Drugi svet: Kaj pričakujem od mojega škofa?
Na Drugem svetu so me povabili, da naj napišem članek o novem ljubljanskem nadškofu dr. Antonu Stresu. Pa sem malo opisal svojo “zgodovino” odnosov z ljubljanskimi nadškofi od legendarnega dr. Alojzija Šuštarja naprej. Kot sem jih seveda jaz doživel kot vernik in državljan.
Moji škofi
Sam se spomnim nekaj ljubljanskih nadškofov. Z vsemi sem se tudi osebno srečal (ne prav velikokrat in ne za prav dolgo), spremljal njihovo delo in prav vsak od teh mož me je navdihoval in nagovarjal kot vernika in kot državljana.
Spomnim se legendarnega dr. Alojzija Šuštarja, ki je z mirom in milino vodil nadškofijo v trdih časih prehoda v demokracijo, v času osamosvajanja Slovenije. S pomočjo mednarodnih poznanstev je ogromno naredil za priznanje mlade države. V poznih letih, ko sem ga že na vozičku srečeval na hodnikih Škofijske gimnazije, je izžareval globoko ljubezen do soljudi. Tudi z drobnimi pozornostmi.
Dr. Franceta Rodeta sem srečal kot predstavnik odraslih skavtov, ko nas je na začetku naših poti spodbujal in nam vlival moči. Najbolj pa mi je dr. Rode ostal v spominu z izjavo, ki pravi nekako takole: »Ljubljanski nadškof ni za to, da gladi državljane v smeri dlake.« Res nas ni gladil v »smeri dlake«, niti nas kristjanov ne. In prav je tako.
Nadškofa Alojza Urana sem srečeval vsako leto ob bogoslužju za pokojnim bratom od žene. S svojo odprtostjo, z veseljem, ki ga je izžareval, s karizmo človeka, ki je sicer na visokem položaju, a se je vedno pripravljen skloniti k najmanjšemu verniku. Neprecenljiva izkušnja.
Sedanjega nadškofa dr. Antona Stresa poznam s predavanj na Socialni akademiji, kjer je nam začetnikom s predanostjo in z »na-prvi-pogled-očitnim« znanjem, predaval Politično filozofijo. Predaval na tak način, da smo sicer težko snov, srkali lahkotno in »direkt v žilo«. Kar škoda je, ker slutim, da si dr. Stres ne bo več mogel vzeti časa za predavanja na Socialni akademiji.
Kaj pričakujem od svojega škofa?
Dr. Antona Stresa, novega ljubljanskega nadškofa Slovenci že leta poznamo kot odločnega, izobraženega moža, odličnega filozofa in misleca, ter tudi kot predsednika komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci.
Moj škof mora biti najprej svetopisemski dobri pastir, ki ima rad svoje vernike in vse državljane ter jih spoštuje tako, da jih ne »gladi v smeri dlake«. Da zastavi besedo in dejanja, če je treba tudi na trdo, odločno, a z ljubeznijo. Odločne, modre besede verniki in pravzaprav vsi državljani potrebujemo, še posebej v smislu vrednot, ki so kar nekam izpuhtele. Tu je dr. Stres gotovo zelo močan.
Od svojega škofa pričakujem, da nas spodbudi k povezovanju in sodelovanju, da pride do »poplave« sodelovalnih sinergij:
- med duhovniki in laiki,
- med katoliškimi organizacijami,
- med katoliškimi in laičnimi organizacijami,
- med ljudmi različnih veroizpovedi,
- med vernimi in nevernimi.
Vem, da je dr. Stres v Celju, v svoji na novo postavljeni škofiji, nemudoma začel povezovati, zato to naravnanost z veseljem pričakujem tudi v Ljubljani. Nadvse si želim, da se Slovenija izkoplje iz krča paradigme ene zgodbe, to je paradigme »bad boys = Cerkev / good boys = vsi ostali«, ki je nekako umetno gojena v našem medijskem prostoru.
Od svojega škofa pričakujem držo veselega kristjana. S tem se bomo verniki počasi znebili strahu za delovanje v družbi, lastne zajedljivosti do drugače vernih, nevernih in drugače mislečih, pa tudi »kalimerovskega« jamranja, da nas nihče ne razume in da nas vsi zatirajo.
Od svojega škofa pričakujem voditeljskih sposobnosti, da bi z zgledom iskanja prave vizije slovenske Cerkve, z naravnanostjo delegiranja odgovornosti na nižje nivoje (v cerkveni hierarhiji, pa tudi laikom) in preglednim upravljanjem, dal zgled župnikom, kaplanom in tudi voditeljem laiških skupin.
Od svojega škofa pričakujem mirnega, vztrajnega in poštenega zavzemanja za urejen odnos med Cerkvijo in državo. Da se stvari uredijo na pravičen in koristen način. Za vse državljane.
Veliko pričakovanj imamo verniki in državljani do ljubljanskega nadškofa. Prav gotovo bo dr. Stres kot moder, ljubeč in pokončen mož, močno zaznamoval svoj »mandat«. Želim mu veliko uspeha pri zahtevnem poslanstvu.
Naj končam kar z njegovim škofovskim geslom: »Vse zaradi evangelija (veselega oznanila).« Tudi tale zapis.
Članek je bil prvič objavljen na Drugem svetu.
Foto: Aleš Čerin
Sam bi še dodal: da je z nogami na zemlji in med ljudmi – saj ni nič drugega kot brat med brati, sicer s posebnim poslanstvom – a posebno poslanstvo ima vsak izmed nas.
In kot pišeš na Drugem svetu o božanju proti dlaki. Ne tega pa si res ne želim. Boža se vedno v smeri dlake. Mački ali psu na drugi način poveš, kaj ni prav in kaj se ne sme in ne z božanjem proti dlaki.
Vsi pa potrebujemo božanje in to v smeri dlake in tudi od škofa.
Sicer pa mi je kar žal, da gre Stres iz Maribora.