Hvaležnost ne prodaja
Hvaležnost je po Wikipediji “pozitivno čustvo potrjevanja ugodnosti, ki jih je (ali jih bo) nekdo prejel”. Suhoparno. Rekel bi, da je hvaležnost najprej zavedanje vseh mogočih, tudi zelo samoumevnih, od Boga danih ugodnosti, ki jih je treba dobesedno (kar v tem primeru pomeni “z besedami”) stalno potrjevati. Kar naglas.
Kako poredko se spomnimo, da bi naglas izrazili hvaležnost: ljudem in Bogu! Kar ne gre nam z jezika.
Hvaležnost na poti
Zadnjič na dolgi poti, ko smo 8 dni “vandrali” po Loški planinski poti, ko sem imel časa za premislek “na odmet”, ko sem opazoval lepoto Stvarstva in možnosti, ki nam jih daje, si nisem mogel, da ne bi bil hvaležen. Da ne bi pri sebi zapel Sončne pesmi. Pa naj kar naštejem nekaj zadev za katere sem bil hvaležen na poti:
- za zmožnost premikanja, da sem zdrav, da lahko hodim in to tako dolgo,
- za sopotnike (sina, sestro, oba nečaka), ki me spremljajo na poti,
- za dobre ljudi, ki smo jih srečevali in ki so me navdihovali s svojo modrostjo in odnosom do življenja,
za zelene gozdove, travnike, pašnike, rastlinje in živalstvo,- za možnost pitja čiste vode iz studencev, ki jih bilo povsod dovolj,
- za možnosti prenočišč, ki so nam bile vedno znova dane, da smo se lahko odpočili,
- za ženo, ki me je čakala doma, spodbujala in ni nergala,
- za lepoto jutranjih vzhodov in večernih zahodov, ki smo jih občudovali,
- …
Saj se na prvi pogled zdi, da je tole kar naštevam, vse “samoposebiumevno”, da so tega itak deležni vsi. Ma ja!
Hvaležnost je strup za marketingarje
Imam občutek, da je hvaležnost posredno, a tesno povezana s PREPROSTOSTJO. Človek, ki je hvaležen, je zadovoljen, notranje izpolnjen. Zadovoljen človek pa ne išče sreče v materialnem, ne hlasta po materialnem, ne zapravlja brezglavo. Lahko bi rekel, da hvaležnost (= zadovoljstvo) – skoraj bi rekel avtomatsko – vodi v bolj preproste izbire.
Živimo pa v družbi nezadovoljstva. Stalno smo bombardirani z idejo marketingarjev, da moramo biti nezadovoljni. Z vsem. Z našim videzom (kože, zob, las, postave, pa celo beline srajc), s tehniko, ki jo trenutno imamo, ker nov model ponuja več, … Nezadovoljstvo je tisto, ki prodaja in ne zadovoljstvo.
Namen marketinške industrije je pač spodbujati nezadovoljstvo na čimširši življenjski fronti človeka. Lahko bi rekli, da prav živijo od spodbujanja nezadovoljstva. Prej ko se tega zavemo, bolje. In prav naravnanost hvaležnosti (za to kar imam sedaj) vodi k temu. Zato svet potrošništva hvaležnosti ne mara in se o njej ne govori. Kdaj ste nazadnje slišali, da bi kdo koga pohvalil, češ: “Ta pa je hvaležen človek”?
Foto: Aleš Čerin
In jaz sem hvaležna, da te poznam. 🙂
Čudovit zapis.
@Sabina, hvala. To si pa lepo povedala :). Upam, da res kaj malega prispevam k tvoji že tako razviti naravnanosti na “bolj preproste izbire”.
