Intervju z gospo, ki štrika in ima celo manjši “biznis”. V domu za starejše.
V domu starejših si lahko zamorjen, lahko si pa sonček. Sprašujem se od česa je to odvisno. Sem naredil krajši intervju z gospo Majdo Polončič, ki je v domu sonček, stalno štrika in ima celo manjši “biznis”.
Večkrat pridem na obisk h tašči v Dom starejših Škofljica. Na vratih me (skoraj) vedno pozdravi zbor žensk – tudi kakšen moški je med njimi, ki sedi prav pri vhodu, pri recepciji. Zdi se mi, da je to prav strateška lokacija v domu, najbrž zaradi tega, ker se tu stalno nekaj dogaja. Večina gospe sedije, opazujejo, se med seboj menijo, … ena gospa, ime ji je Majda Polončič, pa vedno “štrika”. Vedno ima v rokah pletilke in izpod njenih rok nastajajo pisane nogavice.
Pred časom sem jo povprašal, če mi proda par nogavic. Takoj je segla v “podvozje” invalidskega vozička in mi prodala par lepih, pisanih “štumfov”. Gospa ima torej v domu še svoj mali “biznis”, četudi je stara 84 let, sedi na invalidskem vozičku in na eno oko ne vidi. Pravi, da ima tako denar za kavo.
Kako pomembno je, da se gospa počuti koristno, da ima smisel v življenju! In ko bi videli kako vesela je ta gospa! Kljub stiskam, ki jih v njenem življenju očitno ni bilo malo.
Sem jo vprašal, če lahko naredim intervju z njo. Z veseljem je privolila in me enkrat celo kregala, ker ga še nisem objavil.
Kako vam je ime gospa in od kod ste?
Sem Majda Polončič iz Šentvida pri Ljubljani. Doda: “Gor s Šentvida, k’ jh ni nč prida, okol’ pa nč bol'”. V bližini cerkve sem bila doma, tam kjer so sezidali nov blok, stanovanje sem kupila. Tam sem bila 13 let, sedaj sem pa tule.
Koliko ste pa stara?
Stara sem 84. Vpraša: “A je premalo ali preveč?”
Odgovorim, da “glih prav” …
Kaj pa čmo (gromek smeh) … In se počutim kar še dobro.
Vidim, da vedno štrikate … Za koga štrikate štumfe?
Za tistega, ki jih kupi.
Koliko stane en par?
Saj ste jih že kupili …
A potem so po 6 €?
Ne, sedaj so po 11 do 12 evrov, ker se je volna podražila.
Koliko časa štrikate en par?
V enem tednu bi jih lahko naredila, a štrikam 14 dni, ker štrikam počasi. Imam tu tri pare … (Mi pokaže, koliko parov nogavic ima v vrečkah na invalidskem vozičku.)
Se čudim …
“To je tovarna”, pravi. Tu imam še “kamašne” …
Ste bila kdaj poročena?
Nisem imela moža. Samo prijatelja. To je več kot mož.
To pa ne!
Ne? A veste, mož se skrega, prijatelj se pa ne …
A potem se nič ne kregata?
(gromek smeh)
A je prijatelj še živ?
Še! Vsak teden pride na obisk, mi prinese sadje in mi pravi, da moram štrikati, da mi bo prinesel volno. Drugače ne bi mogla …
Koliko je pa on star?
Je pa deset let mlajši. Je bil tudi bolan in takrat je bil celo leto pri meni, da sem skrbela zanj. Spoznala sva se pa v Izoli. Smo bile tri ženske, on je bil pa tam nasproti in sem ženskam rekla: “Jaz ga že imam.” “Kaj imaš?” “Fanta! Tamle!”
Ste imela kaj otrok?
Ne, ne … Žalostno doda: “Kot otrok sem bila zapuščena …” Rodila sem se poleti 1940, mama me ni mogla imeti in me je dala v zavod. Ona je šla pa v gostilno pomivat posodo. Ko sem zrasla in sem bila stara pet let, me je k sebi vzela ena družina, ki je imela še tri otroke in sem bila pri njih do 18. leta. Potem sem šla v službo in postala samostojna.
Kaj ste delala v službi?
V službi sem bila 30 let in ko sem šla v pokoj sem bila stara 50 let. Bila sem pletilja, smo delali “šnernce” (OPOMBA: vezalke), elastike, …
Katera tovarna je bila to?
Totra. Na Fužinah.
Koliko nogavic imate sedaj na zalogi?
(Prešteje) Sedaj imam tri pare. Zdaj ko bo konec leta, bodo vse šle …
Koliko časa ste že v domu?
Letos je pet let. Dobro se počutim. Tule so ženske, s katerimi se razumemo, kavo pijemo … Zdaj bomo šle k bogoslužju in bomo molile za pokojne (intervju je bil narejen 1. novembra). Imam dve mami: od prijatelja mamo in mojo mamo – obe sta pokojni. Bom kakšen Očenaš zmolila. Če zmoreš, tudi reči, da lahko. Hvala za pogovor.
Gospa Majda, hvala vam za pogovor.
Foto: Aleš Čerin
Pusti komentar
Se želite pridružiti pogovoru?Vabljeni ste, da prispevate!