Sto kilometrov gor-in-dol po Cerkljanskem (FOTO, VIDEO)

Lansko leto sem sam prehodil približno polovico 195 km dolge Idrijsko-Cerkljanske planinske poti. Letos sem nadaljeval tam kjer sem lansko leto končal. Komaj sem čakal, da pride pravi čas, se pravi stabilno vreme, da se “spokam” na avtobus in se odpeljem na začetek nadaljevanja poti. Sam, z možnostjo, da se mi tretji dan pridruži sin.

Lansko leto sem bil navdušen nad lepotami Idrijskega, narave in ljudi, zato sem se letos prav zavzel, da bom navezal kar največ stikov z ljudmi in se z njimi pogovarjal.

1. dan: Podroteja (pri Idriji), Gore, Ledinsko razpotje, Sivka, Jazne, Masore, Grepiše (10,5 ur hoje)

Začel sem zjutraj, ko me je skoraj prazen avtobus (zakaj se več ne vozimo z avtobusi mi ni jasno – vožnja od Ljubljane do Idrije stane 6 €) pripeljal v Podrotejo 2 km pred Idrijo. Kot se za Idrijsko in Cerkljansko spodobi sem takoj zagrizel v kar strm breg proti Jeličnemu vrhu natančneje na Zagodov vrh (729 m). Prijazna gospodinja na bližnji kmetiji me je takoj “popedenala” s hladno vodo, gospodar pa se je usedel z menoj pred hišo za mizo in mi ponudil “šnopc”. Prijeten pogovor in luštni otroci, ki so se podili okoli hiše. Skratka v hribih je še življenje.

Pot na Gore (zraven je tudi vasica Dole :)), naprej proti Ledinskemu razpotju in Sivki je bila vroča in kar naporna. Ljudje so obdelovali polja po skromnem dežju pred enim dnevom. Malo povprašam ljudi, kako kaj uspeva in se od njih učim (evo: kolerabo bom drugič sejal že spomladi in jo “naflancal” konec junija).

V Jaznah pod Bevkovim vrhom sem srečal skavtinjo, ki me je kljub maski sončnih očal prepoznala in me prijazno povabila na jabolčni sok. Klepetu sta se pridružila njen oče in brat, ki sta me takoj povprašala kako je pot kaj markirana. Označenost poti sem zelo pohvalil. Kasneje sem v pogovoru izvedel, da sta markacista, odgovorna za markiranje prav te poti. Hvala, Bojana.

Spustu v dolino Idrijce je sledil vzpon na masiv Masore s kmetijami na njegovem izjemno strmem pobočju. Veliko jih je že živih. Ni mi jasno, kako ljudje lahko obdelujejo zemljo na tako strmih pobočjih. Slišal sem tole zgodbo: Gospodinja na Pavšičevi kmetiji je kuhala za svinje. Pa se ji je posoda prevrnila po bregu navzdol. “Nikoli je nisem več videla,” je zaključila. Ja, res, gotovo jo je bilo nemogoče najti na tako strmem, ponekje skalnatem pobočju.

Že v trdi temi sem se spustil še do kmetije Grepiše ter poiskal prenočišče (+ tuš + domačo hrano!) pri skavtski prijateljici in njeni mami. Utrujen od dolge in naporne poti sem med tiktakanjem številnih ur v “hiši” zaspal. Hvala Mihaela in mama Pavla. Za vse.

2. dan: Grepiše, Straža, Bevkov vrh, Lajše, Kladje, vrh Škofje, Cerkno, Poljane (14 ur hoje)

Zgodaj zjutraj, še brez zajtrka (samo kava!), kot je moja navada, sem se odpravil naprej. Spust v Stražo in strm vzpon na Bevkov vrh. Vmes zajtrk pri Sv. Pavlu in sušenje žehte. Ja, tako je na Idrijskem in Cerkljanskem: strmi spusti in strmi vzponi. Tu, pravijo, je ravnina postavljena pokonci.

Pa še tole: če bi dobro pogledali na zemljevid poti, bi opazili, da pot dela velike okljuke, ki omogočajo, da se vidi veliko pokrajine. Saj kako bi pa sicer lahko speljali 184 km poti po tako majhnem območju. Primer: že včeraj sem bil le kako uro oddaljen od Bevkovega vrha, pa sem se potem spustil čisto dol v dolino Idrijce, se povzpel na Masore na drugi strani, da bi se drugi dan vrnil v Stražo na tej strani Idrijce in nekako opoldne bil na Bevkovem vrhu – po 8 urah hoje. Res, tale pot je za ljudi z dobro fizično, pa tudi z odlično psihično kondicijo. In to seveda ni edini primer.

