Umiramo osamljeni
Moja prijateljica Manja Rozma, pravzaprav sestra v skavtstvu takole razmišlja o smrti. Hvala Manja za pretresljivo izpoved.
Večkrat se srečam s smrtjo. Delam kot medicinska sestra in priložnost sem imela biti zraven ljudi, ki so umirali osamljeni.
Vsi sicer vemo, da bomo nekoč umrli, da tega ne more nihče “storiti namesto nas”, vendar pa človek, ki ni zaželen, ki je odrinjen iz kroga svojih domačih, umira težje. Težijo ga neizpolnjene stvari, delo, ki bi ga rad še opravil, vsaj povedal bi rad ljudem, da jih ima rad, da jih pogreša.
Nadvse težko je biti ob umirajočem človeku. Jaz kot medicinska sestra sem lahko zraven, lahko jih poslušam, jim govorim stvari, ki so za njih nespametne. Ne odtehtajo tistega, kar bi si sami želeli – od svojih otrok. Lahko sem deležna njihove zahvale, ne morem pa biti njihova, tako kot si želijo. Ne pripadam jim tako kot njihovi otroci. In zato sem nemočna, pa tudi žalostna – zaradi njihove žalosti.
Taka smrt pusti v meni dolgo žalostno praznino. Kot bi mi umrli pustil svojo žalostno dediščino, da jo nekako izpolnim. Blagoslov take smrti pride šele čez čas, ko se ta dediščina nekako izpolni.
Ravno obratno pa je, ko umre človek, ki je pomirjen s svetom, ki je svoje poslanstvo dovršil. Taka smrt je seveda žalostna, kot vsaka druga, ampak takoj blagoslovljena. Ljudje okoli umrlega čutijo, da je človek odšel, ker je svoje življenje preživel. Tak človek odhaja obdan s svojim delom, svojci, prijatelji in naključnimi spremljevalci njegove smrti. Nikoli ni osamljen, redko žalosten, zapolnjen je z vedrino in mirom. Taka smrt, ker prinaša toliko milosti, se lahko enači z zakramentom. Tudi mene kot spremljevalko, ne pusti brez vsega. Občutek imam, da sem priča nečemu velikemu in pravilnemu.
Smrt osamljenega človeka me pušča prestrašeno, smrt pomirjenega človeka pa pusti v meni mir in spokojnost.
Manja Rozman
Foto: Felix Russell-Saw, Unsplash
Če bi me usmrtili na električnem stolu, bi si želel, naj me sodnik drži za roko!
1tastar: Neprimerno!
Manjina izpoved je pretresljiva, ganljiva, globoka in kar kliče k odgovoru. Prepričana sem, če bi svojci umirajočega imeli priložnost prebrati kaj takega, bi čutili in ravnali drugače. O smrti se v današnji družbi veliko premalo govori. Prikazuje se jo kot nekaj grdega, kot stvar posameznika in ne skupnosti. Po drugi strani pa nam vsak dan prikazujejo smrt v obliki kriminala, nesreč, vojn ipd., zopet zavajajoče, zgolj kot dogodek, brezosebno, kot del vsakdanjika. Ni več prostora za vero, ki je tu ključna, saj daje upanje v večno življenje. Grem v NIČ ali grem K BOGU, kakšna velikanska razlika je v tem.
tudi sama sem medicinska sestra in poznam tudi to stran službe, življenja. No ne poznam ga še čist v nulo, ampak se soočam s smrtjo. Moram pa priznati, da včasih je težje se soočati z svojci, ki sicer so prisotni,a včasih tako brezobzirni. Je umirajoči ponavadi bolj “pripravljan” na Konec kot pa vsi drugi. Vsak si po svoje sooča s tem, vendar se mi zdi, da je najboljše, če prisluhneš sorodniku, prijatelju, znancu,… ki umira, česa si on najbolj želi takrat. in seveda moliti! (včasih nam pa sestram manjka časa, da bi še kaj naredili za olajšanje duše!)
Manja samo potrdim loh tvoje besede!
Tole bo zdaj kruto, ampak … Če veš, da bo nekdo jokal za teboj, nisi umrl sam. Čeprav je grdo želeti si, da bi nekdo jokal za teboj. Če nihče ne joka za teboj, potem si res umrl sam.
Manja, čudovit zapis! Hvala, Aleš, da si ga delil z nami. Ker je to predvsem zapis ne o smrti, temveč o življenju. Ena najlepših knjig o tem potovanju je zame preprosta in otroška: Emmanuel Schmidt Oskar in gospa v rožnatem.
Vsekakor je osamljenost na koncu zelo tragična in resna stvar. Ni pa potrebno da nekdo ravno joka za tabo. Mislim v taki fizični obliki. Pomembno je da človek čuti in to se vedno čuti, da je nekdo z njim v srcu. Da ga nekako spremlja pri odhajanju, da ga ima rad. In naposled da ga bo nosil v spominu in srcu tudi potem ko bo človek odšel…
Pa čeprav tistemu, ki odhaja v praksi ne prinese nič oprijemljivega, je ravno ta občutek največ kar lahko takrat ima. Če je teh ljudi več, toliko bolje.
Ne želim pa si predstavljati teže če nekdo dejansko ostane sam… edino kar imam v oporo v takem primeru je vera. Vera v Boga, ki odpira vrata v življenje, ko jih tukaj zapira. In prav tam na tisti točki je vera na največji preizkušnji v življenju. Če je dovolj velika je tudi človeku lahko mnogo lažje. Kot bi bil nekdo ob njem. Sicer tega sam seveda še ne vem. Vendar verjam da je tako. Lep primer je pripravljenost na smrt Maksimiljana Kolbe-ja.
V popolni bedi trpljenja in sam. Ko je bil v celici samo še on je bil v čistem spokoju z Marijo katero je molil, da naj mu pride nasproti… Tudi tisti nacisti, ki so bili takrat tam so povedali da se pri njem pač ne da biti dokler je še živ. Knjiga Pelikan avtorja Henri Walter. Zelo priporočam vsem. lp
Dejansko vera v Boga širi življenje na “ono stran”, s tem da tudi življenju novo dimenzijo,ki si jo Igor tako lepo opisal. Pri smrti sv. Maksimiljana Kolbeja imaš občutek, da so stene ječe, kjer je umiral izginile in je bil ves možen prostor zapoljnjen z Marijo in Kolbejevo vero v Njo. Taka smrt pomaga navzočim do skoraj zakrementalnega občutja smrti.Hvala za naslov knjige.
Poiskala sem nek link na to temo, temo umiranja:
http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=54727
pa še tale:
http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=54593
Veliko razmišljam o tem … pa ne vem … ko je umirala moja mama, sem imela občutek, da je predvsem želela imeti določene ljudi pri sebi, to so bili mož, sin in sestra nuna … Vsaj takrat je mirno umrla, pa še petek je bil, ob 3h popoldne …
Vse dobro vsem! 🙂
Kaj pa samomorilci, ti umirajo ponavadi sami, hote sami, ali ne?
Najbolj skrivnosten v razumevanju je za mnoge ravno samomor. Kar težko ga je objektivno definirati. Namreč na splošno rečeno je človek v tako obupni čustveni situaciji, da mu življenje predstavlja preveliko breme da bi lahko vzdržal. In to kljub naravni samoohranitveni želji po življenju. Ta je takrat potlačena do konca. Popoln občutek brezizhodnosti … Lahko bi o tem podrobneje govorili. Smo Slovenci kar dovolj samomorilen narod. Žal.