Nebeška pot – Cammino Celeste: Šel sem sam. A nikoli nisem bil sam.

Žarka Mlekuža poznam že dolgo. Kot skavta. Leta 2025 je založba Ognjišče izdala njegovo knjigo Nebeška pot – Cammino Celeste. Z Marinko sva se udeležila predstavitve knjige in Žarko mi jo je podaril. Takoj sem jo preletel, pa ne prebral. A vedel sem, da me tale Nebeška pot čaka.

Sklenil sem jo prehoditi. Kar iznenada. En večer sem se odločil, narisal pot v Mapy.com (načrt poti), spakiral kot vedno za dolgo pot in drugi dan zgodaj zjutraj odšel.

Sled celotne poti

Poglej na Mapy.com večjo sliko (TULE)

Potovanje na začetek poti v Krminu

Ob 4.40 sem se z vlakom odpeljal iz Ljubljane do Nove Gorice, hodil peš kake 3 km do postaje Gorica Centrale in se peljal eno postajo z vlakom do Krmina (it. Cormons), skupaj 5 ur potovanja.

OPOMBA: Spustil sem prolog in prvi dve etapi (od Barbane do Ogleja in preko Aiello del Friuli do Krmina – 50 km skupaj), ker je bilo tako vroče, in ker ta del poti poteka čisto po ravnini ter brez sence. Se že meniva z ženo, da bova jeseni prehodila še ta del poti. Skupaj. Počasi in v hladnem.

Pomembni podatki: etape, shematski zemljevidi, opis poti in višinski profili za posamezne etape, kje se dobi hrana, kje so možnosti prenočevanja, druge pomembne informacije, … dobiš na uradni spletni strani poti www.camminoceleste.eu (SLO).

1. dan: Krmin (it. Cormons) – Stara gora (it. Castelmonte) / 24 km/800 m

Ob deset do desetih, ko sem začel hoditi v Krminu, je bila na postaji temperatura že 29 °C.

Skavtski prijatelj

Moj pokojni skavtski prijatelj Paolo Modotti Foto: njegov FB profil

V Krminu je domoval moj dragi skavtski prijatelj – žal že pokojni – Paolo Modotti. On in Alberto Albertini iz Mestre pri Benetkah sta nas ob ustanovitvi Združenja bratovščin odraslih katoliških skavtov in skavtinj prva obiskala iz tujine. Na njuno pobudo. Veseli smo bili obiska. Ostali smo dolgoletni prijatelji. Kako bi si želel, da bi lahko obiskal Paola in njegovo ženo Grazielo na njunem domu!

Ko smo s hčerkama nekoč s kolesi potovali po teh krajih, sta naju Paolo in Graziela lepo sprejela v skavtskem centru Cesklans. Nista znala angleško ali slovensko, mi ne italijansko, pa vendar smo lepo klepetali dolgo v noč. Skavti pač.

Vroče je, pot pa se takoj začne z rahlim vzponom, kmalu sem v senci. A ne za dolgo. Pot me vodi precej po asfaltu – jaz se asfalta sicer ne branim preveč. Pred graščino Trusio si pri fontani za kolesarje natočim sveže vode. Škoda, ker je topla.

Voda

Voda je bila v prvem delu, v prvi polovici poti – do vasi Brezje (it. Montemaggiore), velik problem. Ne zato, ker je ni bilo mogoče dobiti, pač pa zato, ker je bila dostopna na zelo redkih mestih in sem jo moral zato v tej vročini nositi po 4–5 litrov. Kar je seveda močno povečalo težo nahrbtnika (s 13 na 18 kg). Poleg tega pa je bila voda topla, pogosto sumljiva za kakšno okužbo, včasih močno klorirana in smrdeča. Izvirov na tem področju ni.

Opazil sem, kako pomembna tekočina je voda, ki jo imamo doma v izobilju, na taki poti pa postane izredna dobrina. Telo se kar ustavi, ker preprosto zakuha. Iskati sem moral pravo ravnotežje med dovolj vode in preveliko težo.

Zgodilo se mi je tudi, da iz pipe na pokopališču v vasi Mažerole (it. Masoralis), kjer je bilo označeno, da bo voda, ni priteklo nič. Pisano sem gledal ob tem, ker sem imel le en liter za 7 km poti in veliko vzpona. V naslednji vasi Tamora (it. Tamoris) sem prosil gospoda, ki se je umival na dvorišču s cevjo, za vodo. Odsvetoval mi jo je, češ da je voda klorirana in da smrdi. Vseeno sem natočil, a je raje nisem pil in bil do naslednje možnosti žejen kot pes.