Te tri citate sem dobil na Facebooku od Lidije Kocuvan-Gašparič:
“Začni s seznamom ljubezni. Že danes. Ko vidiš, slišiš ali izkusiš kaj, kar privabi solze hvaležnosti v tvoje oči – to zapiši. Čez čas boš opazil vzorec, ki se ponavlja. To ti bo pomagalo uvideti, kar te zares gane in spodbudi, da živiš življenje, ki nekaj velja.” (Christine A. Adams)
“Hvaležno srce preusmeri razum stran od strahu in ubupa k božji ljubezni. Strah razpoznava omejitve, hvaležnost možnosti. Napolni svoje srce z mnogimi hvaležnimi mislimi, tako da ne bo ostalo nič prostora za skrbi in strah.” (Christine A. Adams)
“Ne praznujemo dneva hvaležnosti. Pa bi moral biti poseben dan v letu, ko bi se s pozornostjo in objemi posvetili ljudem, ki so naredili kaj posebnega za nas.” (Helen Exley)
Aleš, zelo lep zapis. Tudi sam se na svojih potepanjih velikokrat zahvaljujem Njemu za vse kar nas obdaja in za tiste, ki so naši sopotniki na poteh življenja. Na obraz pa mi je prikradel smehljaj, ko sem prebral: “za ženo, ki me je čakala doma, spodbujala in ni nergala”.
Kolikokrat moški mislimo, da mora biti tako samoumevno. Tudi za tako držo in razumevanje, oz bolj preprosto rečeno LJUBEZEN moramo biti hvaležni in to pokazati, povedati in vračati. Brez tega segmenta bi tudi ostale stvari težje videli in doumevali ter se jih veselili.
@Matjaž: Hvala. Ja, prav to “za ženo, ki me je čakala doma, spodbujala in ni nergala” in ki ti je izvabilo nasmeh na lica, moramo biti vsak dan hvaležni. Najprej sploh, da imamo koga, ki te čaka, potem pa še za kvaliteto – spodbujanje in ne-nerganje. A veš kako bedno bi se počutil, če bi bilo drugače!
p.s. lepi fotki!
p.s. pravzaprav vse tri. 🙂
Zanimiv primer stereotipnega pogleda na marketing.
Zdi se mi, da je težava nezadovoljstva sodobne družbe bolj v tako hitrih obsodbah in pavšalnih ocenah “drugih”, kot pa v marketingu.
“Namen marketinške industrije je pač spodbujati nezadovoljstvo na čimširši življenjski fronti človeka.”
To je iz Wikipedie? Kajti namen marketinga po vseh meni znanih definicijah je raziskovanje potreb ljudi in njihovo zadovoljevanje na win-win način. Povsod in vedno se ukvarjamo zgolj in samo z vprašanjem “zadovoljstva”.
Osebno sicer zelo pritiskam na to, da bi se ukvarjali z nezadovoljstvom ljudi, ker je bistveno pomembnejše. Zakaj so nezadovoljni? Kaj jim manjka? Kaj lahko naredimo, da bi jih bolje zadovoljili?
Če pa je večina marketingarjev pri tem nekreativna in nesposobna (ker niso končali resnega študija marketinga, ampak prihajajo iz vseh vetrov), pa to ne pomeni, da je marketing grdi raček.
Iskreno povedano, iz dolgoletne prakse izhajajoč lahko trdim, da so večja težava vsi ne-marketingarji, ki se lotevajo posla zato, da bi hitro in veliko zaslužili.
Sicer pa je ta blog tudi del marketinga. 🙂
@Dušan Vrban: Hvala za zelo tehten odgovor. Me prav veseli, da so tudi v marketinški industriji izjeme. Pravzaprav sem bil v to prepričan že prej. Tako kot povsod.
Seveda sem v tem blogovskem zapisu posploševal, a kot ste iskreno priznali in iz vaše prakse izhajali, je v tej industriji veliko nesposobnih in nekreativnih kot pravite ne-marketingarjev, ki vam “delajo sramoto”. To mora urediti stroka sama. A kar sam občutim iz oglasov, ki jih marketinška stroka proizvede me utrjuje v smeri, ki sem jo popisal v bolgu. Da ne samo proučujejo nezadovoljstvo, pač pa ga tudi umetno ustvarjajo. Celo bolezni (bolezni prehranjevanja) je uspelo ustvariti modni industriji, ki pravzaprav sloni na ideji prodajanja (in to večkrat na leto) nepotrebnega (po mojem mnenju seveda). Kdo pa resnično potrebuje, da se cunje zamenja dvakrat na leto?
