Granitne kocke v parlament in kamenje na kmetiji

Sem bil na študentskih in dijaških protestih. V prvih vrstah. Da bi začutil mladino današnjega dne. Da bi dobil sporočilo. In sem ga dobil.

Ta vikend sem bil kot trener Skavtske akademije z odraslimi skavti v Robanovem kotu, kjer smo se izobraževali. Praktično, v naravi in zelo smiselno. Tudi tako, da smo ves dan pomagali mladi družini na Kneževem pobirati kamenje. Ves dan sem skupaj s skupino okoli 30 prostovoljcev (skavtov in prijateljev družine) grabil kamenje na strmini bodočega travnika in ga tovoril na traktorsko prikolico. Naporno, a zadovoljujoče. Pomagati preživeti družini v trdih razmerah visokogorske kmetiji na višini okoli 1200 m.

Ko sem tako premetaval kamne si nisem mogel kaj, da se ne bi spomnil sredinih demonstracij, ko je prav tako letelo kamenje – namesto z bodočega travnika v prepad, v stavbo slovenskega parlamenta. Nisem si mogel kaj, da ne bi primerjal teh dveh fizično tako podobnih dejanj, pa vendar s čisto drugačnim smislom. Na eni strani uničevanje, na drugi omogočanje življenja.

Ko pridem na Solčavsko, v strme bregove gorskih kmetij, se zame odpre nov svet. Tako drugačen od tega mestnega sveta navidezno-virtualne plehkosti, sveta “scrkljanosti”, udobja in kako naj rečem, sveta “dolce far niente” naravnanosti. V svet, ki je zaresen, svet, kjer se ljudje borijo za svoj obstoj, svet kjer pokončni in zavedni Slovenci ohranjajo jezik, pesem, vero in kulturo. Se borijo za dobro.

Ko takole primerjam, postajam vedno bolj razdvojen.

Foto: Aleš Čerin

0 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja