Štiri dni na poti. Peš.
Pet otrok (7 – 14 let) in dva odrasla smo se za štiri dni odpravili na slovenski del evropske pešpoti E6. Začeli smo na mejnem prehodu z Avstrijo Radelj, se spustili v Radlje v Dravski dolini, prečili Pohorje, se spustili do Turiške vasi (pri Slovenj Gradcu), se zopet dvignili do Razborja nad Šoštanjem, se spustili v Mozirje, ter nadaljevali preko Črete do Vranskega. Vsak dan okoli 6-8 ur zložne hoje primerne tudi za majhne otroke. Pot je čudovito speljana skozi gozdove.
Lep kos Slovenije smo prehodili, spoznali veliko prijaznih ljudi, krajev, … ter se spoprijeli z izzivom dolge in naporne poti. Spali smo preprosto. Tam kjer so nas ljudje sprejeli (na seniku, v skavtskem bivaku pod ruševinami gradu, na travniku). Nič kompliciranja, brez udobja, a z veliko mero doživetij – vonj svežega sena, čarobnost grajskih razvalin, travnik osvetljen s polno luno, polnost medčloveških in medgeneracijskih odnosov …
Nekaj utrujenosti, veliko premagovanja, izkušnja napora in odrekanja. Veliko stkanih vezi. Otroci so navdušeni in že načrtujejo podobno avanturo za naslednje leto. Seveda gremo tudi drugo leto na pot. Od Vranskega proti Strunjanu.
Ali ima pešačenje čez hribe in doline kakšen smisel? Po moje da!
Foto: Aleš Čerin
Hoja iz kraja v kraj, čez hribe, travnike, gorske vrhove, gozdove, je verjetno še bolj pestra kot izključno hoja po gorskih vrhovih. Pa tudi vreme je lepše. V Sloveniji in po drugih evropskih državah obtsaja ogromno poti od poljskih, gozdnih, makedamski in tudi asfaltnih, ki te vodijo čez pokrajine. Če uporabljamo še primerno tehniko hoje s palicami, je občutek podoben kot bi tekli na tekaških smučeh.
Janez hvala, da si se oglasil. Ja, popolnoma sem tvojih misli. In delala bova reklamo za pohodništvo po Sloveniji in seveda širše po Evropi. Mi bomo obdelali najprej Slovenijo. E6, pa E7 in potem v tujino.
Pozdrav!
Aleš
Pozdravljen Ales,
hoja po E6 in E7 je najlepši način spoznavanja Slovenije. Na tej poti človek res odkrije neverjetno lepe kotičke in spozna mnogo prijaznih ljudi. Pot od mejnega prehoda Radelj do Moravč sem prehodila lani v prvem tednu julija. Nikoli ni bil problem dobiti vodo, prespati ali pa le malo poklepetati. V prostem času sem tako velikokrat na teh dveh poteh. Manjka mi še pot iz Mašuna do Ilirske Bistrice (E6) in pa od Donačke gore do meje (E7). Za odseke se odločam glede na razpoložljivi čas in vremenske razmere.
Zelim vam obilo lepih popotniških doživetij. Bodite lepo.