V mestu Čedad sem vodo kar kupil v supermarketu, da sem končno prišel do hladne vode.

Skratka: Če se v vročini odpravljaš na to pot, računaj, da boš nosil veliko vode.

Pot vodi med vinogradi skoraj ob meji s Slovenijo, s pogledi na Goriška Brda. Med vročino sem od 12. do 16. ure počival v senci na mizi pred veliko vinsko kletjo, locirano malo pred cerkvico svetega Jakoba starejšega v vasi Dolenje v Brdih (it. Dolegna del Collio). Pojedel sem kosilo iz nahrbtnika in zaspal za kaki dve uri.

Vročina

Na poti je bila vse dni velika vročina, zato sem prav vsak dan od 12. do 16. ure počival v senci. Ugotovil sem, da je zgodnje vstajanje – ob 5.00 in odhod na pot ob 5.30 – nujno. Tako sem največjo vročino prebil v senci – prebiral Božjo besedo, bral knjigo Žarka Mlekuža (Nebeška pot – Cammino Celeste) pisal dnevnik in seveda … spal.

Pogosto sem zaspal za uro in več. Za to seveda potrebuješ armafleks. In flis za »povšter«. Ob 16. uri sem šel naprej in hodil do 20. ali tudi 21. ure.

Kljub počivanju do štirih je bila vročina, ko sem stopil v vas Prapotno (it. Prapotto), velika. Opazil sem Agriturismo Grillo, kjer ponujajo pokušino znamenitega vina Schiopettino (slo. Pokalca). Naročim pa pivo. Prinesejo ta malega, dodam še pol litra hladne vode in se najprej odžejam. Potem šele naročim deci znamenitega črnega Schiopettina. In uživam v klimatizirani vinski kleti. Debelo uro. Opazujem mamo, sina in hčerko (oba okoli 30 let), ki imajo polne roke dela. Povedo, da jutri začnejo s trgatvijo. V vinogradih na poti sem poskusil nekaj kroglic grozdja. Res je bilo zelo sladko, nekateri grozdi so se že posušili v rozine.

Začnem se vzpenjati. Z višine 100 m me čaka še dobrih 500 m vzpona skozi gozd do Stare gore (it. Castelmonte). Končno zagledam mogočno Marijino romarsko središče s cerkvijo Matere Božje, ki je videti kot kakšen grad.

Na koncu sem hitel, da bi ujel sveto mašo ob 19. uri, pa je ni bilo. Tudi mogočna cerkev ni bila odprta. Škoda, ker je bilo veliko ljudi, opazil sem tudi veliko skavtov, znano romarsko središče pa ni omogočilo dostopa do Svetega.

Ogovoril me je kapucinski duhovnik, ki mi je priporočil, da spim v Salonu za romarje (it. Salone dei pellegrini) (brezplačno). Ga ne najdem, najdem pa odprto Skavtsko dvorano (it. Sala degli scout) in se namestim vanjo. Povečerjam, že si pripravim »posteljo«, prezračim prostor, ko je vstopil isti kapucin in se čudil, kaj tu delam. In da naj bom vesel, da me ni zaklenil. Auč, kako bi bolelo biti ure in ure zaprt v tej sobi!

Pobral sem »posteljo« in brat kapucin mi je pokazal, kje je Salon za romarje. Polno skavtov iz Rima je bilo v njem – popotnikov in popotnic, starih od 16 do 21 let. Tudi duhovnik Simone je bil z njimi. Ga prosim, da me blagoslovi. Z veseljem je to storil. Povem, da sem tudi sam odrasel skavt, se malo menimo in dva mladca mi od nekod prineseta posteljo – češ, tako star človek ne more spati na tleh. Vsi skavti so.

Zjutraj odidem zelo zgodaj. Iz spalke mi pomaha le duhovnik Simone …

Facebook, 1. dan – 12. 8. 2026: Romam po Nebeški poti, ki sicer vodi od Ogleja, s prologom z otočka Barbana, do Svetih Višarij. A začel sem v 3. etapi v Krminu. In grem do Svetih Višarij. Izognil sem se vročini v nižini. Tokrat romam – ne samo hodim – sam. V molitvi. Za moje rakave bolnike. In rodbino. Danes sem prišel do Stare gore (it. Castelmonte) – 24 km/800 m višine. Čudovito, staro romarsko središče. Hvala Žarko Mlekuž za odlično knjigo. Jo sproti berem.

2. dan: Stara gora (it. Castelmonte) – Kmečki turizem Zaro pred vasjo Robidišče / 31 km/810 m

Zgodaj zjutraj sem se spustil po lepih gozdnih cestah in ob reki Nadiži (it. Natisone) prišel preko Hudičevega mosta v Čedad. Majhno zgodovinsko pomembno mestece.

