Dva dni sem bil “hlapec” na Matkóvem
Nekaj dni sem preživel na Matkóvem, na turistični kmetiji Matk, nad znamenitim Matkóvim kotom, s še bolj znamenitim Matkóvim škafom. Na višini 1160 m.
Ljudem sem pomagal pri spravilu sena. Ali si predstavljate ogromen travnik na pobočju, kjer včasih komaj stojiš, vroče sonce, znoj, prah od sena, … in nekaj ljudi, ki grabijo seno? Na roke seveda, ker so travniki v glavnem prestrmi za mehanizacijo. Ali si predstavljate starejše ljudi, ki cel dan grabijo po strmih bregovih in ob tem ne kažejo prevelike utrujenosti? Sam kar nisem mogel verjeti, kaj zmore vsega vajen kmečki človek. Po nekaj urah se je meni “romantika” nehala in začel se je boj z bolečimi mišicami.
Delo na kmetiji je namreč za “mestno srajco” kot sem jaz, ki sicer ni čisto brez kondicije (tek, kolo), izjemno naporno. Zvečer te bolijo mišice, tudi tiste za katere sploh nisem vedel, da jih imam :-).
Pa vendar je tako delo za nas “mestne srajce” izjemno pomembno. Da vendarle kdaj najdemo stik s prvinskostjo življenja, z resničnostjo razmer na gorski kmetiji, z znojem, ki ni le posledica fitnesa, teka, kolesarstva, tenisa, pač pa resnične borbe za obstoj.
Dva dni sem užival prav vsako minuto tudi v druženju z družino Matk, njihovimi sorodniki in prijatelji iz okoliških krajev. Njihove sočne zgodbe o življenju, o žalostnih in veselih usodah ljudi iz teh krajev, o borbi za življenje v teh čudovitih a trdih krajih, so me zaznamovale in vzljubil sem te mehke duše, navzven sicer trde in včasih okorne.
Spal sem kar zunaj na samotnem travniku, v spalni vreči na suhem senu, obsijan od skoraj polne lune, ob oglašanju nočnih živali, s prebujanjem ob petju petelina in zajtrka na bližnji češnji. Vse, da bi tudi ponoči užil kar se da veliko prvinskosti življenja hlapcev in dekel, ki so jih imeli včasih na kmetiji veliko. In vse to navkljub dejstvu, da imajo na Matkóvem turistično kmetijo z mehkimi, udobnimi posteljami.
Uau!!!! Inspirativno.
Škoda, da ni bilo takšno vreme, kot je v teh dneh, dva tedna nazaj. Takrat bi tudi skavti, v času našega tabora, pomagali pri spravilu sena. Se še spominjam časov ko smo doma ročno spravljali seno kako smo grabili, nalagali seno na voz in ga nato zložili še v kozolec, da se posuši, … . Pri nas je bilo delo večinoma na ravnini. V hribu pa je to še bistveno težje. Za takšno delo moraš biti utrjen in verjamem ti, da te vse boli. Tudi mene bi in me tudi je ko sem na primer v enem dnevu zložil 20 »štantov« sena.
Ali je Matkóva spletna stran tvoje delo?
@Marjeta: Ja, resnično inspirativno. Je čas, da se tudi malo “prizemljimo” od časa do časa. Oglasite se kdaj – morda tudi na počitnice pri Matkovih. Ravno začenjajo s kmečkim turizmom in jim malo pomagam – tako in drugače.
@Ivan: Ja, škoda, da smo/ste imeli tako slabo vreme. Še kako dobrodošla pomoč bi bili skavti.
Naj dodam še tole. Tudi mene, kadar sem na deželi prebudi petelinje kikirikanje. To je zame najlepše prebujanje. Ko sem v mestu pa me prebudi ropot avtomobilov ali pa ropot na bližnji pošti ob premetavanju poštarskih paketov ob jutranji dostavi. Razlika je občutna.