Invention is the Mother of Necessity
Citat iz naslova sem pobral pri ministru Žigi Turku, ki je imel na otvoritvi Regionalne konference o inovacijskem novinarstvu v Ljubljani. Sicer briljanten govor. Ne strinjam se pa v celoti s tem stavkom.
Dva načina razumevanja
Seveda, se da izjavo pravzaprav razumeti na dva načina*:
- “Izumimo nekaj za kar uporabnosti še ne poznamo. Morda nam bo prišlo še kako prav kdaj v prihodnosti. Nekdo bo moral “izumiti” še praktični način uporabnosti izuma.”
- “Izumimo nekaj, potem bomo pa že našli način (marketing, …) kako to vsiliti ljudem. Ko bodo ljudje ugotovili, da tega pravzaprav ne rabijo, smo mi že zaslužili.”
Marketing, ki vsili ljudem
Rad bi komentiral ta drugi način razumevanja zgornjega citata. Sam se zavzemam za preprostost bivanja v smislu:
- da naj bo “življenje posameznika tako preprosto kot se da (vsak posameznik definira svojo stopnjo preprostosti)”,
- pomena človekove vpetosti v naravno okolje.
Naj navedem enega od primerov, ko so najprej nekaj izumili, nato pa poiskali ali bolje rečeno prepotencirali potrebo. Temu je sledila neverjetna poraba in seveda zaslužek. Izum ni ne vem kako tehnološko zahteven. V mislih imam stekleničenje navadne pitne vode.
Primer “plastificirane” vode na Norveškem
Celo na Norveškem so uspeli “izumiti” potrebo po pitju ustekleničene vode (primer prodaje “Imsdal” vode – črpajo jo iz jezera!), četudi je znano, da je na Norveškem praktično vsa voda iz pip odlične kakovosti (ne samo užitna). Prav nobene dejanske potrebe ni, da bi ljudje pili ustekleničeno vodo.
Marketinška industrija je potrebovala kar 10 let, da je prepričala ekološko osveščene Norvežane, da so sprejeli pitje ustekleničene vode. Kako? Poslužili so se reklame z lepo, fit žensko in ustvarili podobo, da je pitje ustekleničene vode zdravo ter uporabili zanimiv slogan: “Natural machinery runs best on Imsdal water.”
Takole približno deluje korporativni inovacijski stroj:
- odkrij ali poišči latentno potrebo (npr.: ljudje potrebujejo vodo),
- vplivaj na latentno potrebo z agresivnim marketingom (lepa, fit ženska, slogan (npr.: njeno telo bolje teče na Imsdal vodo), stalno ponavljanje, …),
- ustvari kar zadovolji latentno potrebo (različne oblike steklenic, dizajn zamaška, ki omogoča pitje med tekom, kolesarjenjem, lep dizajn, sistem distribucije).
Prav podobno je pri nas. Menim, da so slovenske pitne vode zelo dobre (strinjam se, da ne prav povsod) in ni tako velike potrebe po pitju ustekleničenih vod, kot se jih dejansko proda. In baje je večina vodovodnih vod pravzaprav boljše kakovosti kot ustekleničenih.
Eko pomisleki
- Si predstavljamo koliko stane polnjenje vode v primerjavi s tem, da odpreš pipo?
- Si predstavljamo koliko stane produkcija in prevoz plastenk, zamaškov, nalepk v primerjavi s tem, da vzameš kozarec s police?
- Si predstavljamo koliko stane razvažanje vode, ki je pravzaprav zelo težka za prevoz v primerjavi s potovanjem vode po ceveh?
- Si predstavljamo koliko stane zbiranje in predelava praznih plastenk (žal je tega premalo) v primerjavi s pranjem kozarca?
Vesel bom, še drugih primerov, ko so najprej izumili nekaj potem pa še potrebo. Kar na dan z njimi!
*Vesel bom še drugih razlag.