Pekarna je bila že odprta. Pojem kos pice in kupim kruh za naprej. Sedim pred pekarno in opazujem jutranje nakupovalne rituale meščanov v pekarni: nakupe sladic, kruhkov, klepete med sosedi, … Lepo. Tega nisem navajen.

Lepa družina na romanju: Vzpenjajoč se iz Čedada srečam družino romarjev iz Trsta: oče, mati in tri hčerke stare nekje med 16 in 20 let. Mlada, vesela dekleta.

Nekaj poti hodimo skupaj in se menimo. Naenkrat me prešine, da je dokaj nenavadno, da hočejo punce še hoditi deset dni v taki vročini z atom in mamo. Pohvalim zakonca: »Nekaj sta delala zelo prav, da taka, skoraj odrasla dekleta še želijo hoditi z vama.« Se spogledata in ata pravi: »This is the power of money.« »No, this is the love between you two.«, odgovorim. Dekleta se nasmehnejo in prikimajo. Lepa družina.

O tem pogosto govorim. Mnogi starši se namreč pritožujejo, da najstniki nočejo več hoditi z njimi. Edino vprašanje je, kakšen bodi ti – oče, mama, da bodi najstniki želeli s teboj. Z veseljem.

Grem naprej, a me do vasice Mažerole (it. Masarolis), kjer so oni prespali, dohitijo, ker sem nekaj ur ležal v senci kapele na pokopališču. Kljub senci je bilo vroče – vročina je kar sevala od spomenikov.

Pot me je nesla naprej po pobočju gore Ivanac (it. Monte Ioanaz) do Kmečkega turizma Zaro, kakšen kilometer do slovenske meje pri najbolj zahodni slovenski vasici Robidišče. Povprašam Kitajko, ki je nekaj brkljala okoli hiše, če bi lahko spal tu. Pravi, da mora povprašati šefa, ki naj bi prišel takoj. Pride čez kake pol ure. Mož, do pasu gol, prešvican, … si me ogleda in pravi – v izrazito lepi slovenščini – da mi lahko ponudi le tole … in pokaže na nekakšen manjši prireditveni šotor. Vse drugo je bilo polno. Sobe in nekakšni indijanski šotori. Da se lahko tuširam in uporabim WC. »Koliko sem dolžan?« »10 €.« Dam 20 €. Vesel za mrzel tuš.

Spal sem v spalki na sekancih. Odlično. Najbolje.

Kako organiziram prenočevanje

Moje načelo je, da če hodim sam (ali vodim može na Odmiku za moške v divjini), prenočišč nikoli ne rezerviram vnaprej. Držim se preprostega načela: Bog poskrbi. In Bog je vedno poskrbel – tudi za presenečenja, a vedno v moje dobro. Seveda imam s seboj spalno vrečo in podlogo, za vsak slučaj, če bi Bog poskrbel »le za spanje v naravi«.

»Ko ni nič zagotovljeno, je mogoče vse.« To misel Mandy Hale sem našel na FB profilu Petre Nastran ravno, ko sem se vrnil s tega romanja, in me je močno nagovorila. Ko ne vztrajam pri tem, da mora biti vse vnaprej načrtovano in zagotovljeno, se odpre prostor za zaupanje – in za Boga, da poskrbi. Na poti sem se vedno znova znašel v situaciji, ko nisem vedel, kje bom spal. In prav takrat so prihajale rešitve in srečanja z ljudmi, ki jih sam ne bi mogel načrtovati.

Vidim, da ko spustim potrebo po nadzoru, lahko Bog pokaže, kako zelo zna poskrbeti. Ne nujno po mojih načrtih, ampak pogosto veliko bolje, kot bi si lahko sploh predstavljal. Je pa tudi meni težko izpustiti nadzor iz rok. Vedno.

Še tole: Ko bom hodil z ženo, bom rezerviral vse vnaprej.

