Vsega imam po dvoje ali vzgoja za materializem
V knjižici Vse naše družine, ki jo je letos izdala Mladinska knjiga in v kateri se “na duhovit, a nadvse realen način pred otroki različnih starosti (pa tudi odraslimi) razgrne pisano paleto raznolikih družin in družinskih odnosov sodobnega časa”, nemška avtorica Alexandra Maxeiner (ilustratorka je Anke Kuhl) po moje na zelo sporen način predstavi vse mogoče skupnosti odraslih in otrok, ki jim sedaj rečemo družine. Tudi mavrične skupnosti (lezbične in gejevske), kjer je opisana – za moj pogled na odnos med moškim in žensko – zelo sporna dogovorna kombinatorika pri “proizvodnji” otrok.
Vsega imam po dvoje, nič mi ni treba deliti
Enako sporno se loti predstavitve tudi enostarševskih družin. Tako, da skrajno tendeciozno piše o prednostih deklice, ki zaradi ločitve staršev živi en teden pri mami in en teden pri atiju. Kot da si kakšen otrok želi, da bi se starša ločila, kot da je to pravi blagoslov za otroka če se vsak teden seli, kot da je materialni svet vse kar je pomembno za otroka.
V knjigi je boleča izkušnja žal vedno več otrok, ko se starša ločita, opisana in bogato ilustrirana skoraj kot super novica, kajti deklici ni treba ničesar deliti. To je tudi zelo plastično ilustrirano z raztrgano igračko, bežečim mačkom (da še njega ne bi raztrgala?) in tulečim bratcem. Še več, prav lepo ilustratorka prikaže, da ima deklica vsega po dvoje: dve sobi – eno pri mami in eno pri atiju, dvoje koles – eno pri mami in eno pri atiju, dve pelerini – eno pri mami in eno pri atiju. Kot da je materialno vse, pomen odnosa med mamo in očetom pa nič.
Zdi se, da bodo otroci, ko bodo prebrali tole zgodbo o “vsega imam po dvoje”, začeli kar pritiskati na svoje starše, naj se vendarle že enkrat ločijo. Da jim ne bo treba česarkoli deliti. In da se bodo selili vsak teden. Stalne selitve seveda ugodno vplivajo na razvoj otrok, da otroku ni treba deliti, pa ne povzroča vsakodnevnih travm. Pa še vsega imaš po dvoje, kar ti seveda prinese ugled pri sovrstnikih.
Stvari pred ljudmi (odnosi)
Res je, stvari smo postavili pred ljudi, ali kot sem že ugotavljal v članku za Tretji dan, smo si mi na dekadentnem zahodu življenja prenatrpali s stvarmi, ki jih pravzaprav ne potrebujemo, s stvarmi, ki ustvarjajo nered v naših bivališčih.
Bivališča se pri nas praznijo (manj ljudi) in pravzaprav obenem polnijo (s stvarmi). Ljudje tam južno in vzhodno (od nas), ki morda živijo pod pragom absolutne revščine, pa svojih bivališč ne polnijo s stvarmi, pač pa z ljudmi. Ravno obratno kot mi torej. In mi jih že zavidamo ljudi, oni pa verjetno nam stvari. Paradoksalno in pogubno – za nas.
Seveda se zgodi, da se človeka ločita, še posebej, ko že na začetku zveze (ponavadi) ni več nikakršne zaveze za “ostati skupaj v sreči in nesreči, bolezni in zdravju”, a da se ločitev očeta in matere predstavi kot prednost za otroka in še to le tendenciozno v materialnem smislu – to pa je hudo izprijeno in kaže na popolno nerazumevanje otrok.
A sem samo jaz tako za luno?
Ali sem morda jaz tako za luno, da ne vidim prednosti knjižice za otroke, ki takole idilično opisujejo in ilustrirajo “veselje” otrok zaradi ločitve staršev? Ali smo res že toliko zmaterializirali ta svet, da se nam (meni) tako trapasta in sporna zgodba ne zdi nič posebnega, da jo mediji takole pohvalijo: “zabavna in poučna slikanica” (Planet Siol.net), ” … v simpatični besedi in sliki orisujejo različne skupnosti, ki jim danes mirno rečemo družine.” (F-trendi), “prikupna in razgibana knjiga” (Slovenske novice)? Meni se v ločenosti staršev in kombinatoriki gejevskih in lezbičnih parov ne zdi namreč prav nič simpatičnega, nič prikupnega in še manj zabavnega.
Foto: Alex Bruda, SXC
Meni se dostikrat zdi, da sem jaz za luno … Pa ne bi bil ti? 😉
Me takle pogled skrbi. In veš, da sem že naletela na otroka, ki je rekel, da mu ni potrebno nič deliti, ko je edinec.
Založba Emanuel je izdala knjižico z naslovom Nevihta v hiši (ali nekaj podobnega), loteva se tudi tega problema … dve sošolki sta, prijateljici, ena ima še enkrat toliko prostora za posterje kot druga, ker ima dve sobi – eno pri očku in eno pri mami. Vendar je sporočilo knjige, da bi raje imela eno samo in starša skupaj.
Škoda, da je knjižica sicer slabo spisana.
Vse dobro!
Ana: Ja, res. Se vprašam, kje so vsi silni strokovnjaki, ki jih je povsod polno, da se ob takih neumnostih ne oglasijo.
Ana, hvala za komentar. Vse dobro.
Ja, Aleš, ob tem, kar se zdaj dogaja v naši družbi, se mi zdi, kot da gledam nanizanko pod temo “Saj ni res, pa je!” in pod to lahko napišem: “Kako silna je slepota človeka…”
Kako globoko smo zabredli v moralnem presojanju… – da bi se nam moralo vse to zdeti normalno… Groza!
Tudi jaz nam vsem želim – vse dobro!
:); Katja
Sprašujem se, ali se pri nas dogaja sploh še kaj normalnega. Ali se res ne zavedamo, da posegamo v naravo in njene zakone in da se nam bo to kmalu maščevalo. Če ne nam, ki smo že malo starejši, pa prav gotovo našim potomcem, za katere “takooo” skrbimo.