Z vlakom se odpelješ od doma, nazaj prideš pa peš

Tole kar pravim v naslovu mi je bilo vedno zanimivo, pa še nikoli nisem izvedel. In ravno tega sva se s sinom lotila včeraj. Od doma sva odkorakala (začela sva kar peš) do ljubljanske železniške postaje. Vmes sva ugotovila, da sva malo pozna in da vlaki ne čakajo, zato sva skočila na mestni avtobus.

Tako sva imela malo več časa in si na “štacjonu” privoščila slovenski specialiteti: kebab in pico. Zanimivo, kako v lokalu Ajda poskrbijo za svoje goste. Hotela sva se usesti za mizo in v miru pojesti, pa naju je mojster hitre hrane odpodil z besedami: “Ne sedita tam, tam je čisto!” (OPOMBA: So že očistili.) Meni ni potegnilo, sinu pa takoj: “Ne pusti nama sedeti tam, kjer je čisto. Za naju je dobro umazano.”

Kupiva karti in se z vlakom odpeljeva proti Litiji. Že po 15 minutah sva izstopila v Lazah in pohod do doma se je začel.

Na kratko

• Dolžina in višina: 8 ur in pol zmerne hoje; 930 m višinske razlike
• Pot: Laze – Janče (792 m) – dolina potoka Zahujka (kar po azimutu) – Besnica – Javor – Žagarski vrh – Sostro – Bizovik – Golovec – Ljubljana-Štepanja vas
• Primernost: za dobro kondicijsko pripravljene, zelo lepa tura za zimske pohode
• Izletniška karta: Ljubljana in okolica; 1: 50.000

Opis poti

• Za postajo v Lazah poiščete lokalno cesto na kateri se začne markirana pot do Janč. Mimo novo zgrajene cerkvice (izgleda, da pravoslavne – bravo naši pravoslavni bratje!) se po širokem kolovozu poženete v kar strm breg. Kmalu dobite višino in mimo samotnih kmetij (Rogač, Jernač, Vavš, Andrejevec, Hribovec, Tončk) v dobrih 2 urah dosežete Janče.
• Z Janč se spustite v dolino Besnice. Midva, velika skavta :), sva šla s pomočjo kompasa (smer 236°) kar po azimutu (čez drn in strn). Prišla sva v grapo potoka Zahujka in kar po njej (mimo številnih lovcev, ki so imeli pogon) do kmetije Potokar in naprej do velike doline Besnice.
  OPOMBA: Namesto nehojenih poti lahko uberete z Janč kar cesto v Srednjo Besnico.
• Midva sva potem prečkala dolino Besnice in se podala direktno v grapo med Javorskim vrhom in Površnikom. Po izjemno strmem bregu sva izplezala do Brezovarja pod Javorskim vrhom.
  OPOMBA: Na Javorski vrh se lahko vzpnete po lokalni cesti iz Besnice proti Javorju (kakšna 2 kilometra).
• Od Javorskega vrha sva se odpravila proti Žagarskemu vrhu. Lepa pot po grebenu – lep razgled nazaj na Janče in pravzaprav na vse strani po Sloveniji.
• Z Žagarskega vrha sva se spustila v vas Zagradišče in preko Češnjice v Sostro. Tu že naletite na avtobus mestnega prometa (št. 13) in se, če je muka prevelika – do tu je hoje okoli 6 ur, odpeljete v Ljubljano.
• Midva sva se okrepčala v bližnji gostilni Kovač (pri končni postaji 13ke) in pot nadaljevala v Bizovik, se povzpela na vrh Golovca in domov.
  OPOMBA: Še precej lepša varianta bi bila sv. Urh, na Orle in po grebenu Golovca v Ljubljano.

Možnosti

• Pot z Janč lahko podaljšate v Volavlje – Trebeljevo – Ravno brdo in potem pridete v Javor. Pot tako podaljšate najmanj za tri ure.
• Druga možnost je, da pot malo skrajšate, če se z Janč spustite v Vnajnarje – potem v Besnico (blizu kmetije Balant), se vzpnete na Pečarja in od tam v Zagradišče – Češnjico in naprej v Sostro. Pot morda skrajšate za kako uro.

Na poti sva bila skupaj s sinom, ki me je priganjal v brezpotja, v ozke poti. Jaz “starček” bi si izbiral “široke poti” (ki pa kot vemo vodijo v pogubo: “Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej.” Mt 7, 13).

Hvala Boštjanu za lep dan. Veliko zanimivega sva videla, predvsem veliko osamljenih kmetij, ki že na zunaj kažejo življenjske zgodbe ljudi, kateri so ali sedaj prebivajo v njih. Veliko zgodb je že na prvi pogled žalostnih – alkohol, ki ubija na cestah, prazni tudi naše podeželje. Četudi je tole podeželje zelo blizu Ljubljane.

Foto: Aleš Čerin