Prenočevanja na romanju

1. dan: Stara gora: Salon za romarje (it. Salone dei pellegrini): velika dvorana, voda, WC, tuš (brezplačno)
2. dan: Blizu Robidišča, a na italijanski strani: Kmečki turizem Zaro – odprt prireditveni šotor, voda, WC, tuš (10 €)
3. dan: Viškorša (it. Monteaperta): Kmečki turizem Locanda dell’Orso – skoraj hotelska soba, voda, WC, tuš (50 €) OPOMBA: Spal v postelji, a slabo. Bolje bi bilo zunaj v spalki pri cerkvi Svete Trojice malo ven iz vasi (tekoča voda).
4. dan: Ravanca v Reziji (it. Prato): Hotel Alle Alpi – skupna ležišča v hotelu (9 postelj, bil sam) (30 €)
5. dan: Dunja (it. Dogna): Hostel Casa delle Giuggiole – spal v spalni vreči za hostlom, pod milim nebom, voda, WC, tuš (10 €)

Facebook, 2. dan – 13. 8. 2026: Stara gora – Čedad – Mažerole – do SLO-meje pri najzahodnejši vasi Robidišče. Kako čutim, da je dobra voda pomembna! Žejen. In veliko vode tovorim. Težak rukzak. Potočkov ni. Lepi razgledi v Furlansko nižino in slovenske hribe z druge strani – Matajur, Kobariški Stol, Polovnik. Srečal skavte iz Rima – popotniki. Prosim njihovega duhovnika za blagoslov. Molim, blagoslavljam tudi sam. Ljudje so začudeni. Nismo več navajeni. V vročini počival na pokopališču tri ure (ni se dalo naprej) v vasi Mažerole v senci male cerkvice. Slovenski priimki, poitaljančeni.

3. dan: Kmečki turizem Zaro pred vasjo Robidišče – Viškorša (it. Monteaperta) / 25 km/840 m

Po kakem kilometru hoje se skoraj dotaknem slovenske meje, a zavijem dol in kmalu gor do prikupne vasice Prosnid (it. Prossenicco).

Opazim moža, ki sedi pred starinsko, obnovljeno »vrstno hišo«. Pozdravim z »Dober dan«. Mož mi je odzdravil po slovensko. Zdelo se je, da je mož na dopustu, ker je nekaj bral. »Razkomotil« sem se na klopci pred cerkvijo sv. Lenarta, se usedel in skoraj začel zajtrkovati. Kmalu je mož pristopil in me povabil na kavo. Povabilo sem seveda sprejel in vso kramo prenesel pred njegovo hišo.

Mož je res skuhal dobro kavo, jaz sem zajtrkoval, pred zajtrkom zmolil. Pove, da je molitve manj kot včasih. Predstavila sva se drug drugemu – možu je ime Gregorio Simiz, se kmalu dogovorila za tikanje in začela sva dolg pogovor. Več kot uro in pol sva se menila. Rodil se je v tej vasi, prav v tej hiši, pred katero sva fotografirana in veliko je vedel o zgodovini vasi. Omenil je tudi poitalijančenje priimkov v času fašizma – vas je bila slovenska – ter pripovedoval o tem, kako so včasih držali skupaj.

Razkazal mi je vaški muzej (uradno: Muzej “Pričevanja kmečke civilizacije” v Prosnidu) in pripovedoval, recimo, kako so gradili cesto – vsi, od otrok do starcev. O tem bom več napisal v posebnem blogu.

Pogovarjala sva se o odtujenosti odnosov med nami. Priznal je, da je prav premišljeval, če me sme zmotiti. In jaz – priznam – sem razmišljal prav tako. Pa je našel kavo kot izgovor, da me je povabil v pogovor.

Kmalu sva »odrinila kar na globoko« in se začela meniti o odnosih mož–žena, zakonca–otroci. Si predstavljate te milostne trenutke za oba? Kako vesel sem, da sva z možem imela tako lep pogovor. Dal mi je mail in poslal mu bom fotko, ga povabil, da skupaj z ženo prideta v Ljubljano, midva z Marinko pa prideva kdaj v Prosnid.

Pozdravljanje

Odločil sem se, da bom na poti pozdravljal po slovensko. Vendarle Nebeška pot vodi v celoti po slovenskem narodnem ozemlju, kjer so se intenzivno mešali narodi (Slovenci, Italijani, Furlani, tudi Nemci). Veliko ljudi mi je odgovorilo v slovenščini, še več v italijanščini.

Pozdravil sem vse. Z mnogimi smo tudi vstopili v pogovor.

Več o pozdravljanju.

Spustil sem se v dolino reke Nadiže in se kmalu začel na dolgo vzpenjati proti grebenu, ki se potegne od Kobariškega Stola v Italijo. Mogočen greben, ki se mu pot čisto približa, naslednji dan ga pa prečka, če se odločiš za težjo varianto poti.

V vasi Brezje (it. Montemaggiore) je bila gostilna Trattoria Montecarlo odprta. Privoščil sem si dobro kosilo in dve pivi, ter prebil kot edini gost v njej kake tri ure. Preko vročega dela dneva na hladnem. Pisal sem in bral Žarkovo knjigo.

