Kupujem slovensko, zdrava kmečka pamet in zaupanje
Takole sem izluščil bistvo kampanje „Kupujem slovensko“ z njihove spletne strani: „Nekateri izdelki slovenskih živilskih podjetij na svoji embalaži že nosijo oznako kampanje, ki v sebi nosi varnost, slovensko kakovost, slovenski okus in tradicijo. Z oznako KUPUJEM SLOVENSKO želijo izpostaviti
- slovensko kakovost, narejeno pod
- slovenskimi standardi, znotraj
- slovenskih meja, s
- slovenskim znanjem in s
- slovenskimi rokami ter poudariti, da ima
- slovenski izdelek kratko oskrbovalno verigo in kratke transportne poti.“
Strinjam se!
Seveda se zelo strinjam, da je prav, da kupujemo slovensko robo – pa ne samo hrano, ki je v edina zajeta v tej kampanji. Če je le tudi vsebina resnično slovenska. V kampanjo so na primer vključena tudi nekatera pekovska podjetja. Vemo, da je samooskrba s pšenico v Sloveniji pod 50%. Torej manj kot polovica moke, ki jo Slovenci pojemo ni slovenske. Ali bodo trgovci torej ločevali kruh na policah – na slovenskega in neslovenskega? Ali bo pač kruh iz neslovenske moke, narejen s slovenskimi rokami in pečen s slovensko elektriko že kar slovenski? Jasnih pravil za dodelitev znaka celo na spletni strani kampanje ne najdem.
Kupovati slovensko je seveda pomembno z gospodarskega vidika ohranjanja delovnih mest in v primeru prehrambenih proizvodov tudi večje enakomernosti poseljenosti pokrajine. Kljub globalnosti namreč še vedno vsaka država želi ohraniti delovna mesta pri sebi in dati kruh svojim ljudem. Se spomnim, ko sem v začetku 90-ih bival v ZDA, kjer sem opazil na proizvodih, ki so bili narejeni v ZDA, ne samo napis „Made in USA“, pač pa še eno ali več njihovih zastavic. Da se je ja videlo!
Mi smo precej izvozna država in – boste rekli – bi se morali po drugi strani jeziti, če bi država uvoznica naših izdelkov imela podobno akcijo. Pa saj jih imajo, brez skrbi, saj so drugi tudi daleč bolj nacionalno zavedni kot mi in je naša akcija po moje samo majhen drobec, ki pripomore le k uravnoteženosti.
Kdor je delal v korporaciji ve, da imajo velike družbe zelo različne standarde kakovosti za različne države ali skupine držav. Precej podrobno se poučijo o nivojih zagotavljanja kakovosti v posamezni državi, se stanju „na terenu“ hitro prilagodijo in gredo do skrajne meje – čim več zaslužka za čim manj stroškov. Tudi na račun kakovosti. Slovenija je pri mnogih korporacijah še vedno na Balkanu. Tako verjamem, da si privoščijo znižane standarde tudi za nas.
Kratke transportne poti
Vsekakor je kratka transportna pot „od njive do mize“ pomembna iz več vidikov in prav gotovo imajo slovenska zelenjava, mleko in meso zato ker so slovenski več možnosti za kratko transportno pot, torej tudi več možnosti za svežino (vitamini!) in – kar je morda še najbolj pomembno – več možnosti, da hrana ni kakorkoli kemično obdelana za preživetje dolge poti.
Kratka transportna pot pa je seveda pomembna tudi iz ekoloških vidikov in je prav da ta vidik upoštevamo. Še to: najkrajša pa je transportna pot z domačega vrta ali sosedove kmetije do naše mize. Izkoristimo jo, če se le da.
Varnost, slovenska kakovost, zdrava kmečka pamet in zaupanje
Da je slovenska hrana kar tako, samo zato ker je slovenska, tudi bolj varna in kakovostna ne verjamem. Morda je bolj varna in kakovostna tako na splošno le zaradi tega, ker imamo še sorazmerno velik delež neokrnjene narave. Drugače pa je treba gledati od izdelka do izdelka. Treba je gledati koliko vsebine posameznega proizvoda je sploh slovenske.
Če bi na primer slovensko pivo (obe veliki pivovarni sodelujeta v kampanji) dobilo oznako „Kupujem slovensko“, bo moje zaupanje v kampanjo padlo skoraj na nulo. In to za celotno kampanjo. Kaj pa je v pivu slovenskih pivovarn sploh slovenskega? Upam, da je slovenska vsaj voda (v primeru ene izmed pivovarn – izpod ljubljanske železniške postaje) in nekaj malega hmelja. Kje pa v Sloveniji vidite obširna polja ječmena in kje so naše sladarne? Menda sladarne nimamo prav nobene. Hmelja je pa v „dolini zelenega zlata“ tudi vedno manj.