Pravite “Osebno sicer zelo pritiskam na to, da bi se ukvarjali z nezadovoljstvom ljudi”. Se strinjam: s proučevanjem in ne ustvarjenjem le-tega.
Nimam nič proti marketingu, menim da je potreben – kot pravilno ugotavljate, ga tudi sam uporabljam – vendar je industrija (po moje) zašla, ker ne upošteva etičnih načel. Verjamem, pa da se bo počasi izkopala iz jame slabega glasu, če boste le znali marketingarji napraviti red med seboj. K čemur verjamem, da prispevate tudi vi. Vaš odgovor mi da slutiti prav to.
Lepo vas pozdravljam in veliko uspeha pri vašem delu. Sem si ogledal vašo stran. Lepa! Še malo marketinga za vas: http://www.kainoto.com 🙂
Aleš, hvala za pohvale. 🙂
Se strinjam. Res je v stroki kar preveč takšnih, ki hlastajo samo za dobičkom in hitrimi učinki. Kot v vseh drugih strokah žal.
>> “To mora urediti stroka sama.”
Sem precej mnenja, da se to začne na individualni in konča na družbeni ravni, stroka je lahko zgolj usmerjevalec.
No, sam sem to uvrstil nekako v prispevek o “Poslovni etiki”:
http://www.kainoto.com/marketing-trzenje-clanki/Poslovna-etika.aspx
>> “Kdo pa resnično potrebuje, da se cunje zamenja dvakrat na leto?”
Redki. A tisti, ki to potrebujejo, naj si privoščijo, če jih resnično zadovoljuje. Jaz recimo nimam težav s tem. Verjamem, da imamo ljudje zelo različne potrebe. Nekdo rad hodi v hribe, drugi na morje. Nekdo bi rad bil celo leto v spodnjem perilu, drug bi si vsak dan oblekel drugo jakno. Kdo je tisti, ki odloča, kaj drugega zadovoljuje?
To je mogoče najbolj nenavadno, ko začneš o marketingu resnično razmišljat – kdo smo, da odločamo, kaj je dovolj in kaj bi nekdo moral potrebovat? Tipičen primer so recimo rože na pogrebu. So koristne? So funkcionalne? Racionalno gledano niti najmanj. Čustveno gledano pa lahko sila razbremenijo psiho. Ne vsakomur. Nekdo raje v grob položi nekaj skupnega. Drugi gradijo velike grobnice. Logično? Racionalno? Niti najmanj. Tretji dajejo za mašo in prispevajo cerkvi. Smiselno? Funkcionalno? Niti ne, saj bog ne rabi denarja. Ampak če pomaga nekje v notranjih občutkih, čisto ok. (mimogrede, zadnjič ravno na pogrebu sem bil šokiran prav nad ne-etiko cerkvenega marketinga)
Ključ pa je izobraževanje. Konstantno, nenehno, izobraževanje in razgledovanje. Zato tudi rad berem bloge ljudi, ki razmišljajo. 🙂 In res vse pohvale na vseh prispevkih, ki so izjemno premišljeni in zanimivi.
>> “nezadovoljstvom ljudi” … “Se strinjam: s proučevanjem in ne ustvarjenjem le-tega.”
Točno. Proučevanje nezadovoljstva in ustvarjanjem zadovoljstva. Čeprav je na dolgi rok to nemogoče, kar sem čisto znanstveno raziskal. Pričakovanja ljudi se namreč konstantno dvigujejo. Nezaustavljiv proces. Verjetno genetsko vgrajeno v naš preživetveni mehanizem.
>> “K čemur verjamem, da prispevate tudi vi. Vaš odgovor mi da slutiti prav to.”