Knjiga Nebeška pot: Cammino Celeste

Žarko se je knjige lotil na zanimiv način za žanr popotnega priročnika. Ogromno sebe je dal vanj, vtkal je svojo osebno zgodbo spreobrnjenja, svojo življenjsko pot. Knjiga seveda opisuje tudi pot, ne preveč podrobno, ker imamo sedaj pač aplikacije (sam uporabljam Mapy.com), opis poti na internetu in pot je dobro označena z modrimi ribicami.

Zanimivo, da Žarko opisuje tudi svoje dogodivščine na konkretnem romanju, srečanja s so-romarji. Dobro in na primerno kratek način opiše zanimivosti na poti – kraje, svetišča, posebnosti, … (v knjigi lepo ločeno z modro barvo).

Konkretno romarsko pot Žarko preplete s svojim življenjem (označeno kot postrani besedilo). Opisuje svojo mladost, ranjenosti, pomembne osebe v njegovem življenju in njihove usode, poslovno pot, skavtsko pot, iskanje smisla, verske stranpoti in pot k Bogu, govori o molitvi, zakramentih in Božji besedi. O Materi Mariji. O odnosu do starosti in smrti. O planinskih doživetjih.

Zelo pričevalno, pogosto brutalno iskreno. Nič ne »pegla« svoje javne podobe. Kako cenim tak način! Redkost.

Primer (str. 87): »Nisem mogel ljubiti. Imel sem številna prijateljstva in zveze z dekleti. Nobena ni trajala dolgo. Bilo me je strah, da bi se preveč navezal. Bal sem se iti predaleč, da ne bi doživel razočaranja. Da bi bil spet zapuščen, sam, osamljen. Nisem mogel dajati, samo jemal sem. Nisem mogel ljubiti. Moje srce je bilo kamnito. Moralo je postati takšno, da je preživelo. Krvaveče rane iz otroštva bi ga pokončale. Branilo se je in okamnelo. Bil pa je nemir in hrepenenje. Bila so obdobja obupavanja in obdobja prevelike vznesenosti, vseskozi pa nemir in hrepenenje. In vedel sem, da tako ne morem živeti. Moram iskati, iskati, najti srečo in mir.«

Ob tem odlomku sem zajokal, ker poznam razlog Žarkove ranjenosti iz otroških let.

V nadaljevanju poti, pod sedlom nad vasjo Brezje, se končno prikažejo izviri, kot smo jih vajeni v naših hribih! Pijem, točim – samo ne več 4 litre, se »frišam« in veselim, da je hladne, zdrave vode v izobilju.

Še vedno v vročini sem se spustil v vas Kornahta (it. Cornappo) in se vzpel do Viškorše (it. Monteaperta). Poiščem prenočišče, povečerjam.

Facebook, 3. dan – 14. 8. 2026: SLO-IT meja pri Robidišču – Prosnid – ob Nadiži – vas Brezje – vas Viškorša. V vasi Prosnid pozdravim moža mojih let z »dober dan« kot vedno v teh krajih. Čez nekaj časa me mož Gregorio povabi na kavo. Zaklepetava se za dobro uro. Vmes zajtrkujem. Odideva na globoko. Ne vem, kako je to mogoče. Izgleda, da je na romanju Sveti Duh še posebej močan.

Hribi so vedno višji. Prenočujem pod hribi podaljška verige Kobariškega Stola v Italiji, v vasi Viškorša. Prvič ne bom spal v spalki.

Jutri bom šel gor v hribe. Takoj zjutraj, ko bo še hladno.

Več kot 1000 m višine v nekaj urah. Rukzak je težak, ker nosim toliko vode. Tukaj ni potočkov kot pri nas, da bi sproti točil.

Sedaj sedim pri cerkvici Sv. Trojice in delam zapiske. V kmečkem turizmu, kjer bom prenočil, je glasna glasba, kraval v restavraciji, … tukaj je mir. Tri dni hoje v tišini, molitvi, … in ne moreš več prenašati hrupa. Kako pomembni so taki odmiki. Tudi solo.

Včeraj me je poklical Dušan Poslek in naredila sva en krajši intervju o Odmikih za moške v divjini. Je že objavljeno na Aleteia Slovenija.

Blagoslova vsem.