Mimo znamenite Zaganjalke (izvira v Volkovi grapi pod Cerkljanskim vrhom blizu Cerkna, ko voda spreminja pretok), sem se povzpel na Bevkov vrh, na Lajše, se spustil na Kladje in povzpel na čudovito razgledni vrh Škofje nad Cerknim. Vročina, žeja (pozabil sem “natankati” vodo spodaj pri kmetiji Jeram) in večurni počitek v senci mogočnega bora.

Poglejte si kako voda narašča in upade, ter poslušajte pomirjujoče šumljanje vode.

Spust v Cerkno, odlična mineštra v gostilnici in pričakovanje sina, ki se mi je zvečer pridružil na poti. Skupaj sva se povzpela še v Labinje – med potjo sva seveda našla še en geozaklad – in spust v Poljane.

Prijazna skavtinja Marija in njen mož Ivan (vidite, kako lepo je, če je človek skavt!) sta naju sprejela v intimo doma, naju napojila, nahranila in omogočila tuš + žehto. Hvala.

In hvala sinu Boštjanu, da je prišel. Pot je dobila z njim čisto drugo dimenzijo.

3. dan: Poljane, Novaki, Robidnica, Črni vrh, Porezen, planina Otavnik (13 ur hoje)

Takoj zjutraj lep sprehod do Novakov, kamor sva prišla ravno na jutranjo mašo že vsa “zašvicana”. Hvala cerkljanskemu župniku za odlično pridigo.

Pot do Robidnice se je malo vlekla, vroče je bilo, kar velik kos poti je brez sence. Vzpon na Črni vrh in spust po smučišču do “tal”, da sva se mimo Bičkarja in Čumra spet lahko povzpela na Porezen. Čutite: gor-dol-gor-dol-gor-dol, …. Še pred vzponom na Porezen sva pod Kopo v masivu Cimprovke nekaj ur počivala. Jaz sem kar zaspal.

Na Porezen sem prišel popolnoma “zgonjen” in dehidriran – pivo in dva radlerja nista bila dovolj da bi “prišlo skozi”. Odžejal sem se šele na planini Otavnik, kjer sem spil še kaka dva litra čiste vode. S Porezna je bil lep večerni razgled na Spodnje Bohinjske in Triglav v ozadju.

Prenočila sva na mizah pri planini Otavnik. Škoda, ker pastirja ni bilo. Bi ga pohvalila za izjemno lepo urejeno planino. Tako se dela!

4. dan: Planina Otavnik, Zakojca, Zakojška grapa, Kojca, Rodne, Reka (13 ur hoje)

Spal sem slabo. Spustila mi je napihljiva podloga. Lesena miza pa ni bila dovolj mehka. Evo, pa sem večino noči buljil v zvezde, napihoval podlogo, gledal utrinke in kako se zvezde in Mlečna cesta premikajo preko poletnega neba. Romantično!

Spust do Zakojce je hitro minil. V Zakojci sem povprašal možakarja kako se pride v znamenito Zakojško grapo, kjer so nekoč močne kmetije Grapar, Vasaj, Mušč, Obid, Camarija našle svoj način preživetja v tem zakotnem delu sveta. Izredno sposobni gospodarji so pridelali vse za bivanje (skoraj vso hrano so si pridelali sami!), pa ne samo to, tudi mline, žage, pa kasneje tudi hidroelektrarne so imeli v ozki grapi. In če računamo, da do kmetij sploh ni bilo cest, pač pa le kolovozi. Možakar nama je lepo opisal pot do grape, a ko sem ga vprašal, če gre z nama, je pa kar privolil: “Pa grem!”, se obul in že smo bili na poti v grapo.

65 let star mož je šel kot srna. Brez nahrbtnikov sva bila, pa sva mu komaj sledila po strminah grape. Med potjo nama je razlagal zgodovino, nama razkazal ostanke mlinov, žag, elektrarn, … Neverjetno kaj so včasih ljudje zmogli. In koliko znanja, spretnosti je bilo nakopičenega preko generacij sposobnih rodov. Kmetije sedaj žalostno propadajo. Na pobočjih še stojijo hiše in gospodarska poslopja ali njihovi ostanki, nekaj jih ohranjajo pri življenju redki obiski graparjev, ki so se razselili. Janko, velik hvala za tvoj trud in pripravljenost Ljubljančanom pokazati vaše bisere.

Preberite si še tale dva lepa zapisa o Zakojški grapi in življenju v njej: Zakojška grapa  (spletna stran Gore-ljudje, avtorica: Anka Vončina) in Zakojška grapa (Planinski vestnik iz leta 1993, avtor: Marjan Bradeško).