Foto: Congerdesign, Pixabay
Če ogovarjamo le na jasno izražene potrebe, a to ni dovolj? Če je inovativnost le odgovor na izražene potrebe. Kje je pravzaprav meja, ki je ne bi smeli prestopiti? Zdi se mi, da so tri stopnje
-odgovarjanje na jasno izražene potrebe
-odkrivanje potreb, ki se jih ne zavedamo – če pa jih zadovoljmo, prinese to novo kvaliteto
-umetno ustvarjanje potreb in njihovo zadovoljevanje – tudi to lahko da občutek nove kvalitete.
Pravzaprav se mi zdi edini jasen kriterij za upravičenost inovacije: Ali odgovarja na resnično potrebo. Kaj pa je resnična potreba pa je seveda zelo kompleksno in temelji na etičnih, psiholoških, fizioloških, ekoloiških in še kakšnih temeljih.
Resnično za sedenje potrebujemo samo rit. Pa so nam le prodali tudi stole, fotelje, kavče …
Poanta mojega stavka je, da je dosti težje kreirati potrebo oz. prodajati nekaj, česar ne rabimo oz. nima funkcije, kot pa optimizirati ceno proizvodnje že poznanega izdelka. In ko boš odprl omaro, hladilnik, boš videl cel kup stvari, ki jih ne potrebuješ, ali pa so dražje od “generike”.
Hvala obema za komentar.
Danilo, postavil si zanimivo vprašanje: Kaj pa je resnična potreba? In dal zelo splošen odgovor: etika, psihologija, fiziologija, ekologija, … Sam ne želim postavljati meja, četudi menim, da se da prav pretiravati. Sam sem dal primer pitja ustekleničene vode na Norveškem. Ali je etično na Norveškem piti vodo, ki za svojo proizvodnjo, distribucijo in vso logistiko porabi ogromno energije (v primerjavi z vodo iz pipe) in na koncu celo pusti plastiko nekje v naravi? Po moje ni. V okolju, kjer voda ni pitna pa pač je. Ali je etično na psihološko prefinjen način (reklame) “puliti” denar ljudem iz žepa za nekaj kar sploh ne rabijo (primer voda: cena vode iz pipe je v Ljubljani 0,000213 €/l ustekleničene vode pa 0,40 €/l = 1900 krat več!). Kakovost je enaka. Fiziološke dodane vrednosti ni. Je samo ekološka škoda (plastika, distribucija, …). In je dober občutek, poudarjam občutek (pridobljen z reklamami), da smo naredili nekaj zdravega za naše telo.
Žiga, sem razumel vaš citat s konference in se mi zdi v redu. A tudi ta stavek ima svojo omejitev, ki sem jo želel izpostaviti.
Krasen pa se mi zdi tudi tale vaš citat: “Resnično za sedenje potrebujemo samo rit. Pa so nam le prodali tudi stole, fotelje, kavče …” in tudi za tega se sprašujem kje je meja.
Po mojem mnenju je stvar vsakega posameznika, da se odloči ali bo njegova rit sedela na nečem kar ne škodi (pretirano) naravi (recimo lesen stol) ali pa v usnje oblečen ogromen kavč (pri predelavi usnja se uporablja obilo agresivnih kemikalij). Potrebno se mi zdi pač opozoriti na nekatere stvari.
“…dosti težje kreirati potrebo oz. prodajati nekaj, česar ne rabimo oz. nima funkcije, kot pa optimizirati ceno proizvodnje že poznanega izdelka.” Seveda, sprašujem pa se, če je etično prodajati nekaj za kar ni nobene potrebe, oziroma jo ustvarimo, ne glede na škodo v okolju.
“…In ko boš odprl omaro, hladilnik, boš videl cel kup stvari, ki jih ne potrebuješ, ali pa so dražje od “generike”.” Seveda, le da je tega pri enih več in pri drugih manj. Vsak naj določi količino stvari, ki jih ne potrebuje po svoje – po možnosti zavestno.
Še enkrat hvala obema za dragocen odziv.