Sam bom zelo pozorno spremljal proizvode z nalepko „Kupujem slovensko“ in jih s pomočjo zdrave kmečke pameti analiziral. Drugih metod nimam. Pravih analitskih metod namreč nimam pri roki in jih kot osamljeni potrošnik tudi nikoli ne bom imel. Edina „analitska metoda“ potrošnika sta torej moja zdrava kmečka pamet podložena z zaupanjem. Tako kot včasih. Osnove človekovih medsebojnih odnosov so pač ostale enake: če si kmeta poznal kot poštenega človeka, si zaupal, da je tudi njegova hrana zdrava. In obratno.
Članek je bil objavljen na blogerskem portalu Drugi svet in na Radiu Ognjišče.
Saj skoraj ni kaj dodati. me pa akcija spominja na podobne akcije v preteklosti v bivši Jugi, ko smo se pričeli medsebojno prepirati.
Meni je edino vodilo pri nakupu odločitev kaj in če sploh rabim ter skladnost cene s kakovostjjo. Bi se pa sigurno odločil za “naše”, če bi izbiral med dvema enakima proizvodoma in enaki ceni.
Kaj hočemo, po stari navadi spet odpravljamo posledice, namesto da bi ustvarjali pogoje, da takih odločitev ne bi bilo potrebno vzpodbujati.
@Rak: hvala za tele komentar. Ja, jaz sem na istem. Ni vse slovensko kar kupujemo v slovenskih trgovinah in kar je bilo proizvedeno v Sloveniji. Pač potrebna je uporaba zdrave kmečke pameti, kajne?
Pozdravljeni!
Z vami se zelo strinjam. Slovenci se ne zavedamo, kako pomembna, strateško NAJBOLJ pomembna je samooskrba. Edina fizična potreba človeka je hrana (in seveda voda). Brez vsega ostalega lahko preživimo, brez hrane nemogoče. Pametna država ima tudi urejene razmere za učinkovito kmetijstvo. Zelo primer sta Švica in Avstrija. Pri nas se že dogaja to, česar si ne želimo: tuje multinacionalke vedo, da imamo slabo samooskrbo, vedo, da bodo z lahkoto prodali hrano v našo državo. Ker je povpraševanje večje od ponudbe (enostavni osnovni zakon ekonomije), se cene višajo. Konkurenca je slaba, naših alternativ je pa premalo. Žal se tega zavedamo šele sedaj, ko je prepozno in bo trajalo vsaj 20 ali 30 let, če ne več, da bomo prišli vsaj na nivo 80%. Problem je v tem, da se malo ljudi zaveda, da je treba jesti lokalno pridelano hrano. Dobrega pol leta nazaj sem začel razmišljati, kako bi ljudi začel osveščati in sem začel pisati blog. Tu je povezava: http://kmetija-kukenberger.blogspot.com . Po moje je kar nekaj zanimivih tem.
Lep pozdrav in vse pohvale za vaš blog na splošno!
@Toni: Hvala za vaš komentar. Se strinjam z vašim mnenjem o pomenu samooskrbe in vplivom na cene in tudi kakovost naše hrane.
Sem si ogledal vaš blog. Čestitke za odlične teme in zapise. Pomembno se mi zdi, da se tudi kmetje odprete v blogosfero. Stalno spodbujam prijatelja s Solčavskega v to …
Kaj še ponujate na vaši kmetiji poleg mleka (mlečnih izdelkov), jajc in cvička? Ali imate morda tudi moko?
Ne, moke še nimamo. Imamo pa v načrtu obnoviti mlin na kamne, ki ga sedaj uporabljamo za mletje žit za kokoši. Potem pa bomo imeli pirino moko. Vendar to na žalost ne bo ”na vrsti” takoj, ker imamo za letos namen zgraditi sirarno. Bom pa vse objavljal na blogu in FB. Dela je zelo veliko, to človek vidi šele, ko se spusti v to, zato gredo stvari postopoma.
@Toni: Se kdaj oglasim pri vas in vidim kako je pri vas. In seveda kaj kupimo…
Zmenjeno.
Kontakt je na blogu.
Srečno!
Aleš, tudi Darja se je razpisala o temle: http://www.siol.net/slovenija/aktualno/2011/03/ovsenik_kupujem_slovensko.aspx
@Tomaž: Prebral. Odlično. Gre v isto smer in še z drugimi poudarki. Odličen članek!