E6: Pol milijona korakov, srečevanja, prijateljstvo, veselje, ponos

Letos smo dokončali kar smo leta 2007 začeli, v letu 2008 nadaljevali. Pohod po slovenskem delu E6. V enem kosu smo prehodili pot od Županove jame pri Grosupljah do Strunjana na obali. V šestih dneh (razdeljeno v 7 dni) smo prehodili 190 km. Ekipa je skoraj enaka kot lani: štirje otroci od 9 do 15 let in dva odrasla.

1. dan

Začeli smo ob 11h pri Županovi jami pri Grosupljem in kmalu smo bili na Turjaku, ter se skozi čudovite vasi prebili do roba bloške planote pri Selu (pri Robu). Smo bili že na območju medveda in smo med potjo žvižgali, peli in se glasno pogovarjali. Nobenih sledov.

Otroci so se spominjali lanske in predlanske poti in brez težav stopali skozi gozdove in vasi (Mali in Veliki Osolnik, Pečki, Strletje, Mački).

Spanje v Predgozdu ob hrupni glasbi od bližnje zabave v gozdarski hišici na križišču E6 in E7. Odlično – ko je muzika ponehala 🙂
– 25 km/800m vzpona/6 ur hoje

2. dan

Zgodaj zjutraj naprej preko samotnih vasi in travnikov na  Bloški planoti do Nove vasi, kjer smo si privoščili obilen počitek in velike pice.

Naš ritem je tak, da zjutraj vstanemo precej zgodaj (okoli 6h), približno eno uro hodimo, da otroci že prosijo za hrano (včasih se kar vsedejo dol in pravijo: “Mi stavkamo!”). S sestro sva ugotovila, da tako otroci pojedo več in bolj z veseljem. Potem imamo obilen zajtrk, po njem hoja do približno 12h, počitek do 15-16h in spet hoja do večera (20-21h). Približno tak “ritem” smo imeli vsak dan dol do morja.

Iz Nove vasi smo se skozi vas Metulje spustili v Stari trg pri Ložu (velik sladoled!) in do kralja gradov na Slovenskem – Snežnika. Malo pred Starim trgom nas prijazna družina povabi na hladno lubenico. Otroci so navdušeni! Hvala družini za prijaznost. Trgovina je bila na praznik zaprta, zato smo logistično podporo (hrano in nekaj suhih majic) dobili iz Ljubljane. Hvala Danilo!

Spanje pri gradu Snežnik: čudovit travnat “balkonček” med bajerjem in gradom (“Pred medvedi varno!”). Ponoči smo slišali nekaj lomastenja po gozdu, a nismo delali panike. Najlepši pogled iz spalke do sedaj: belo grajsko obzidje in milijon zvezd.
– 34 km/250 m vzpona/8 ur hoje

3. dan

Vstajanje ob 5.00 se ni obneslo. Preprosto nismo si upali v taki temi v snežniške gozdove, zato vstanemo ob 6h. Vstop v obsežne gozdove se začne z zložno grajsko potjo gospe Lujze in nadaljuje z neskončnimi gozdnimi cestami. Sami samcati sredi gozdne divjine. Vedoč za obilje medvedov, zaukažem žvižganje vsakih 10 minut. Otroci seveda žvižgajo in pojejo, jaz se derem malo bolj naglas kot ponavadi, … Medvedov od nikjer, niti njihovih sledi.

Pot do Mašuna, kjer nedeljsko-lovsko mašo ujamemo pri obhajilu, se vleče in vleče. Počitek v zavetju malih zgodovinskih gradov se nadvse prileže. S sestro zaspiva, otroci pa po nekaj minutah že letajo okoli …

Ob 15h se odpravimo naprej na vrh Snežnika. Pot je dolga, naporna in malo se bojiva, da je otroci ne zmorejo, vendar po obilni malici pod zaključnim vzponom, otroci kot “rakete” dosežejo vrh Snežnika 1796 m (najvišja točka E6).

