Opravičilo, popravilo ter zahvala za orehe in skupino

Prizadel sem prijatelja. Nikakor ne namerno, pač pa nehote, bolj zaradi nepremišljenosti, nekaj tudi zaradi površnosti, nekaj zaradi nerazumevanja prijatelja. Globoko prizadel. Veliko odvzel z medosebnega računa kot bi rekel Stephen R. Covey.

Sem se opravičil. Globoko. In s kar največjo hitrostjo in skrbnostjo poskušal popraviti kar se je popraviti še dalo. Ni več isto. To čutim, a upam, da nekoč bo. To prijateljstvo in sploh vse kar se v naši skupini dogaja, mi je izjemno pomembno. Ne samo pomembno, skoraj sveto.

Verjamem, da se da vsako neumnost popraviti. Do neke mere seveda. Tole se gotovo ne da v celoti, na kar prijatelj opozarja. Gotovo bo vedno ostalo nekaj grenkobe, gotovo bo kaj – kak predmet, kakšna beseda, že kaj – kar nas bo vedno spominjalo na tisti večer. Po drugi strani pa verjamem, da bo prijatelja – prav ta predmet, prav ta beseda – spominjala tudi na prijateljstvo in morda na trud, da se popravi krivica.

V skupini, kjer smo, kljub krizam in viharjem že 15 let skupaj zelo različni ljudje, sem doživel veliko lepega. Premišljujem, če ni morda razlog našega obstoja prav v tem, da se brusimo drug ob drugem, se učimo drug od drugega in se vsi skupaj izpopolnjujemo v teh tako človeško-težkih področjih. In ta večer je bil priložnost za brušenje, učenje, izpopolnjevanje. Mene kot posameznika in menim, da tudi za skupino.

Pravijo: “Bog pošilja orehe, a jih ne stre.” Streti jih moramo torej sami. Morda nekatere lahko tremo skupaj s prijatelji. Mi smo jih ta večer dobili cel “žakelj”. Sedaj se lotevamo tretja in vesel bom, če vsi skupaj v tem večeru vidimo priložnost, ki nam jo je On poslal prav na začetku postnega časa.

Neizmerno sem hvaležen prijatelju, da je zelo odkrito pokazal prizadetost in mi (in prijateljem iz skupine) omogočil milostni trenutek učenja na pomembnem področju medosebnih odnosov. Prav zaradi tako odkritih ljudi, je vredno biti v tej skupini. Kljub “orehom”, ki jih je včasih tako težko treti. Ali pa ravno zaradi tega. Prav v tej skupini imam priložnosti za učenje, brušenje, napredovanje na teh človeško-težkih področjih. Prav v tej skupini imam zgled, da se stvari ne pometajo “pod preprogo”, pač pa si povemo in “tremo orehe”. Zato hvala, dragi prijatelj.

Sedaj si na potezi ti. Da sprejmeš opravičilo in da nam daš priložnost, da popravimo krivico. Veseli bomo, če sprejmeš popravljeno. Četudi s kančkom grenkobe.  A vedi, da bom imel popravljeno – kako paradoksalno! – vedno za simbol uspešnega življenja naše skupine in zaupanja v Njega, ki nam pošilja orehe.