Prispevek prijatelja Sašota:
“To, da ne potrebujemo ustekleničene vode je jasno kot beli dan,
vsaj ljudem, ki vsaj malo razmišljajo. Za katere se skromno prištevam tudi jaz.
Tole glede pitne vode je malo moje poklicno področje, čeprav se trenutno bolj ukvarjam s površinsko vodo oz. z vodotoki.
Glede kvalitete ustekleničene vode v Sloveniji.
Zakaj ustekleničene vode Zale recimo ne prodajajo v tujini? Ker ne dosega standardov za prodajo v tujini. Problem imajo z nitrati in nitriti. Voda Zala je zelo, zelo podobne sestave in kakovosti, kot voda iz ljubljanskega vodovoda. Kako to? Saj jo črpajo iz ljubljanske podtalnice.
Še en drug vidik oz. problem ustekleničene vode.
Kar nekaj mesecev nazaj sem v slovenski izdaji revije National Geographic (oktober 2006) bral članek novinarja Davida Ewinga Duncana z naslovom “Zastrupljeni ljudje” (str. 130), kako umetne snovi, ki jih uporabljamo vsak dan, delujejo na človeški organizem in kako se v njem te škodljive snovi kopičijo.
To so snovi iz katerih so sestavljene naprave oz. pripomočki iz našega vsakdanjega življenja. V telo pridejo s prehrano, skozi kožo ali z vdihavanjem.
Te snovi so: PDBE (polibromirani difeniletri), ftalati, PCB (poliklorirani bifenili), kovine, pesticidi, dioksini,v plastičnih embalažah za vodo in v plastenkah za vodo pa so to predvsem
bisfenoli.
Omenjeni novinar je namreč opravil zelo drag test (cca. 12.000 €) za 320 kemikalij, od katerih je bilo odkritih v njegovem telesu kar 165.
Zelo veliko takšnih snovi v telesu človeka (npr. PCB, PDBE, pesticidi, dioksini, kovine, bisfenoli) nima tam kaj početi, so pa zelo prisotne v našem sodobnem okolju (služba, doma).
Torej problematični v vodi oz. v embalaži (v ustekleničeni vodi) so snovi imenovane Bisfenoli.
Polikarbonatna plastika, iz katere so narejene nekatere plastenke, vsebujejo bisfenol A, sintetični estrogen, ki lahko čez čas, ko začne plastika razpadati, pride v tekočino.
Raziskovalci so pri testiranju na živalih našli dokaze, da ti estrogeni, ki so podobni človeškim hormonom, povzročijo okvare reproduktivnega sistema tako pri ženskem kot pri moškem zarodku.
In potem je bilo navedeno, da je vir škodljivih snovi tudi ustekleničena voda, saj snovi iz plastenke (PET) v nekaj tednih po polnjenju preidejo tudi v vsebino torej vodo.
Samo toliko….
Plastika ni torej škodljiva samo kot odpadek, ampak zelo verjetno tudi kot snovi, ki imajo nek vpliv na organizem.”
aleš (mislim): tega ministra in njegove ščetke sicer sploh ne obrajtam, ampak v tem primeru se je očitno šalil, in tega , kot kaže, nisi razumel. dobro znani izrek je namreč : “necessity is the mother of invention”. (pogooglaj).dvomim, da se je zmotil, in tudi če se je, drug “izrek” pravi: ” humare errarum est “. 🙂
NE nisem se zmotil ali pa narobe razumel. Minister Turk je nalašč obrnil stavek. Citiram z njegovega bloga: “Before:
*
Necessity is the mother of Invention
*
Desperation is the Father of Innovation
Now:
Invention is the mother of Necessity” konec citata. Več na njegovem blogu: http://blog.zturk.com/2007/06/invention-is-mother-of-necessity.html
Z obrnjeno verzijo se sam popolnoma strinjam.
Pozdrav! Hvala za misel.
Pred kratkim je bil posnet odličen film Flow na temo vode
http://www.youtube.com/watch?v=e1G1Kve3s20