Se bojim, da sem prepočasen in da vseeno svet in stroka bolj drvita v nasprotno smer. Etika postaja redkost na osebni in družbeni ravni.
Ups, dolga razprava je nastala. 🙂
@Dusan, cunj res ni treba menjati dvakrat na leto. Tukaj se pač prebudi naša notranja narava po ugajanju, po tem, da smo podobni drugim (da nosimo tisto, kar narekuje moda) …
In vsak od nas ima tu vso svobodo, da počne, kar želi.
Toda če pogledamo stvari iz drugega zornega kota, ta svoboda postane vprašljiva. Več cunj, večja potreba po pridelovanju okoljsko spornega bombaža, več okolju škodljive proizvodnje, sweatshopi, transport, odpadki …. Ko se odločamo o novih oblačili, bi morali misliti tudi na to, na kaj vse vpliva naša odločitev, pa navzveni ni jasno razvidno.
Tudi jaz imam na žalost polno omar oblačil. 🙁 Bom mogla še malo bolj izprašati svojo vest.
Ja, vsak dan moramo svojo vest izprašat. Tu zdaj vsi recimo kurimo energijo, ki ima tako ali drugače svoj ekološki foot-print. Koliko nas uporablja http://www.blackle.com/?
Glede notranje narave po ugajanju – gre za zadovoljenje potrebe po pripadanju družbi, ki je ena temeljnih potreb človeka. Nič narobe. Če ne znaš drugače.
Aleš, ta blog bi moral imeti črno ozadje. 🙂
@Dusan, kot poznam Aleša, ta blog prvenstveno ni namenjen marketingu, ampak predvsem temu, da deli z ljudmi svoja osebna razmišljanja.
Eno so definicije, drugo pa je resničnost. Marketing sam po sebi ni slab, toda v službi kapitala, katerega edini cilj je dobiček in ekonomska rast, in kateremu so etika in vrednote španska vas, je zagotovo to, kar opisuje Aleš. Koliko je primerov oglasov, pri katerih ne moreš drugače, kot da bi se naglas smejal – predvsem tistih, v katerih se skriva sporočilo, če boš uporabljal naš izdelek, boš srečen. Mogoče je za vas to win-win cilj marketinga, ampak iskreno povedano, predmeti ljudi ne osrečujejo na dolgi rok.
Bodimo iskreni, marketing izkorišča človekove slabosti. Zakaj sicer bi marketingarji najemali psihologe? Zakaj bi uporabljali posebne vonjave v trgovinah, ki tvojo podzavest naredijo voljno za nakup (to sicer ni direktni marketing, ampak le eden od trikov prodajalcev), zakaj so na industrijski izdelkih hrane slike starodobne kmetije, čeprav sestavine tega izdelka takšne kmetije niso videle eniti od blizu …. in še in še.
Ne pravim, da je marketing na splošno slab, tako kot ste zapisali tudi vi. Dokler je človek iskren in v tem, kar počne, ne vidi zgolj koristi zase, je z marketingom vse v najlepšem redu. Ko pa se začne izkoriščati slabosti ljudi oz. jih poudarjati in izpostavljati, zato da se lažje pride do cilja, potem pa je marketing točno to, kar nakazuje Aleš.
@Sabina
Se strinjam skoraj v celoti. Ampak – kakšna je v tem pogledu razlika med marketingom in recimo … pleskarjem? Slab pleskar bo gledal, kako te naj izkoristi in bo pač malo več vode namesto barve dodal. Takšnih primerov je v vseh strokah malo morje. In politiki še bolj izkoriščajo psihologe, sociologe in druge, da naredijo “efekte”.
Sem pa v dosedanji praksi spoznal, da zelo mali vzorec ljudi zavestno in namenoma počne to, kar navajate. Psihologe recimo se večinoma uporablja za kakovostno presojo in predloge razvoja izdelkov. Nokia jih je recimo uporabila za to, da so lažje razumeli, kakšne telefone bodo ljudje rabili v prihodnosti. Po celem svetu so raziskovali navade ljudi in skušali dognati, v katero smer naj gre tehnološki razvoj, da bodo telefoni prilagojeni potrebam ljudi.
