne prakse. Še vedno doma spečem praktično ves kruh, vrt sem povečal od 40 na 200 m², kar je nekako dovolj, da pridelamo skoraj vso zelenjavo za našo družino. Kar veliko osnovnih živil kupujemo direktno od kmetov, brez posredovanja trgovine. To so takšni praktični vidiki, ki mi povsod pridejo prav.

Povabili so me na mnogo župnij, šol, knjižnic, …, kjer sem lahko praktične izkušnje in spremembe naravnanosti delil z ljudmi.

Pri sebi opažam, da se načela iz tega projekta prenašajo tudi na druge vidike življenja, recimo na uporabo energije, uporabo tehnologij, transport, družinske počitnice.

Pripravil sem tudi program izobraževanja za ljudi, ki so v teh kriznih časih na poti v revščino, a bi se lahko z nekaj spremembe naravnanosti, nekaj praktičnega znanja in spretnosti, lahko rešili revščine in izboljšali svoje razmere. Ponudil sem sodelovanje nekaj karitativnim ustanovam, pa žal ni bilo skoraj nič odziva. Sploh ne konkretnega. Saj vem, da je lažje deliti, kar ljudje prispevajo, kot pa se ukvarjati s spremembo naravnanosti ljudi in jih izobraževati. A Jezus ni delal tako. On je seveda praktično pomagal (spomnimo se prilike o hromem, ki ga je ozdravil, Mr 2, 1-12), a tudi takoj spodbudil človeka, da je naredil kar je mogel (»pospravi svojo posteljo«) in začel hoditi, kar se me zdi prispodoba za razvijanje. 

Papež Frančišek je 1. september razglasil za Svetovni dan molitve za skrb stvarstva. Kako lahko s svojim načinom življenja prispevamo k ohranitvi stvarstva? Kako lahko pa mi v našem vsakdanjiku živimo sporočilo projekta? 

Iskati bolj preproste izbire v življenju ni lahko, niti ni preprosto, pač pa zahtevno in razmišljujoče »plavanje proti toku« potrošniške miselnosti. Iskanje ‘bolj preprostih izbir’ je tudi priložnost za odmetavanje odvečne »krame« iz naših življenj, da nam ne ustvarja zmede in da se ne ukvarjamo z nebistvenim. Kaj in koliko je za koga odvečno in nebistveno, pa je izziv stalnega iskanja. Verjamem, da se vsakdo, vsak dan, v vsaki situaciji – če se le zaveda vpliva svojih dejanj in odločitev – lahko odpravi v smeri iskanja in uresničevanja »bolj preprostih izbir«. Vsakdo lahko malo, sploh ne radikalno, spremeni svoje življenjske navade in vsakdo lahko tudi prispeva onim, ki ne živijo v tako blagoslovljenih življenjskih razmerah. Tako tudi ohranjamo stvarstvo.

Sam bi sicer vsakemu privoščil, da se kdaj tudi radikalno odpravi iskati meje ali kot pravim »točko dovolj« na kakšnem od življenjskih področij. To spremeni človeka za vedno.

Foto: Facebook profil tednika Nedelja