4. dan: Viškorša (it. Monteaperta) – Ravanca (it. Prato) v Reziji / 27 km/1550 m

Spati nisem mogel. Pač hotelska soba. Zato vstanem še pred peto in kmalu po peti – še v temi – se začnem vzpenjati po izredno lepi mulatjeri na sedlo Križ (it. Sella Kriz). Ni lahko – okoli 900 m vzpona. Razgledi so neverjetni: na verigo Stola, na Furlansko nižino, Matajur, na verigo Muzcev, …

Pri velikem križu se usedem dol in molim za moje rakave bolnike. Vsakemu posebej sem poslal SMS – upam – spodbudnih besed. Zmolim del Psalma 27: “

1Gospod je moja luč in moja rešitev,
koga bi se moral bati?
Gospod je trdnjava mojega življenja,
pred kom bi moral trepetati?
…
4 Za eno prosim Gospoda,
to skušam doseči:
da bi prebival v Gospodovi hiši
vse dni svojega življenja,
da bi zrl Gospodovo milino,
premišljal v njegovem templju.
…
14 Upaj v Gospoda,
bodi močan, tvoje srce naj se opogumi,
upaj v Gospoda.

Molitev in blagoslavljanje

Še nikoli nisem toliko molil. Predvsem rožni venec, ki je zame najbolj primerna molitev za hojo. Ritem molitve se dobro ujame z ritmom hoje.

To romanje je bilo namenjeno molitvi za potrebe bližnjih. Kot pravimo v Družini in Življenju sem ‘namenoma’ odšel na pot, da bi molil za moje rakave bolnike, za ženo in najin odnos, za otroke, njihove sozakonce/dekle, za vnuke, za duhovnike, za Slovensko Cerkev, za državo Slovenijo.

In preprosto bil v Njegovi prisotnosti, v območju Njegove milosti, da bi vse izročal v Njegovo varstvo in v priprošnjo Višarske Matere Božje.

Kjerkoli se je dalo, kjer je bilo primerno, sem ljudi preprosto blagoslovil – križ na čelo in »Naj te Bog blagoslovi in varuje« (tudi v it.: »Che Dio ti benedica e ti protegga«). Nihče ni zavrnil blagoslova.

Pred očmi imam dve družini, ki sta bili skupaj na izletu na sedlu Tam na meji (it. Passo Tanamea) – ena poljska (oče, mama, najstniški sin in hčerka) in ena italijanska (oče, mama, dojenček). Ležal sem v travi, pridejo mimo, steče pogovor, v angleščini, tudi poljščini (malo jo znam), se menimo o vsem mogočem, tudi o Božjem, povem, da romam, da sem žejen – vode mi je skoraj zmanjkalo, zasmilim se jim – dajo mi plastenko vode, piškote, en bonbon, … Nisem vedel, kaj naj jim dam – pa sem jih blagoslovil.

Posebej mi ostaja pogled fanta Karola (imenovan po papežu Janezu Pavlu II.), starega kakih 15 let, ki me je gledal tako, kot da bi tudi on rad tako romal. Zdelo se mi je, da bi najraje odšel z menoj. Upam, da se oče ojunači in ga popelje na tako pot. Na zaresno romanje, ne le na kratek sprehod. Po tem hrepenijo mladi fantje! Da dobijo potrditev, da zmorejo. Prav s telesom. Zakramentalno.

Od sedla Tam na meji (it. it. Passo Tanamea) sem se vzpel na planino Nizki vrh (it. Casera Nischiuarch). Bi bilo možno prespati tu, v stalno odprti planšarska hiši za romarje. A vode ni, je bila le obljubljena.

Spustim se dol do Krnice (it. Carnizza), naprej – še vedno močno dol – do vasi Liščaca (it. Lischiazze) in še do vasi Ravanca (it. Prato). Vleklo se je. Veliko težke poti je za menoj.

Poiskal sem prenočišče, želel le še pod tuš in spat, … potem pa presenečenje. Vidim, da je v vasi tradicionalna prireditev za Veliki Šmaren ali kot Rezijani pravijo Šmarno mišo. Slišim odmev značilnega ritma rezijanske glasbe in se odpravim v smeri glasbe.

Rezijanski plesi in to v Reziji! Čudovito! Užival sem vsako minuto. Skoraj do polnoči.

Kako lepa, simpatična in posebna je Rezija. Priporočam.

Facebook, 4. dan – 15. 8. 2026: Težak dan – 27 km, 1600 m vzpona. Pri križu na sedlu sem molil za moje rakave prijatelje. Končal sem v Reziji, v vasi Ravanca, kjer imajo danes predstavitev znamenitih rezijanskih plesov. Pa sem šel še pogledat, čeprav sem zmatran kot pes. Original Rezijanov med plesom pa tudi ne vidiš vsak dan.

Za kaj vse Gospod poskrbi na takem romanju! Čisto slučajno sem se ustavil v tej vasi. Lahko bi bil v kateri drugi.