Da je večina oglasov takšnih, da se na glas nasmejiš, pa je po moji oceni zelo zelo v veliki meri krivo to, da se marketingarjev NE posluša. Ne boste verjeli, na koliko sestankih sem bil, kjer je TEHNOLOG določil, kakšen bo oglas. Ali pa direktor, ki je drugače akademski slikar. Največji mojstri marketinga pa so recimo arhitekti, ki vedno vse vedo.
Sploh pa – oglaševanje je en mali nepomembni del resničnega marketinga. In zato, ker je tako magično privlačen, se ga loteva vsak, ki ima 5 minut časa in je “kreativen”. In zato dobite potem to, o čemer se tukaj piše. Neetično, nerazumljivo zmedo, ki jo ljudje uvrščajo v marketing.
Iskreno povedano, večina marketingarjev, ki jih poznam (so študirali v tej smeri ali pa so dolga leta v tej praksi), so izredno etični, čustveni ljudje. Drugo so ljudje, ki bi želeli biti marketingarji.
@Dušan, ja sva res na isti valovni dolžini. Hvala za opombo o distinkciji oglaševanje – marketing. Jaz sem se res bolj osredotočila na kritiko oglaševanja, ker ima to zelo velik vpliv na ljudi in me to pogosto jezi – tisto ne-etično namreč.
Zanimiva debata. In ja, ljudje smo nagnjeni k posploševanju. Ampak včasih je treba tudi malo razburkati vode, da potem zveš kaj zanimivega. 🙂
Tudi novinarji nismo imuni na etiko – tudi v tem poklicu eni zajadrajo v ne-etične vode 🙂
@Sabina, Dušan: Prav neverjetno kako se pravzaprav strinjamo. Marketingar in dva “preprostnika”. Zato ker nas nekaj povezuje se mi zdi. In to je odnos do pomena etike.
Dušan, sem prebral vaš zapis na vašem blogu o etiki (mimogrede: nakaj vam nagaja, da nisem mogel oddati komentarja). Človek, ki išče, ki razmišlja o etičnih vprašanjih v svojem poslu (Dušan, prav imate – tudi pleskar je lahko neetičen), je že na pravi poti.
Seveda, da imamo veliko, pravzaprav največ mejnih situacij, ko je odločitev težka. Še več: bolj kot napredujemo, težje so odločitve. Tako to je. A sam imam občutek, da je iskanje in rezultati, na koncu – zelo zadovoljavajoče.
Hvala obema za tehtne prispevke.
Ja, tu na Aleševem blogu vidim, da smo sami etiki. 🙂 Mi je bilo v veliko veselje predebatirat, čeprav me marketingarji silijo, da preveč delam te dni. 🙂 Lepo popoldne želim obema,
Dušan
@Aleš: ja, spletno stran prenavljamo že 2 leti… huh, kovačeva kobila… 🙂 Čeprav komentar je bil oddan.
Dušan, Sabina: Hvala za vajine prispevke. Res je bilo prav zanimivo. Ko je že prav hvaležnost sprožila ta zanimiva razmišljanja: hvaležen sem za vajina razmišljanja.
Lep dan obema.
Drugače debate ne zapiram …
Lep dan obema tudi z moje strani!
Hm, hvaležnost da ne prodaja? Torej ustno priporočilo hvaležnega ne šteje? Menim, da šteje. Še najbolj. Je pa hvaležnost za (dobro) opravljeno delo/storitev ali dober izdelek redkost, saj se vsem zdi, da jim za denar zadeva samoumevno pripada.
Ravno oni dan sem pisal o tem, kako sem se pred leti, po kakih osmih letih karijere prostovoljno odpovedal izdelavi spletnih predstavitev. In jih v celoti črtal iz svojega življenepisa. Spletna predstavitev, kjer se srečajo IT (informacijska tehnologija), oblikovanje, marketing in še osnovna stroka naročnika.