Ne morem verjeti svojim očem: mali 9-letni Domen je prvi na vrhu. Samo opazujem ga lahko kako mi maha z Velikega na Mali Snežnik. Čestitke tudi vsem drugim seveda. To je bila najbolj naporna tura na poti. Pogled se odpre proti morju: v daljavi zlata plošča slovenskega morja, Kvarnerski zaliv pa se nam smeje precej bližje …

Spanje na vrhu Snežnika. Zanimiv oskrbnik se nam pridruži v pogovoru. Zahvaljujemo se mu za odlično postrežbo, gostoljubnost in prijaznost.
– 29 km/1650 m vzpona/11 ur hoje!

4. dan

Sončni vzhod na vrhu Snežnika in prvo srečanje s Petrom iz Avstrije. 35 letni fant – poklicni gasilec iz Gradca – se nam kasneje pridruži na poti. Fant se je sam, samcat odpravil kar iz Gradca do začetka E6 na mejnem prehodu Radlje nad Dravsko dolino in po E6 naprej do morja (okoli 400 km v 15 dneh).

Spust do Sviščakov mine hitro, natočimo vodo in se odpravimo proti Kozleku. Kako uro pred Kozlekom se svet kot bi odrezal spremeni iz celinskega v mediteranskega. Tudi vonj gozda je drugačen – po borovcih. Vzpon v vročini, sopari in občasnem grmenju v daljavi (nevihte nas niso dosegle) na Kozlek je ubijalski. Počitek: 3 urce spanja.

Spust s Kozleka v Ilirsko Bistrico. Nakupi hrane – spet težak nahrbtnik!, velika pica in odhod proti Brkinom. Spanje v turistični kmetiji Bubec. Topel tušššššššššš … in po nekaj dneh spet med rjuhami. Paše!
– 26 km/300 m vzpona/8 ur hoje

5. dan

Pot čez hribovite Brkine je lepa in speljana kjer se le da skozi gozdove. Pot zaznamujejo obilne količine sladkih, velikih robidnic. Napredujemo počasi in se bašemo s črnimi sadeži. Neverjetno koliko jih je in kako dobre so. Pot do vasi z zanimivim imenom Ritomeče se vleče in otrokom jo – rit namreč – vrže dol kar sredi vasi. Možak nas povabi na sok in prigrizek. Hvala. V Markovščini kosimo in počivamo.

Pozno popoldne se vzpnemo še na Slavnik. Ob sončnem zahodu smo na vrhu. Morje izgleda že čisto blizu …

Peter, s katerim se srečujemo ves dan, tudi “uradno” postane naš član ekipe. Otroci ga z veseljem sprejmejo in že malo vadijo angleščino. Ja, s Petrom v ekipi nas je E6 povezala v mednarodni tim. V dneh, ki prihajajo kramljamo o vsem mogočem in stkale so se prave prijateljske vezi. Lepo!

Občutek višine, vidna bližina morja, sončni vzhod, … spanje na mizah pred kočo, prijateljstvo med nami. Božansko, veličastno!
– 28 km/1100 m vzpona/9 ur hoje

6. dan

Bližina morja nam da misliti, da smo že skoraj na cilju, da se samo malo spustimo dol do plaž … Pa ne! Slovenska Istra nas je izmučila s svojimi grebeni, hribi in dolinami. Do Hrastovelj je šlo brez težav. Pred Hrastovljami smo se znašli pravem rajskem vrtu. Povsod okoli nas polno zrelih fig in robidnic.

V Hrastovljah se ustavimo v znameniti cerkvici Svete Trojice za katero vodička pravi, da je Sveto pismo v malem. Se zamislimo nad znamenito fresko Mrtvaški ples. Ob začudenih pogledih številnih turistov, ki nas opazujejo “pokošene” v senci cerkvice, se nam zazdi, da smo druga največja znamenitost Hrastovelj.

