Kot se le da, a ne bolj preprosto

Stoletne vode niso več stoletne

V Stvarstvu se dogajajo spremembe, ki jih ljudje občutimo že na svoji koži. Stoletne vode, niso več na vsakih sto let, pozimi snega skoraj ni več, v okolici naših mest so zrasla smetišča, zrak nas duši, voda je polna kemije.

Vse to je dosežek predvsem nas „zahodnjakov“ – v času trajanja enega samega človeškega življenja. S spremenjenim načinom življenja, s pretirano porabo materialnega, smo porušili ravnovesje v naravi. Vemo, da je čas – slutimo, da zadnji čas – ko bo treba nekaj korenito spremeniti v naših življenjih. Pa vseeno čakamo. Na državo, da bo spremenila zakone, na mednarodne organizacije, na velike onesnaževalce, podjetja …

Nekdo drug torej, ne jaz. Jaz sem namreč le drobcen kolešček v mehanizmu človeštva, moj delež se sploh ne pozna.

Zgled asiškega ubožca

Ali ni bil tudi uporni mladenič, ki je odvrgel očetovo obleko sredi trga v Assisiju in se zaobljubil uboštvu tudi samo drobcen kolešček v mehanizmu tistega časa? Ali ni prav ta mladenič, tudi zaradi prostovoljne izbire uboštva – nenavezanosti na materialno, pokazal kako zaplavati proti toku? Ali se ni ta mladenič radikalno odločil za drugo pot – pot uboštva kot nam jo je zarisal Jezus in nam jo takole opisuje sveti Pavel: „Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.“ (2 Kor 8, 9)

Proti toku

Sam temu pravim pot prostovoljnega iskanja ‘bolj preprostih izbir’. Morda ni tako radikalno plavanje proti toku kot je bila pot asiškega ubožca, a je dovolj, če se le usmerimo vanjo in vztrajamo. In ko se usmerimo na pot iskanja „bolj preprostih izbir“, kmalu spoznamo, da preprosto življenje pravzaprav zadovoljuje, napolnjuje in osvobaja od malikovanja »imeti«.

Vodi nas v smeri ‘biti odgovoren’ in nas naredi – kako paradoksalno – tudi bolj srečne.

Če bo srečnih iskalcev bolj preprostih izbir več, se bo gibanje prostovoljne preprostosti razvilo in prevladalo. To so sanje, ki pa so uresničljive.

Kaj je prostovoljna preprostost?

Sam jo definiram kot PROSTOVOLJNO in ZAVESTNO odrekanje PRETIRANI uporabi naravnih virov – neposredno ali posredno, lahko bi rekli tudi PRETIRANI navezanosti na materialno.

Videti je, da je ta definicija zelo “spolzka”, predvsem pojem pretirano si gotovo lahko vsakdo razlaga po svoje. Res je tako in prav je tako. Zato pa je prostovoljna preprostost.

Vsakdo sprejema svoje vsakodnevne odločitve, zato naj vsakdo išče svojo pot, brez prisile in nasilnega primerjanja z drugimi.

Sukanje svojega življenja v ‘bolj preprosto’

Ni nam treba živeti ravno kot sveti Frančišek – živel je v votlinah na izjemno preprost način -, da lahko začnemo sukati svoje življenje v bolj preprosto smer.

Ni nam treba biti znanstvenik, da bi začeli proces iskanja ‘točke dovolj’ – ravnotežne točke med premalo in pretirano, točke, ko bi lahko rekli: “Od te točke naprej je dovolj materialnega, dodaten luksuz mi ne prinaša več nobene sreče in me ne zadovoljuje.”

Iskati in v prakso udejanjati ‘točko dovolj’ lahko začnemo tako in toliko, kot zmoremo – že danes.

Kot se le da, a ne bolj

Lahko pomislimo tudi na znani rek velikega znanstvenika Alberta Einsteina, ki je rekel: “Vse mora biti tako preprosto, kot se le da, vendar ne bolj preprosto.” ali kot pravijo jezuiti: „Človek naj uporablja stvari toliko, kolikor mu pomagajo k njegovemu cilju (večnemu življenju), opušča pa naj jih toliko, kolikor ga pri tem ovirajo.”

Oboje nas spominja na iskanje pravega ravnotežja med ‘preveč in premalo’. Ste pripravljeni za majhno, a zaradi druge smeri pravzaprav veliko spremembo- v bolj preprosto? Toliko kot zmorete. Sedaj, v tej situaciji, s temi sredstvi.

Foto: Aleš Čerin