Četudi sem kdaj uspel narediti tehnološko dovršen izdelek, je bilo težko združiti vsa štiri področja v optimalno celoto in posledično premalo dejavnikov zadovoljstva, kaj šele hvaležnosti…
In na koncu se je zgodilo, da se je še tako dobra IT podpora v ozadju v celoti zbledela, ker se je celota usmerjala bolj v finančni efekt, kakor v uporabniško izkušnjo – tako tisto v ospredju, na katero naleti obiskovalec spletišča, kakor tudi tisto v ozadju, ki je navadno namenjena “prodajnemu oddelku” naročnika.
Tisti redki – praviloma manjši – naročniki, ki so bili zadovoljni z rešitvijo in hvaležni za izdelek, pa so praviloma naredili najboljši marketinški učinek, ki je večkratno odtehtal tisto “več”, kar ni bilo zaračunano na samem projektu.
Ampak – to je zgolj moje mnenje. 😉
P.J.: Odlično. Pogledal si z druge strani. Hvaležen človek bo dal besedo za dober izdelek, storitev. To je res in še kako deluje tak marketing “od ust do ust”. Vedno je deloval. In to se mi zdi pravzaprav najboljši marketing, tudi najbolj etičen.
Ko sem pisal tale prispevek sem imel bolj v mislih, da če je človek hvaležen za to kar ima, kar mu je bilo dano, ne išče nenehnega zadovoljstva v materialnem, ker ima pač dovolj. Je zadovoljen s tem kar ima, kakršen je, … in ni dovzeten za marketing, ki cilja na (in celo spodbuja!) stalno nezadovoljstvo. V tem smislu pa hvaležnost (= zadovoljstvo) ne prodaja.
Tudi sam praviš, da je hvaležnost redka. Prav res. Že včasih je bila. Že v Svetem pismu, ko je Jezus ozdravil 10 gobavcev (si moreš misliti kakšna hvaležnost bi jih morala biti!), pa je samo eden prišel nazaj se zahvalit: Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Lk 17, 17
Sem opazil tvoj prispevek, pogledal stran in malo pokomentiral… Tudi sam kdaj naredim kakšno stran in vem kako težko je združiti vse plati. In tudi kako garaško delo je to – hvaležnosti pa ni.
Hvala za mnenje P.J. A veš, da imamo zdaj pa še mi dojenčka – vnučka, starega 4 dni 🙂
Vse dobro ti želim, tudi mamici in mali deklici.
Torej si že dedek? Iskrene čestitke in naj mu Stvarnik nameni vso milost.
@P.J.: Ja, nekaj dni. Hvala za dobre želje. Vse dobro tudi tvojima.
Aleš,
sem izredno zadovoljna, ker sem že pred časom odkrila tvojo internetno stran in sicer ko sem iskala miselne vzorce, (in mi je prišel še kako prav) pa sem na presenečenje ali pa tudi moje veselje prišla na tvojo osebno stran in prebirala tvoja razmišljanja. Kako lepo.
Prvo kar je bilo sem prebrala “Otroci vladajo staršem.” Se strinjam s temi pogledi, razmišljanji. Hvaležna sem, da lahko prebiram tvoj blog, občudujem tvoje prelepe fotografije hvala ti Aleš. Seveda pa čestitke novopečenemu dedku …
“Ničesar ne pričakujem, zato sem vedno neskončno hvaležen za preproste stvari.” Ralph W. Emerson
@olga: Hvala, hvala. Kaj naj rečem? Vesel sem, da komu moji zapisi koristijo.
Hvala za dobre želje in hvala, ker si se oglasila. Nekako slutim (in iz e-naslova sklepam), da sva si malo v žlahti. Ali imam prav?
Aleš, kar prav imaš, sva “malo v žlahti”, pa se še kaj oglasim…..vse dobro ti želim….
@Olga: Aha. Še enkrat hvala, ker me spremljaš virtualno. Ja, oglasi se kaj.