E6: Intervju s fantoma, ki sta prehodila 2400 km

Rad imam popotništvo. Rad imam E6. Na letošnjem srečanju ljubiteljev evropske pešpoti v Radljah ob Dravi pa sem srečal mlada fanta, ki sta še večja zaljubljenca v E6 in popotništvo.

Jaka Ličen in Igor Lauko, doma iz Radelj ob Dravi sta prehodila celotno E6 – klasični del od Baltika do Jadrana – skupaj okoli 2400 km. Skupno sta bila na poti 73 dni in poprečno prehodila okoli 36 km na dan. V razponu od 1 km do 60 km na dan. Fanta sta od predsednice Evropske popotniške zveze (European Ramblers’ Association) Liz Nielsen, ki nas je obiskala v Radljah, dobila priznanje za promocijo evropskih pešpoti. Pot je uresničitev njunih otroških sanj.

Kako se je začelo, kako vama je prišlo na misel, kaj je bila tista spodbuda, da bi prehodila tako dolgo pot?

Jaka: To je zelo stara zgodba. E6 pelje skozi najin kraj in sva bila z njo povezana že iz otroških let. Srečevala sva popotnike, ki so hodili po tej poti, Slovence in še bolj tujce. Kar zgodaj sva vedela, da jo bova enkrat prehodila. Samo čas je bilo treba najti. Imava tudi izkušnjo plezanja, gorskega vodništva, skratka oba sva povezana s hojo.

Igor: E6 je rasla v nama. Najprej kot ideja, dokler ni prišlo do tega, da sva prehodila Slovenijo. Slovenski del (350 km) sva prehodila še vsak posebej, videla sva da je “fajn”, da nama gre in kar odločila sva se, da jo dokončava.

Ta lepi slovenski del 350 km vama je dal spodbudo za iti naprej. Kako sta se pa potem lotila? Ali sta šla kar čisto na sever in prišla dol?

Igor: Ne, ne. Najprej sva se lotila Avstrije 700 km, da bi videla kako se midva obnašava na tako dolgi poti in kako se ljudje v tujini objašajo do popotnikov. Nemčija se nama je s svojimi 1400 km zdela gromozanska in nisva bila prepričana, če sva sploh kos temu. Videla sva, da nama pot leži in sva se potem lotila še Nemčije, tako, da sva jo razdelila na dva dela. Tako sva štartala z dansko-nemške meje pri Flensburgu in jo v dveh etapah prehodila.

Sliši se malo, ko takole rečemo 700 km v primerjavi s celo potjo … Koliko je dolga cela pot?

Igor: Najprej moramo razčistiti kaj točno E6 je. Celotna pot je sedaj dolga okoli 7000 km. Začne se na severu Finske in konča v Grčiji, vendar je pot na Finskem, Švedskem in Grčiji samo ideja na papirju in še ni markirana. Midva sva prehodila klasično pot od Baltika do Jadrana.

Pot ni povsod tako lepo urejena kot pri nas?

Igor: Ne, ne, … Pot je najbolj urejena tu kjer sva midva hodila, se pravi od dansko-nemške meje dol do našega morja.

Kako sta vidva vzela tole pot? Ali sta jo vzela kot nekakšen športni motiv, kot motiv za osebnostno rast, kot poglabljanje vase, …?

Jaka: Vsega je bilo po malem. Veliko stvari sva se naučila … Bistvo nama je bil izziv, ali je sploh možno prehoditi tako dolgo pot. Ko sva vsako leto dodala še kakšne kamenček v mozaik, naju je kar vleklo, da bi povezala “toti” Baltik z Jadranom. Tako simbolično.

Igor: Jaka, ne moreva reči, da sva se ravno borila s potjo. Bolj sama s seboj …

Jaka: Ja, tako dolga pot je precej psihološka stvar. Sva imela dnevne etape določene v naprej in če je kak dan kak kilometer zmanjkal, ga je bilo treba nadoknaditi.

Koliko so bile dolge te etape?

Igor: Povprečje je bilo okoli 36 km na dan. To pomeni hojo od jutra do večera. Je treba kar delati … To je okoli 7 ur hoje na dan. Brez počitkov. Najmanj je bilo manj kot 1 km …

Kako? Sta obležala kje bolna?

Igor: Ne, ne, … Lep dan je bil, lepo mesto …

In lepe punce?

Oba: Tudi … (smeh). Najdaljša etapa pa je bila dolga 60 km.

Za konec: kaj vama je pot dala? Kaj je tisto ključno?

Igor: Jaz bi samo to rekel, da še danes vsak dan pomislim na E6. Večkrat na dan. Pomeni, da mi veliko pomeni. Ko vidim E6 markacijo, ko vidim kakšno fotografijo s poti, … se tako dobro počutim. Prepričan sem, da sva naredila pravo stvar.

Jaka: Se strinjam z Igorjem. Tudi sam vsak dan pomislim na E6 … Tisti, ki prehodi Baltik – Jadran, pusti del sebe tam in se nakako poveže s potjo, s kraji in ljudmi ob njej. Pot nama je pokazala, da je “vse možno”. S potjo so se nama uresničile otroške sanje … in sedaj vem, da je treba je paziti kaj sanjaš … Ker se lahko uresniči.

Hvala za ta pogovor. Želim vama še mnogo poti.

Oris poti:

Foto: Jaka Ličen in Igor Lauko (več fotografij)