Hvalnica hoji

Moja prijateljica, skavtinja Manja Rozman, medicinska sestra, takole razmišlja o hoji.

Samoumevna

Hoja je nekaj tako samoumevnega. Naučimo se je kot majhni otroci, uporabljamo jo skoraj celo življenje. Če jo gojimo kot šport, je to panoga, ki ne zahteva drage opreme, hodimo lahko praktično v vsaki starosti, skoraj v vsakem okolju in vremenu, ne zahteva praktično nič – razen naše volje.

Zakaj sem se pravzaprav lotila hoje? Zaradi občutka krivde do moža, prijateljev, do same sebe, po drugi strani pa tudi zaradi povezanosti z naravo, družbo v kateri hodiš, z ljudmi, ki jih srečujem in tudi zaradi prijetnega občutka utrujenosti.

Hodiš lahko sam ali v družbi. Med hojo lahko premišljuješ, moliš, poješ, rešuješ probleme, se družiš z nekom, ki ti je blizu. Potuješ lahko v dve smeri: po poti do cilja in k sebi v notranjost. Seveda se pa da hoditi tudi kar tako, brez posebnih motivov, z možgani na »off«. Na tak način lahko tudi miselno počivaš, si napolniš baterije.

Podcenjena

Na žalost pa je v današnjem času tako, da je hoja podcenjena. Zdi se nam, da smo prepočasni, da na tak način ne pridemo nikamor. Vedno več se vozimo z avtom tudi po poteh, ki bi jih lahko prehodili. Vedno več družin ima pri hiši ne samo en avto, ampak dva ali tri. S tem zelo učinkovito prispevamo k onesnaženosti okolja, odtujenosti in seveda s tem zanemarjamo svoje telo. Sama sem bila zelo presenečena, koliko lahko prehodiš, brez posebnega truda. Imamo telo, ki je ustvarjeno za premagovanje naporov. Napor je lahko za koga moteč, zoprn, lahko te pa potrdi v tvojem obstoju.

Spomin na romanje

Spominjam se svojega prvega peš romanja na Brezje. Hodilo se je ponoči iz petka na soboto. Začetek poti je bil v Ljubljani, pri sedanji škofijski gimnaziji. Na moje presenečenje nas ni bilo malo. S prijateljicami sem se kmalu razšla. Že po nekaj kilometrih sem začutila noge.

Ob enih zjutraj smo se ustavili v Kranju pri besednem bogoslužju in krajšem počitku. Spominjam se, da je začelo deževati, ampak to ni nikogar pretirano motilo. Srečevala sem se s povsem neznanimi ljudmi. Z njimi smo molili, kakšno rekli in se razšli. Zjutraj smo prišli na Brezje k Materi. Od utrujenosti in prečute noči smo skoraj vsi zaspali v klopeh.

Klub utrujenosti pa vem, da vsaj za mene Brezjanska Marija še nikoli ni bila tako lepa kot takrat. Nikoli več me ni notranje zadovoljilo »avto-romanje«.

Občudujem romarje

Občudujem ljudi, ki veliko hodijo peš. Še bolj pa občudujem romarje, ki hodijo na romanja tako kot včasih- peš. Zdi se mi, da s pomočjo telesnega napora dosežejo tudi duhovni napredek.

Kot bi na romanju srečevali Boga in s tem postajali bolj pristni, manj odtujeni, bolj oni sami (mogoče tudi bolj radovedni), vsekakor pa nikoli dolgočasni.

Preberite še Manjin članek o umiranju.

Foto: Ales Krivec, Unsplash