Hrano, ne travo!
Spomnim se, da je včasih skoraj vsaka gospodinja imela vrt, imenovan “gartelc”, na katerem se je na relativno majhni površini pridelalo skoraj vso zelenjavo za potrebe družine. V trgovini se je kupovalo samo sol, moko, sladkor in olje.
Pa se je počasi začelo govoriti, da je zelenjava tako poceni, da se gojenje in “matranje” na vrtu ne izplača. Tudi delovni čas se je postopoma potegnil z “od šestih do dveh” na “od devetih do petih” … in navadno zelenjavo smo začeli kupovati v supermarketih. Tudi ni več časa kuhati. Nekaj zmrznjenega se na hitro vrže v lonec ali se samo pogreje v mikrovalovni pečici.
Angleška travica
Vrtove smo zasejali s travo, morda pustili le kakšen simbolični vrtiček za dišavnice. Trava mora biti seveda “rasno čista”. Pomeni brez primesi plevelov kot so regrat, marjetice, plešec, ivanjščice, trobentice, zvončki, regačica, spominčice, … in kar je še tega “šavja”. Vse to ne sodi na tako imenovano angleško travico, ki je postala ideal v naših krajih in tudi nekakšen element prestiža.
Angleška travica rabi precej truda in denarja še preden je kaj videti. Potem ko se tla precej na globoko ustrezno pripravi, jih je treba zastrupiti s totalnim herbicidom, malo počakati in posejati izbrano travno mešanico. Poleti, ko je v naših krajih po navadi suša, je treba angleško lepotico seveda zalivati. Angležem je pač ni treba, ker tam stalno malo dežuje. Vsiljivi pleveli stalno odganjajo med travno rušo, zato občasno “pošpricamo” s herbicidi, ki pobijejo vse živo, le trave ne. Trava – vsaj tako laično razmišljam – po “tretmaju” ni primerna ne za igro otrok in tudi za kompostiranje ne.
Fotri smo si kupili motorne kosilnice – vsak svojo – in z njimi veselo gulimo travico. V strnjenih naseljih tako ni dneva – tudi nedelja ni izvzeta – ko se ne bi vsaj en sosed spomnil in “zakurblal” glasnega stroja.
Tako od vrta, če ga imamo, nimamo nič: ne hrane, ne igralne površine, ne miru in ko se nam v travo zaleze nadležni mah, tudi lepa ni več. Ostane nam le neprestani “boj na požiralniku” z invazivnimi pleveli, s sušo, … in delo, ki ga imamo Slovenci strašno radi. Bolj kot je brezvezno, tem bolje.
Gremo nazaj v stare čase?
Na socialnih omrežjih sem opazil kampanjo “Grow Food, not Lawns”, kar pomeni “Goji hrano, ne trave”. V času krize postaja gojenje domačega sadja in zelenjave spet vse bolj moderno. Vse manj je govora o tem, da se ne splača, vse bolj zanimivo se je – namesto v zaprtih fitnesih – porekreirati na svežem zraku in okopavati rastline. Tudi tako zelo prvobitno je, smo v stiku z zemljo.
Tudi “vem kaj dam v lonec” postaja vse bolj pomembno. Na svojo hrano in na hrano svojih otrok človek običajno pač ne zliva kemikalij v pretiranih količinah, če sploh. Saj vem, da tudi vrtičkarji niso imuni na neumnosti v zvezi z uporabo “cidov”, pa vendar …
Pridelovanje svoje hrane ima poleg finančnega, ekološkega in rekreativnega pomena, tudi več drugih pomembnih vidikov:
– hrana, pridelana na vrtu, je odlične kakovosti, polnega okusa in bolj sveža (od njive do mize je lahko le nekaj metrov in ne 2000 km),
– otrokom dajemo zgled, jim damo priložnosti, da delajo (otroci danes vse manj delajo, se samo, če se, učijo in zabavajo,
– otrokom posredujemo znanje pridelave hrane, ki se je danes že precej izgubilo (danes sicer, hvala Bogu, še imamo priložnost vprašati babice),
– povečujemo samooskrbo države, ki je prav na področju zelenjave v Sloveniji izjemno nizka (pod 40 %),
– kuhanje hrane, pridelane na svojem vrtu, je večji užitek.
Kako začeti?
Edini pravilni odgovor je: z majhnim. Za začetek, če ni druge zemlje, je dovolj malo večji cvetlični lonček na balkonu. Prijateljica ima prav bogato zbirko dišavnic (in tudi nekaj paradižnika) na balkonu. Če imate kaj zemlje okoli hiše, si lahko postavite visoko gredo, širine 1,5 m in poljubne dolžine. Visoka greda je prav primerna za začetek vrtnarjenja, obvladljiva in prijetna za obdelovanje.
Tudi če imate velik (in morda s travo zaraščen) vrt, začnite z malim in se sproti učite pri tistih, ki še znajo, tudi iz knjig in spleta. Ko osvojite pridelavo osnovne zelenjave, pojdite na več vrst zelenjave in potem na večjo količino. Obdelajte samo toliko, da z lahkoto in brez naprezanja obvladate. Na delo na vrtu se morate malo privaditi. Potem ni težko.
Sčasoma se lahko ozrete tudi po zemlji, ki bi jo vzeli v najem. V okolici Ljubljane je nekdo celo ponujal najem zemlje (150 m² za 70 € na leto). In vidim, da so ljudje zagrabili. Marsikdo vam bi dal verjetno zemljo tudi brezplačno v uporabo, da bi bila le obdelana. Morda lastniku podarite višek zelenjave. Možnosti je veliko.
Veliko uspeha in veselja vam želim. Pozabite torej na angleško travico in začnite gojiti hrano.
Članek je bil najprej objavljen na spletnem magazinu Časnik.si.
Foto: Aleš Čerin
Odlično spisana (s)po(d)buda!
Hvala, Vinko. Vi že večino tega spravljate v prakso. Vse dobro.
Se čisto strinjam. Edino kar lahko dodam je, da kriza ni vedno negativna.
Tako je Darja. Tudi sam pravim, da kriza ni vedno negativna. Sploh ne tale, ki nas bo vrnila tja kamor treba. Prenapihnili smo se od samega silnega razvoja. Samo upam, da nismo toliko zašli, da bi vodila v vojno.