V bližnji gostilni z že mediteransko naravnanostjo (kosilo smo čakali uro in pol – otrokom so se lačne oči večale in večale) se okrepčamo in se v veliki vročini ob 16h podamo naprej. Kape v gostilni namočimo v vodo, da nam hladijo razgrete glave. Medveda, (z Marinko sva ga srečala) ki občasno gostuje v dolini med Hrastovljami in Kubedom ni več. Hvala bogu!

Pot do Marezig in naprej do Pomjana se vleče. Smo v deželi refoška. Kupimo ga nekaj in skoraj bi se napili …

Vzpon iz Babičev v Pomjan je ubijajoč. Nismo ga pričakovali, spustila se je trda noč, cesta pa kar vztrajno navzgor. Vendar popolno presenečenje: otroci kot dobro namazan stroj z vzornim tempom vztrajno navzgor. Brez obupavanja. Sam sem komaj zmogel klanec … Ne morem verjeti, od kje otroci  jemljejo moči. Peter, profesionalni gasilec, zelo fit človek, pravi, da bi on že zdavnaj obupal. Ne more verjeti, kaj mladi Slovenci zmorejo … Ponosen sem na svojega sina, na nečakinjo in na mala nečaka, pa seveda na sestro in tudi nase.

Spanje: idealen proster med cerkvijo in pokopališčem. Simbolično in praktično. Voda za tuširanje je blizu. Ponoči nas opikajo komarji.
– 29 km/590 m vzpona/10 ur hoje

7. dan

Sedaj smo pa že blizu Strunjana. Morje namreč vidimo skoraj na vsakem koraku. Pa še ni konec poti! Pot preko Gažona, Baredov do Jagodja se vleče. Vročina je neznosna. Otroci najdejo osvežitev na nogometnem igrišču, ki ga ravno zalivajo. Popolnoma se zalijejo z vodo, ki jih še dolgo hladi. Odlična ideja!

Iz Jagodja že vidimo znamenite strunjanske klife, pot se spušča proti strunjanskim solinam. Vendar E6 še zadnjič zavije navzgor. Ja, resnično se ni lahko v tej vročini vzpeti še na Ronek 116 m nad morjem.

Pot dol na znamenito plažo pod Strunjanskim križem mine kot bi mignil.  Ob 12h smo doli na obali, v nekaj sekundah v kopalkah in že se hladimo v morju!

Poti sicer še ni čisto konec, mi si pa že čestitamo, se objamemo in veselimo. Za “prebivalce” plaže verjetno izgledamo kot bitja z drugega planeta: v gojzarjih, z nahrbtniki, … takole na plaži.

Peter kar v gojzarjih zakoraka v vodo in poklekne. Mislim, da mu je stekla tudi kakšna solza. Ja, ni lahko takole sam (razen zadnja dva dni) prehoditi 400 km …

Namakamo se nekaj ur, se še enkrat vzpnemo do križa in se sprehodimo do konca v Strunjanu. Avto in domov …
– 17 km/100 m vzpona/5 ur hoje

Nekaj dejstev o celotni poti E6

• Pot je dolga okoli 350 km (kar za malega Domna pomeni okoli 900.000 korakov, zame malo manj kot 450.000 korakov). Na njej smo
• opravili 11.000 m vzpona in jo
• prehodili v 14 dneh (4 + 3 + 7).

Ob zaključku naše poti po slovenskem delu E6

Pot je čudovito speljana (hvala organizatorjem!), pot je navdihujoča, pot je vzgojna, pot je srečevanje ljudi, različnih pokrajin in naravnih sestavov, tudi samega sebe, pot je iskanje novih poti v življenju.

Pot po slovenskem delu E6 priporočam vsem, ki imate vsaj osnovno telesno in psihično pripravljenost. Prepričan sem, da boste doživeli veliko lepega, srečali veliko prijetnih ljudi, videli obilo zanimivih krajev in se predvsem ustavili in premislili – tudi svoje življenje.

Za informacije sem vam na voljo.