Marko Rijavec: Preveč!

Z dovoljenjem urednika Družine objavljam odličen članek Marka Rijavca, župnika v Idriji, o preveč vsega in o premalo bistvenega. Hvala Marko za odličen prispevek. 

Večina bolezni sodobnega sveta baje nastaja zato, ker imamo preveč. Preveč hrane, preveč dela, preveč skrbi, preveč hrupa, preveč pričakovanj. Kajti ko ima naše telo nečesa preveč, se vedno odzove, bruha, tišči ga, boli, dobi vročino. Drugače ne zna povedati, da je tam, kjer je nečesa preveč, tudi nečesa premalo. Tudi z družbo je podobno, se zdi. Glede na to, da v njej tako zelo prevladuje občutek zasičenosti in naveličanosti, če povem drugače, da je med nami toliko napetosti, nezadovoljstva, užaljenega hujskaštva, slabe volje, celo sovraštva, pomeni, da je družba bolna, ker je v njej že vsega preveč.

Bolni smo preprosto zato, ker smo začeli verjeti v pomembnost nepomembnega. In vse tisto, kar res ni pomembno, je tudi zelo hrupno. Mora biti, da ob svoji ničvrednosti ustvari vtis, da je nujno potrebno, da brez tega ne bo šlo. Sicer se ne proda. In kriči kot praznična glasba, kot lučke na ulici, kot darila, ki jih morate kupiti, kot slaba vest, če tega ne boste naredili, če boste kaj zamudili …

Kjer je česa preveč, je vedno česa premalo, premalo za življenje res pomembnega.

Kljub temu ne odnehamo, kakor telo tudi življenje nabašemo s tabletami in še naprej počnemo isto. Pa čeprav je bolezen neko sporočilo. Ga pač preslišimo, ker je že dolgo tako in se nam to noro stanje zdi že normalno, da pač mora biti vsega preveč, da moramo biti presiti glasbe in kuhančka in piškotov in čokolade, da moramo biti utrujeni od prireditev in koncertov in prednovoletnih žurov, da moramo kupovati darila ljudem, ki imajo vsega dovolj, da moramo delati tisto, česar ne maramo. Da je sicer nekaj narobe z nami. Ker je pač vedno tako, takšen naj bi bil »veseli december«, ta potrošniška neobrzdana norost je očitno res še edino, kar daje vrednost naši vsebine izpraznjeni civilizaciji, imeti veliko, ne, imeti toliko, da je preveč.

Obišči blog župnika Marka Rijavca Beseda za srce.

Dokler ne moremo več

Kjer je česa preveč, je vedno česa premalo, premalo za življenje res pomembnega, tistega tihega in skritega pred nujnostjo vseh opravil, tistega res dobrega, tistega svetega, po katerem hrepeni naše od skrbi in nenehnega dokazovanja utrujeno življenje. Ker pomembne stvari zahtevajo veliko časa in veliko prostora, da človeku podarijo zavedanje lastne vrednosti in Božje ljubezni, zato ga zmanjkuje zanje. Zato se temu – navajeni hitrih rezultatov – najprej odrečemo. Kar je škoda. Ker je advent, ta milostna doba čakanja, za nas darilo predvsem v tem, da si vzamemo čas zanj.

Zato adventu vendar ni treba ničesar dodati, da bi bil boljši kot vsako leto doslej, ni treba več daril, več obiskov, več dogodkov, več luči. Treba mu je kaj odstraniti, vsaj malo tistega hrupnega balasta, da bi začela sredi njega žareti svetloba, ki je ne morejo dati všečki in aplavzi.

Bog se ni rodil v hrupu Betlehema, tam ni bilo prostora zanj. Tam, kjer je »preveč«, najprej zmanjka prostora za Boga. V temi, sredi skromnosti in tišine poljan je bil rojen, tam, kjer je bilo tako malo, da je vrednost majhnih stvari postala velika zaradi src, ki so videla, ki so slišala, ki so čutila – drug drugega. Tega od hrupa in »prevečnosti« bolna srca ne zmorejo. Kjer je namreč česa »preveč«, je vedno poleg tudi sebičnost. Tam, kjer je česa »preveč«, je vedno premalo človeka.

Članek objavljen v tedniku Družina, 3. december 2023, letnik 72, št. 48 (prelistaj celo številko).

Foto: G.C., Pixabay