Janez Menart: In sreča je, da je pred mano pot

Janez Menart je takole zapisal na koncu pesmi ‘Vzpon’: ” … in sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da slast je v tem, da grem.”

Pot po pokrajini in še kakšna

Takole pred poletjem se zavem, da je ‘pred mano pot’. Že nekaj let zapovrstjo si poleti privoščim nekaj dni samotnih poti po kakšni od slovenskih pokrajin. Ne izbiram si več (pogosto) tistih poti, ki vodijo v sivino strmih skal, sploh ne več nadelanih ferat in brezpotij po naših Alpah, ne iščem več adrenalina, … pač pa samoto gozdov, košenin, osamljenih kmetij in malih zaselkov po podeželju. Na pot odidem sam le z najnujnejšo opremo, vodnikom in zemljevidom, Svetim pismom in romarsko posteljo (spalka in podloga).

Dolga samotna pot ima več vidikov: je pot po pokrajini, je premagovanje naporov, je pa tudi pot v prostore Njegove milosti, kamor človek le stežka vstopi v vsakdanjosti časa. Zdi se, da dolga samotna pot to omogoči, a ne vedno in sploh ne avtomatsko. Meni vstop v te “prostore” omogoči kombinacija – napor in samota dolge poti ter prebiranje Božje besede, kar simbolno sporoča tudi vsebina žepa hlač, kjer sta vedno vodnik po poti in Sveto pismo. Odmik, obvezno mora biti vsaj tridnevni, omogoča možnost za premislek, premik malo bliže Gospodu in iskanje njegove volje za moje življenjske odločitve.

Še ena pot je na takem romanju: pot v “prostor” do soljudi, ki jih srečuješ. Ne do vseh. A moja izkušnja je, da na dolgih poteh srečam ljudi, ki jih je treba srečati, ljudi, s katerimi si imamo kaj podeliti. Na eni od poti se me je dotaknilo srečanje z možem, ki je želel – potem, ko me je gostil na svojem domu – z menoj prehoditi del poti. Na štiriurni poti sva se pogovarjala o čisto vsakdanjih rečeh, skupaj molila in, neverjetno, v teh nekaj urah sva zmogla “odriniti zelo na globoko”, prav do bolečine. Kot bi skupaj vstopila v prostor Njegove milosti.

Hvaležnost za možnost

Kako malo in kako redko sem hvaležen zaradi samega dejstva, da je vedno pred mano pot. Še več, redko se zavemo da moram biti hvaležni, da sploh lahko grem na pot. Da se lahko gibljem, da imam zdrava transportna sredstva – noge.

In še bolj redko se zavem, da je v tem, da lahko grem, da pravzaprav sploh lahko grem, pravzaprav slast. Hvala pesniku, da me je na to spomnil. Pravzaprav hvala Bogu za pesnike, ki odhajajo tja, kjer mi še nismo bili in nam povedo kako je tam. Na svoj način.

Še Nekdo je govoril o poti

“In kamor jaz grem, poznate pot. Tomaž mu je rekel: “Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?” Jezus mu je dejal: “Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.” Jn 14, 4-6

Ta pot pa je težka, zahtevna, a edina prava. Bogu hvala zanjo. Morda bi lahko takole parafraziral pesnika v kombinaciji z zgornjimi vrsticami iz Evangelija: “In sreča je, da On je pot, in to da vem, da slast je v tem, da vem, da On je prava pot.” Zakompliciral? Še sam moram dvakrat prebrati, da razumem vse pomene.

*celotna pesem: Janez Menart: VZPON

Vrh gore snežnobel kipi v nebo.
Meglica tik pod njim je diadem.

Za mano, pod višavjem, koder grem,
vse bolj se manjša vse, kar zre oko.

Prav tam v daljavi, v zvitih jarkih rek
že vse medli od senc in od meglic;
brezšumno je in moj zategli klic,
vse bolj zgubljen, ne vrne se v odjek.

In misel, ki počije tam in tod,
vse bolj medlo spominja se oblik
in zvokov sredi daljnih lis in pik,
ki ve, da skoznje me je vedla pot.

In vse, kar je prešlo kot brez sledu,
je zame vse bolj mrtvo, brez moči:
res je še tam, a le kot del poti
in le predhodje tega, da sem tu.

Kar pa res šteje, je ta slani znoj
in kamen, ki spotaknem se nad njim,
in lilast cvet, ki vanj se zastrmim,
in pa morda ta gora pred menoj.

Ta gora, ki sem si jo vzel za cilj,
ki vrh vse bolj zastira ji oblak,
ki vzpon tja k njej mi že šibi korak
in srka kri iz prenapetih žil,

ker to kar je za mano, me uči,
da pot, ki zdaj jo hodim, že čez čas
dobila bo nem, omrtvel izraz
kot vse, kar daleč spodaj že leži;

ker vem, da vrh, četudi stopim nanj,
rodil bo srečo le za kratek hip,
saj ko se v žilah umiri utrip,
bo s koncem hoje tudi konec sanj;

saj tam nad vrhom je le še nebo,
jaz pa pod njim obstal bom ves težak –
kako naj višje stopi mi korak,
ko pade noč in zvezde se prižgo?

Vrh gore je bel kažipot očem
In jasen dan žari od vsepovsod
in sreča je, da je pred mano pot,
in to da vem, da slast je v tem, da grem.

Članek objavljen v reviji bratov Kapucinov Frančiškov prijatelj, junij 2016.

Foto: Aleš Čerin