5. dan: Ravanca (it. Prato) v Reziji – Dunja (it. Dogna) / 14 km/500 m

To je pa kratka etapa. 14 km. Spodobi se po tako težki predhodni in težki naslednji etapi.

Vzpon za sedlo Zagata (it. Sella Sagata) je prijeten. Na lepi planini, ki jo krasi luštna kapela sv. Antona Padovanskega, zajtrkujem pri mali planinski koči (zaprti). Spust po idilični stezi dol v dolino Reklance (it. Val Raccolana) in čez most v kraj Kluže (it. Ciusaforte).

Danes je nedelja, Gospodov dan. Vprašam ChatGPT – hvala Bogu za internet – kdaj je maša v Klužah (it. Ciusaforte). Zmotil se je le za pol ure – za kasneje – tako, da sem imel še čas za nakupe. Šefica male trgovine mi pripravi izvrsten, bogat in velik sendvič, ki mi bo jutri prišel še kako prav. Pred mano bo namreč najbolj naporna etapa.

Cerkev je bila prazna, župnik pa mlad, a izjemno hladen, dolgočasen, kot da se mu ne da. Maša je bila pa zagotovo veljavna.

Po maši se uležem za tri ure pod velika drevesa pred cerkvijo. Kosim nove zaloge iz nakupa. Okoli štirih se odpravim naprej.

Pot pelje po bivši železniški progi, ki je spremenjena v kolesarsko stezo in pešpot.

Vroče, vroče, vroče, … Potem pa – kot v prividu – zagledam velik slap s tolmunom, v katerem se kopa nekaj ljudi. Ne morem verjeti očem. Sestopim in se v gatah in majici vržem v vodo.

Osvežitev, ohladitev, … pravi užitek. Kake pol ure plavam, čofotam, se tuširam pod slapom, se potapljam, pijem …

Velik je Gospod in zelo hvaljen, njegova veličina je nedoumljiva! (Ps 145,3). Gospod »zrihta« to, kar najbolj rabiš, v ravno pravem trenutku. Tako ohlajenemu je bilo tistih nekaj kilometrov do vasi Dunja v pravo veselje.

Facebook, 5. dan – 16. 8. 2026: Danes pa le 14 km in okoli 450 m vzpona. Skoraj nič. Danes je dan za hvaležnost in počitek po težki etapi. In še nedelja – dan za Gospoda. In jutri bo spet težka etapa. Ni naključje, da so avtorji med dve težki etapi dali eno lahko. Najbolje, da človek ponižno sprejme, kar so si zamislili avtorji poti. Vse drugo je napuh. Moj. Sem se doma zgražal, ko sem opazil tako lahko etapo.

Vzpon iz Rezije zgodaj zjutraj in po kakšni uri in pol zajtrk pri mali, a zaprti, planinski koči na sedlu Zagata. Spust do Reklance čudovit. V mestecu Kluže (it. Ciusaforte) grem k maši. Sem vprašal ChatGPT, kdaj je maša tu. In je povedal. Za pol ure se je zmotil, tako da sem pred mašo lahko dopolnil zaloge hrane. Bogu hvala, da je trgovinica odprta. Po maši ležim pred cerkvijo kake tri ure. In zaspim.

Ob 15. uri – še je vroče – se odpravim naprej. Gorim! Vroče. Potem pa zagledam slap in nekaj ljudi, ki se kopajo! Kot privid. Sestopim do slapa in se potopim v hladno vodo. Za pol ure. Idealno. Noro, kako dober je Gospod! Zrihta osvežitev, ko jo najbolj potrebuješ.

Še nekaj prošenj za molitve sem dobil. Bom molil.

Prenočitev bo v vasici Dunja. Prenočišče za romarje je polno kolesarjev, a so me sprejeli, da bom spal na travi za njim. 10 €. Fer.

Nad Dunjo je požar. So ga že pogasili. Helikopterji.

6. dan: Dunja (it. Dogna) – Svete Višarje (it. Monte Lussari) / 31 km/1900 m

V hostlu, kjer sem spal – zunaj –, prvi vstanemo romarji po Nebeški poti. Pri zajtrku ob 5. uri sem spoznal še tri romarje: zakonca Giulio in Giulia ter Vincenza. Prvi se odpravim na pot. Po dolini Dunje (it. Dogna) se pot po asfaltu vleče skoraj 20 km. Lepo počasi se dviga od 400 do 1400 m.

Prvič sem znaten del poti hodil v Teva sandalih. Prsti, ki so bili po petih dneh razboleli, trije so bili črni, med prsti nekaj žuljev, … so mi bili hvaležni. Hvala Bogu za asfalt.

