Soba za malo princeso … in trije princi s smetišča
Na Siol.net sem našel aboten članek z naslovom ‘Otroška soba za malo princesko‘.
Pa sem malo pogledal naokoli po internetu in našel proizvajalca silno kičastega pohištva za otroke – za princeske in njihove prince.
Za informacijo: samo postelja stane 725 €, za kar bi misionar lahko kupil 1.450 kg riža za otroke na Madagaskarju.
Pred časom sem si na Misijonskem središču pogledal fotografije otrok s smetišča glavnega mesta Madagaskarja Antananarivo in opazil fotografijo treh fantov, ki so si avto-igračo naredili kar sami iz kartona.
Naš konec sveta kar ne ve kaj vse nudil otrokom, da bi jih do konca “scrkljal” in tako onesposobil za realnost življenja, nekaj tisoč kilometrov južneje pa otroci nimajo vsakodnevnega obroka (niti riža ne) za preživetje.
Foto: Great priced Furniture in Stane Kerin
Krasen prispevek!
Veš, Aleš, mi imamo na Primorskem manj postelj, kot je nas. A saj smo redko vsi skupaj – tam.
Pa se zgodi, da otroške postelje ostanejo prazne – otroci gredo skupaj spat pod streho, stlačijo se v en majhen prostorček tik pod streho – in klepetajo pozno v noč. Mlajši pospijo, starejši se pa še pogovarjajo.
Tile tvoji zamorčki so me spomnili prav na prepročino naših otrok.
A kaj češ, ani so srečni samo, če kupijo nekaj zelo dragega in z znamko! 🙂 Na žalost.
Vse dobro tebi in tvoji ženi!
Odlična primerjava. Težko verjamem sicer, da se bo dotaknila koga od tistih, ki bi ne nazadnje lahko prispevali kak evro za tiste, ki niti postelje nimajo, a če ne drugega, bo mogoče kak aboten članek manj (sicer pa taki članki so lahko celo plačani, tisti o otrocih, ki nimajo postelj, pa ne) – odraz naše družbe 🙁
Če bi se misionarji borili le proti revščini in ne bi še kot dopolnilo dejavnost prodajali Kristusa bi lahko njihov trud celo pozitivno ovrednotila. Tukaj je tudi vprašanje kulture, naša zahodna perspektiva jim ne bo pomagala kaj dosti in zagotovo jih ne bo osamosvojila. Rešitve za boj proti revščini je potrebno poiskati v njihovi kulturi sami in ne presajati naših “rešitev” na Madagaskar.
Draga hči starih,
me prav zanima koliko let ste preživeli v kaki deželi tretjega sveta in delali na terenu pod žgočim tropskim soncem bok ob boku s kakim misijonarjem. Koliko ste že konkretno pomagali ljudem v kateri od teh dežel ali vsaj preživeli dni z njimi in po možnosti s kakimi takimi kot so oni trije z one škatle na sliki. Ste jim kdaj poskusili prodati kako od vaših idej?
Hči Starih!
Meni osebno se zdi Padro Opeka, ki je misijonar med temi smetiščarji, zelo všeč. Kaj pomeni biti misijar, kot je on? Živi z njimi, pomaga se jim postaviti na noge. Pomaga jim graditi hiše, tam je zrasla Slovenska vas, s pomočjo nas Slovencev.
NAMESTO CERKVE je zgradil veliko športno dvorano, daj imajo v dvorani lahko mašo, da bi pa v cerkvi igrali nogomet ali košarko, pa ni ravno običaj …
Vse dobro!
Saj bi bilo smešno, če ne bi bilo žalostno, koliko denarja dajo eni ljudje za nepotrebne stvari, da ne rečem kič. Mislim, da se večina med njimi skuša s tem odkupiti pri otrocih, ki se jim premalo posvečajo. Nekateri pa s tem “zboljšujejo svoj imidž”, da lahko pokažejo drugim, koliko si lahko privoščijo n.pr. hči Toma Cruisa nosi drage obleke znanih oblikovalcev, čevlje z visokimi petami … stara je 4 ali pet let !!!. Meni se to ne zdi normalno. V kakšno odraslo osebo bo odrasla ta “princeska”? Pa tudi ni edina “princesa” na tem svetu, je pa na milijone revnih in lačnih ljudi.
Mene je pa ob tem zapisu postalo pošteno sram. Ne zaradi tistih, ki kupujejo take postelje. Ne zaradi tistih, ki “bi lahko prispevali kak evro za tiste, ki niti postelje nimajo”. Sramujem se sebe. Svoje požrešnosti, svojega egoizma, svoje domišljavosti in prenažrtosti. Sramujem se, da ne vem, kaj bi otroku kupili za tretji (3!) rojstni dan, ker že vse ima: kolo, skiro, traktor, trampolin, gugalnico, tobogan, avtocesto, žoge, duplo kocke, lesene kocke, ogromno avtomobilčkov, bagrov, vlakov, knjig, družabnih iger, … Enako je z njegovim bratcem in sestrico. Za igrače nam zmanjkuje prostora, celo v kleti smo eno sobo namenili skladiščenju igrač. Igrače seveda ležijo razmetane po hiši, ker se jih otrokom niti ne zdi vredno pospravit. Malo jih brcneš k zidu in spet je nekaj novega prostora po tleh. Otroci so tako razvajeni, da ne pojedo vsake sladkarije. Čokolada iz kinder jajčka ostaja, ven poberejo le igračke.
Ne, niso krivi otroci. Na njih se le zrcali najina zablodela vzgoja, najina grabežljivost, najin pohlep po materialnih stvareh. In tak je tudi svet okoli nas. Tudi sosedovi otroci so v prenasičenosti enaki najinim. Pa otroci sorodnikov. Pa znancev, prijateljev, …
Ko je v zgornjem komentarju omenjena Suri Cruise se sprašujem, v čem je sploh drugačna od mojih otrok? Težko najdem razliko. Tudi mojim otrokom je ugodeno skoraj v vsem, kar si finančno lahko z možem privoščiva. Če pa bi imela toliko denarja, kot Tom, pa raje sploh ne pomislim, kakšni bi po svetu hodili moji otroci.
Res, sram me je. Iz srca sram.
Draga D.! Hvala za tole pričevanje. Prepričan sem, da boste spremenili vašo naravnanost. Ni treba kar vse naenkrat, pač pa počasi in postopno. Z “večjo sliko” v mislih.
Vse dobro vam želim.
D., tvoj komentar me je ganil!
Ker ne utegnem zaradi časa in tudi zato, ker je v javnosti, ne bom kaj posebnega rekla. Nekaj besed pa: moji otroci niso imeli nikoli “vsega”, sva pa skrbno prebirala, kaj ja, kaj ne, kaj imamo lahko, česa pač ne moremo imeti.
A kljub vsemu sem prihajala do pogleda, da kljub vsemu imajo dosti več, kot je res potrebno za srečno življenje.
Tako sem zdaj, ko je moj najmlajši praznoval rojstni dan, sedmega, brez slabe vesti, da otroku nisem dala tistega, kar res potrebuje: skupaj smo pojedli doma spečeno torto, povabil je še par sošolcev, s katerimi so se več ur na dvorišču skupaj igrali pod vodstvom naših starejši otrok … aja, in krede je dobil za risat po asfaltu ali betonu ali lesu … To je to. Mu kaj manjka? Nič.
Vse dobro želim!