Preprostost pesmi Smiljana Trobiša: Ko bom preplezal najvišjo steno ... : PREPROSTOST - Aleš Čerin

O preprostosti pesmi in preprostosti pisanja.

Esej o pisanju: izkustvo in pesem

Pred leti sem v reviji Tretji dan (link do celotne revije) sem našel na strani 33 ‘Esej o pisanju: izkustvo in pesem avtorja Smiljana Trobiša’.

Priporočam, da kupite ali si naložite kakšno od Smiljanovih pesniških zbirk. Tule jih najdete (nekatere tudi) v obliki e-knjig (PDF).

Takole pravi avtor v poglavju Preprostost pesmi: “Vse velike stvari in dobre umetnine so preproste. Vsako stvar se da povedati preprosto, v nekaj reduciranih besedah. Toda pesem mora povedati več, kot bi bilo preprosto povedano bistvo pesmi, ne pa manj. Zato pesnik išče izraz, ki bi bil najbližje resnici, temu, kar se res dogaja v njem. Dobra pesem najiskreneje izrazi pesnikovo najglobljo resnico. Seveda je pesnik sam zaledje svoje umetnine in kolikor zna biti preprost sam, v tolikšni meri bo preprosta tudi njegova pesem. Velja tudi, da kolikor je bogat ustvarjalec, toliko bogastva lahko da v umetnino.”

Smiljan Trobiš; Vir: http://www.smiljantrobis.si

Nobelovec Rabindranath Tagore je napisal: Najdaljša pot te pripelje najbližje k sebi in najtežja je vaja, ki rodi najpreprostejši napev.”

Primer preproste pesmi

Ko bom preplezal najvišjo steno –
sebe,
bom v tihih globinah
odkril
najlepši travnik –
Tebe.*

Pesem govori o zorenju. Stvari morajo dozoreti, preden jih lahko oberemo kot jesenske sadove. Zorenje je tu poudarjeno bolj kot aktivna plat pesnika, vendar stvari zorijo počasi in tako, da ne vemo za to, le pokaže se, ko so zrele. Seveda pa naš trud ne more biti izključen. Stvari zorijo, čas jim daje rast, a ne brez nas. V nekaj preprostih besedah je zajeta ta resnica in obenem je vključeno trdno zaupanje, da bo pesnik našel svojo ljubo, ko bo za to zrel. Že zdaj se je pripravljen potruditi, da bo pripravljen na srečo, ko bo prišla. Prispodobe so tu pojasnjene, čeprav ponavadi ni tako. Vendar prav ta pojasnila dajejo pesmi poseben čar in pečat.

*Smiljan pravi, da lahko tudi z malo začetnico.

Moj komentar: Ni dovolj, da si samo preprost, tudi pesnik moraš biti, da se iz tako preprostega niza besed rodi tako bogata pesem. Hvala Smiljan za to pesem.

V svetu navadnega pisanja

Zadnji del Tagorejeve misli (najtežja je vaja, ki rodi najpreprostejši napev) in Smiljanova misel “Vsako stvar se da povedati preprosto, v nekaj reduciranih besedah.” veljata tudi za bolj vsakdanje pisanje, kot je pisanje znanstvenih in tehničnih zapisov (v času poklicne kariere sem se ukvarjal tudi z razumljivostjo takih besedil), tudi za novinarske prispevke in celo za bloganje. Morda nam ne uspe, da bi se izrazili le v nekaj besedah, kot pesnik, morda bi bilo pa dovolj nekaj stavkov, nekaj odstavkov. Vsekakor z manj besedne navlake (navlaka = nekoristne, odvečne, stvari).

Opažam, da tudi visoko šolani ljudje težko “vlečemo” bistvo iz obsežnih raziskav, težko le bistveno “spravimo na papir”, zato so besedila težko berljiva, nerazumljiva in brez potrebe preobsežna. Tako pogosto kopičimo nize besed, stavkov, odstavkov, … Saj kdaj besedila morajo biti – zaradi kompleksnosti teme in pomembnosti enoznačnega razumevanja – upravičeno dolga, kar ne pomeni, da morajo biti tudi nerazumljiva.

Sem pristaš tega, da je treba narediti najtežjo vajo, ki vodi v najpreprostejši napev, da je treba prehoditi dolgo pot, bi rekel vsaj malo daljšo pot in narediti besedilo bolj razumljivo.

Vir: Tretji dan, krščanska revija za duhovnost in kulturo, XLI 2012 7/8, str. 35

Foto: Aleš Čerin