Velikan Montaž (it. Jôf di Montasio)

Celo pot sem opazoval spreminjanje oblike 2754 m visokega velikana Zahodnih Julijskih Alp – Montaža (it. Jôf di Montasio). Najprej sem ga gledal v daljavi, potem sem mu prihajal vedno bližje, postajal je vedno večji – višji in širši, vedno bolj mogočen, stene vedno bolj jasno izrisane.

Pomislil sem, da je bilo bližanje velikanu Montažu podoba za bližanje Bogu. Bolj ko se Bogu bližaš, bolj mogočen je. In človek vedno manjši. Podoba Boga, ki ga sicer ne moremo nikoli dokončno spoznati, pa vseeno vedno bolj jasna.

Podobno kot ko več let bereš Sveto pismo, se ti vedno bolj razkriva narava in nekako podoba Boga. Vedno bolj se zavedaš Njegove veličine. In ne moreš, da Ga ne bi slavil.

Na sedlu Rudni vrh (1400 m) (it. Sella Somdogna) se pot prevesi v dolino Zajzere (it. Val Saisera). Pogled na še druge velikane Zahodnih Julijcev je od Koče bratov Grego impozanten. Osupneš, kot piše Žarko.

V daljavi zagledam Višarsko goro z gručico hišk. Poletim! Dobesedno. Vincenza zapustim pri Koči bratov Grego, od zakoncev Giulia in Giulie se poslovim malo nižje. Ne moreta verjeti, da grem še danes na Svete Višarje in da zaključim pot. Giulia izbulji oči.

Ubral sem bližnjico. Nisem šel do Žabnic (it. Camporosso in Valcanale), pač pa sem se iz doline Zajzere pognal na Svete Višarje po cesti, na kateri se je na Giru d’Italia, leta 2023, Primož Roglič »snel s ketne« – 7,5 km strme betonirane ceste in 890 m vzpona.

Primož Roglič in zmaga na Giru d’Italia

27. maja 2023 je Primož Roglič v kronometru na Svete Višarje odločal o zmagi na Giru. Na strmem vzponu se mu je 2,4 km pod vrhom nepričakovano snela veriga (tam je zdaj ploščica, ki to obeležuje). Moral se je ustaviti, pri ponovni namestitvi verige pa mu je pomagal mehanik njegove ekipe. Zanimivo, med gledalci ob progi je bil tudi njegov prijatelj in nekdanji sotekmovalec iz smučarskih skokov Mitja Mežnar.

Roglič je nadaljeval z vso silo in etapo dobil s kar 40 sekundami prednosti pred Geraintom Thomasom. S tem ga je v skupnem seštevku prehitel za 14 sekund in osvojil rožnato majico. Dan pozneje je v Rimu postal prvi Slovenec z zmago na Giru d’Italia.

In prav na vzponu na Svete Višarje, kjer se je zame končevala Nebeška pot, se je zgodila ena najbolj dramatičnih slovenskih športnih zgodb. Sem želel videti mesto, kjer se je Primož “snel s ketne”.

OPOMBA: “Ketna” se mu sname v 2:56 minute.

Prav tako kot Primož sem se tudi jaz »snel s ketne« in se privlekel po 31 km ter 1900 m višine na Svete Višarje.

Po 152 km in 6400 m višine iz Krmina.

Poklek in dolga molitev v cerkvi Višarske kraljice. Izročitev vseh, za katere sem molil, v naročje Višarske Matere Božje.

Facebook, 6. dan – 17. 8. 2026: Pravkar sem končal Nebeško pot na Svetih Višarjah. Vse, za katere sem molil, izročam Božji Materi Mariji. Danes 31 km in 1900 m vzpona. Utrujen sem. In vesel. Žarko Mlekuž, hvala za odličen vodnik – po poti in po tvojem življenju. Priporočam vsem. Pognal vas bo na pot.

Potovanje domov

Tako kot vse, je bilo tudi potovanje domov milostno in izjemno učinkovito. Gondola do Žabnic. V gondoli sem spoznal gospo Sandro, Slovenko iz Ukev (it. Ugovizza), uslužbenko gondole, ki mi je pomagala s tem, da mi je poklicala taksi (dva taksija recimo nista hotela voziti med nevihto), ki me je v pol ure v hudem nalivu dostavil v Kranjsko Goro.

Čez deset minut sem imel avtobus direkt do Ljubljane. Ulovim še devetko Ljubljanskega potniškega prometa in ob devetih sem bil že doma.

V objemu ljubljene Marinke.

Foto: Aleš Čerin