Zeleno, ki te hočem zeleno

Zeleni barvi je izkazal veliko naklonjenost španski pesnik in dramatik Federico García Lorca v pesmi “Romance Sonámbulo”, ki gre nekako takole: “Verde que te quiero verde. Verde viento. Verdes ramas.” (Zeleno, ki te hočem zeleno. Zeleni veter. Zelene veje.)

Zelena v vseh odtenkih nas navdušuje v teh dneh, ko je narava v polnem rastju. Izkoristite kakšno uro v dnevu za obisk “zelene”.

Še celoten prevod Alojza Gradnika:

Federico Garcia Lorca: MESEČNA ROMANCA

Zeleno, ki te hočem zeleno.
Zeleni veter. Zelene veje.
Ladja na morju
in konj na planini.
S senco ob pasu
ona sanja na balkonu,
polti zelene, las zelenih,
z očmi od hladnega srebra.
Zeleno, ki te hočem zeleno.
Pod ciganskim mesecom
stvari jo motrijo
in ona jih ne more motriti.
Zeleno, ki te hočem zeleno.
Velike ledene zvezde
prihajajo s senčnato ribo,
ki odpira cesto zori.
Smokva tare veter
z luskinami svojih vej,
in gora, mačka tatica,
ježi svoje sršljive aloe.
Ali kdo bo prišel? In od kod?
Ona sedi na balkonu,
polti zelene, las zelenih,
sanjač o morju gorjupem.

»Boter, rad bi menjal
svojega konja za vašo hišo,
svoje sedlo za vaše zrcalo,
svoj nož za vašo odejo.
Boter, krvav prihajam
od luk mesta Cabra.«
»Ko bi jaz mogel, fantič,
bi sklenil to pogodbo.
Ali jaz nisem več jaz
in moja hiša ni več moja hiša.«

Že se vzpenjata dva botra
do visokih balkonov.
Puščajoč za seboj sled krvi.
Puščajoč za seboj sled solza.
Trepetali so na strehah
lampijončki iz kositra.
Tisoč kristalnih tamburinov
je rezalo kristalno jutro.

Zeleno, ki te hočem zeleno.
zeleni veter, zelene veje.
Oba botra sta se vzpela.
Široki veter je puščal
v ustih čuden okus
žolča, mete in bazilike.
Boter! Kje, povej mi,
kje je tvoja grenka mladenka?
Kolikokrat te je pričakovala!
Kolikokrat te bo pričakovala!
Kolikokrat te bo pričakovala
svežega lica, črnolasa,
na tem zelenem balkonu!

Na obrazu kapnice
se je gugala ciganka.
Polti zelene, las zelenih,
z očmi od hladnega srebra.
Ledena skril meseca
drži jo iznad vode.
Noč je postala prijazna
kakor majhen trg.
Orožniki pijani
so udarjali po vratih.
Zeleno, ki te hočem zeleno.
Zeleni veter, zelene veje.
Ladja na morju
in konj na planini.

Foto: Aleš Čerin