Preden zapraviš, zasluži
Vodnjaki vere
William Arthur Ward, ameriški pisec člankov, pesmi in meditacij, avtor knjige “Fountains of Faith” (Vodnjaki vere) in eden od zelo uporabljanih avtorjev citatov, je napisal tale zanimiv citat. Pravzaprav ekstrakt modrosti. Primerno takole za vikend. Za premislek.
“Preden govoriš, poslušaj.
Preden napišeš, premisli.
Preden zapraviš, zasluži.
Preden investiraš, razišči.
Preden kritiziraš, počakaj.
Preden moliš, odpusti.
Preden obupaš, poskusi.
Preden se upokojiš, prihrani.
Preden umreš, daj.”
Še original v angleščini:
“Before you speak, listen.
Before you write, think.
Before you spend, earn.
Before you invest, investigate.
Before you criticize, wait.
Before you pray, forgive.
Before you quit, try.
Before you retire, save.
Before you die, give.”
William Arthur Ward
Preden zapraviš, zasluži
Prav vsaka vrstica je vredna temeljitega razmisleka, kajne? In celoten citat je upoštevanja vreden, a mene v teh časih krize najbolj nagovori citat “Preden zapraviš, zasluži.” Če bi ga ljudje (odločitve vedno sprejemamo ljudje!) upoštevali, krize svetovnih razsežnosti ne bi bilo. In tisti, ki so se tega držali prav gotovo tudi sedaj niso v krizi. Jo seveda čutijo (ker krizo vedno plačujemo vsi – najbolj srednji sloj), a jih ni potolkla.
Bi bilo pa seveda treba analizirati – predvsem pojem “zapraviti”. Kaj pravzaprav pomeni besedica “spend” v angleščini? V povezanosti z denarjem dvoje: potrošiti in zapraviti. Jaz jo v tem citatu razumem bolj v smislu zapraviti in tudi vsebinsko ločim med trošenjem in zapravljanjem.
Denar se potroši za nekaj kar prinaša dodano vrednost v moje življenje, zapraviti pa pomeni, porabiti denar za nekaj kar v moje življenje ne prinaša dodane vrednosti. K temu se nagiba tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki “zapraviti“ definira takole: “z nepremišljenim ravnanjem narediti, da ni več razpoložljive materialne dobrine”, “potrošiti“ pa le “narediti, da ni več razpoložljivih materialnih dobrin”.
Besedica NEPREMIŠLJENO je tista usodna razlika. Bog nam je dal glavo za razmislek, samo, kaj ko nas toliko odvrača od njega. Razmislek o odvečnemu in odstranjevanju le-tega iz naših življenj, pa je tudi pot k PREPROSTOSTI. Srečno!
OPOMBA: Zapis sem uporabil kot podlago za članek v Časnik.si: Zlato fiskalno pravilo po domače
Foto: Miroslav Sárička, SXC.hu
Res modre misli in tudi tvoje razmišljanje ima logiko. Vendar me je pa sam naslov odvračal od branja, kajti malo mi gre že skozi ušesa, ko nam politiki ves čas ponavljajo, da “ne moremo zapraviti več kot smo zaslužili”. Pa mi je povsem jasno, da ne morem več zapraviti kot zaslužim in, da je potrebno dolgove poravnati, samo nikakor se ne spomnim, da bi kadarkoli ta denar zapravljal (pa ti verjetno tudi ne). Prav tako ne srečujem ravno pogosto policajev, učiteljev, zdravstvenih delavcev …, ki so obogateli zaradi prepotratne javne uprave. Kam se je potem odtekel denar, se politiki, ki nam moralizirajo ne sprašujejo; tihi gentlemanski dogovor (jaz ne kritiziram tebe, ti pa ne mene). Me pa rahlo žalosti, ker se tudi v nepolitičnih krogih tega vprašanja ne zastavlja.
Tako, da mi ne zameri prosim, ker malo “težko” prebavim prispevke, ki imajo podoben naslov kot tvoj.
Pozdrav tebi in tvojim domačim
Jože
Jože, hvala za komentar. Seveda, nisva midva (ali kakšen od “malih” ljudi) tista, ki bi masovno zapravljala davkoplačevalski denar. Pa vendar, živimo v socialnem sistemu, ki je predrag in ga kot družba ne zmoremo – za 1000 € na prebivalca več porabimo kot zaslužimo. In to ne gre.
Seveda je posredi tudi kriminal (tajkunizacija Slovenije), ki tudi “cuza” denar, ki gre iz naših žepov. Tu bi morali politiki ukrepati. A to je izjemno težko in nočejo zagristi v ta kisla jabolka.
Ta prispevek je pisan bolj za osebno raven.
Vse dobro tudi tebi in tvojim.
Malo izven konteksta tvojega prispevka, vendar bi te vseeno vprašal, kakšno je tvoje mnenje o predragi socialni državi? Ali je to vzrok ali zgolj simptom krize? In če to ni vzrok za krizo, ali se bomo s krčenjem socialne države (blaženjem simptoma) izvili iz krizi? In če bi ti na osebni ravni zašel v krizo, čemu se bi najprej odrekel, hrani, zdravju, šolanju svojih otrok, svoji njivi, ki ti prinaša kruh, ali morda svojim hobijem, drobnim razvadam, dopustovanju v daljnih krajih, novemu avtomobilu…?
Da pa ne bo prišlo do nesporazuma, jaz sem za odpovedovanje (varčevanje), ampak za odpovedovanje manj pomembnim stvarem, da pridobim tiste, ki so pomembne, imam pa občutek, da vlade (množina je namenska) delajo ravno obratno, seveda na naš račun.
Lep pozdrav
Jože
Zelo in vedno aktualno!