Kosilo (Idrijski žlikrofi) v Zakojci je pred vročim in zelo strmim vzponom na Kojco teknilo. Pri spustu na Orehek sva pri hiši prosila za vodo. Gospodar – tudi Janko – je skupaj z ženo v mizarski delavnici izdeloval krasne elemente za balkonsko ograjo. Bravo! Mož jih ima preko sedemdeset in še vedno uspešno vodi svoj posel. In to ne na roke. Delavnica je polna sodobnih strojev. Mož je poseben, prava gorska korenina, zdravega razmišljanja, kot da ni iz tega sveta. In kot za poslastico nama je pokazal biser – 34 let star ruski prestižni avto Volgo, ki izjemno lepo ohranjen stoji na skednju (poglejte si odlično foto-reportažo o Janku in njegovi Volgi na Siol.net). Poseben mož, res!

Med spustom v Rodine, sva obiskala še eno skavtinjo (Marija, hvala za pijačo!). Že v mraku sva prišla do izhodišča in cilja obenem – do Reke. Še štop (hvala zakoncema!) do Ljubljane.

Zaključek

Idrijsko-cerkljanska planinska pot je biser. V vseh pogledih. Speljana je tako, da človek spozna veliko naravne, kulturne, zgodovinske dediščine Idrijskega in Cerkljanskega. Grape, potoki, rečice, pobočja, vrhovi, planine, travniki, vasice, košenine, gozdovi, … vse je v teh krajih prelepo. Je pa pot dolga, naporna in zahteva precej psiho-fizične kondicije. In sedem do osem dni časa.

Kar pa je najbolj pomembno: ljudje, ki so doma v teh krajih so sposobni, pošteni, prijazni, polni zaupanja, pripravljeni deliti, pripravljeni povabiti sočloveka v intimo svojih domov, se pripravljeni pogovoriti. Skratka – lepi ljudje.

V teh krajih nisem slišal nobenega “jamranja”, nobenega jadikovanja in pritoževanja. Takole sem zapisal na Časnik.si: “Opazil sem, da tu ljudje ne jamrajo, se ne pritožujejo in ne jadikujejo. Ni pesimizma in črnogledosti, pač pa se tu ljudje borijo za svoj obstoj. Tu ljudje ne čakajo na pomoč, pač pa si, kolikor le morejo, pomagajo sami. Tako kot so vajeni od svojih prednikov. Pot priporočam vsakomur, ki je nagnjen k temu, da jamra in bi se rad tega odvadil.”

Gremo na pot! Peš.

Delim še pesem “Var se čeča” od Iztoka Mlakarja, ki dobro ilustrira narečje in odnos do življenja na Cerkljanskem.

V Planinskem vestniku, oktober 2024, v uvodniku Anke Rudolf: 

Našim prednikom je bila uspešno opravljana univerza zmaga v boju za preživetje, bili so doktorji agronomije, navadne in krajinske arhitekture, lesarskih, strojnih in drugih umetnostnih strok …, bili so vremenarji, astrologi … Gaudeamus jim je pel veter pod lipo, ko so utrujeni počivali po opravljeni diplomi iz uspešno rešenega, velikokrat dolgoletnega izziva. To začutimo v teh divjinah, prepričali nas bodo prebivalci ob poti, ki znanje še vedno črpajo iz nenapisanih skript. S skrbno roko obdelujejo rodno grudo, ki nas preživlja že tisočletja. Oni so ...// sposobni, pošteni, prijazni, polni zaupanja, pripravljeni deliti, pripravljeni povabiti sočloveka v intimo svojih domov, se pripravljeni pogovoriti. Skratka – lepi ljudje. Opazil sem, da tu ljudje ne jamrajo, se ne pritožujejo in ne jadikujejo. Ni pesimizma in črnogledosti, pač pa se tu ljudje borijo za svoj obstoj. Tu ljudje ne čakajo na pomoč, pač pa si, kolikor le morejo, pomagajo sami. Tako kot so vajeni od svojih prednikov. Pot priporočam vsakomur, ki je nagnjen k temu, da jamra in bi se rad tega odvadil//… (2)

Ljudje ne klonejo, čeprav so le streljaj, le korak od “udobne” kletke bloka bližnjega mesta. Če ljubiš svoj kraj in preteklost, to opazijo tudi drugi.

Vse te vrednote, ki jih omenjata Menart in Čerin, so se že pred mnogo leti zapisale v kodeks planinstva in veljajo na vseh višinah udejstvovanja. Planinci ali drugi, ki se po njih ravnajo, so vsega spoštovanja vredni. Ljudje, ki jim je življenjska pot tlakovana s skromnostjo in spoštovanjem, enako cenijo palačo arabskega šejka, Everest ali bregove nad Idrijco. Saj veste, manj je več, mali so veliki …

Preberi celoten uvodnik

Foto: Aleš Čerin