Intervju za revijo PRO: Predstavljajva si, da imaš v roki 1 € …
Kdaj si prišel na idejo preprostosti v svojem življenju? Ali je bila najprej definicija, ki te je navdušila ali se je iz življenja porodila praksa, ki si jo potem poimenoval preprostost?
Saj ne vem dobro, kako sem prišel na idejo o preprostosti. Morda je prav, da povem, da smo že doma živeli dokaj preprosto, da imam praktično vse življenje okoli sebe brate kapucine, da sem skoraj osemnajst let dejaven skavt, kjer preprosto življenje v naravi prehaja v način razmišljanja.
Premik pa se je zgodil pravzaprav v mojem poslovnem življenju, ko sem leta 2003 začel »na svoje« s svetovanji v podjetjih. Pričakoval sem, da bom strankam v njihova poslovna življenja kaj prinesel, kaj dodal, pa sem kmalu spoznal, da jim iz poslovnih življenj stalno nekaj odstranjujem – odvečno namreč. Pa sem se vprašal, kaj odvečnega pa lahko odstranim iz svojega življenja. Kaj je pravzaprav tisto, čemur se lahko brez škode odpovem? Tako sem leta 2007 začel pisati blog Preprostost in začel razmišljati o ‘bolj preprostih izbirah’.
Kje je skrivnost preprostosti? Privarčevani denar, čas, čistejše okolje…? Zakaj naj bi si nekdo namesto da zavije v trgovino in tam opravi dnevni nakup, raje odpravil domov in se lotil priprave domačega jogurta, praška …
Ha, težko vprašanje … In res je skrivnost. Morda je najprej treba povedati, da preprostost nima nobene veze s »šparanjem«, še manj s skopuštvom, nima povezave z revščino. Skopuštvo in revščina nista nekaj dobrega, pravzaprav sta zlo.
Pri preprostosti gre za svobodno odločitev človeka za »biti zadovoljen z manj«, gre za pot iskanja točke dovolj na različnih življenjskih področjih, gre za razmišljanje v vsakodnevnih človekovih izbirah, ki se nam ponujajo. Človek je bogupodobno bitje, ki se zmore odločati med prav in narobe, morda še bolje rečeno med tem, kar je Bogu bolj všeč in kar je Bogu manj všeč.
Predstavljajva si, da imaš v roki 1 € … Kar navadili smo se, da en evro za nas ne pomeni veliko. V resnici je to vrednost kakih dveh tretjin skodelice kave ali recimo šestine pice v restavraciji. Po drugi strani, pa za to vrednost na primer misijonar Pedro Opeka lahko kupi dva kilograma riža in z njim nasiti nekaj deset otrok. Velikokrat je ta obrok edini »pametni« dnevni obrok desettisočem otrok, ki prav zaradi te skodelice riža tudi hodijo v šolo. Morda se bo prav zaradi takih obrokov kakšen otrok več izšolal in ne pristal na smetišču, na ulici. Prav ta naš evro, ki ga lahko investiramo v naše »lačne oči«, ali pa v kaj bolj pametnega, lahko prinese razliko. Vsak evro investiran v odpravljanje revščine prinese tudi malo več pravičnosti v svet.
S tem, da zavijemo v trgovino in opravimo dnevni nakup ni prav nič narobe. Sam sem se samo odločil, da bom nakupe opravljal s razmislekom o tem kaj v resnici potrebujem.
Zavzemam se za to, da naj si vsak človek nekaj – pa naj bo to samo »peteršilj« – svoje hrane pridela sam. Pridelava hrane, sem opazil pri sebi, človeka dobesedno »prizemlji«. Takoj ko imaš majhen vrtiček, pa naj bo to samo nekaj kvadratnih metrov, že drugače pogledaš na stvarnost življenja, takoj postaneš malo bolj ponižen, ko vidiš, kako smo odvisni od božje dobrote, ki nam daje toploto, vodo, svetlobo, …
Menim tudi, da naj si človek vsaj nekaj hrane pripravlja sam. Tako ohranjamo osnovna življenjska znanja in spretnosti in jih prenašamo na svoje otroke. S tem pa sebe in otroke delamo manj odvisne.
Kako si prišel na idejo, po kateri si tudi v širši javnosti zbudil zanimanje – torej idejo za projekt 1 € na dan?
Nekje na spletu sem naletel na podatek, da je Svetovna banka definirala absolutno mejo skrajne revščine na 1,25 $ na dan, kar je nekako 1 €. Torej, človek, ki na dan porabi za vse svoje potrebe manj kot 1,25 $, je skrajno reven. Pa sem se vprašal, kako bi se dalo s to vsoto preživeti v Sloveniji. Nikakor se ne da! Stroški bivanja pri nas so znatno višji.
Pa sem si potem zastavil nalogo, da bi se »le« prehranil za manj kot 1 € na dan … Postavil sem si pravila in se lotil dvomesečnega projekta, v katerem sem se veliko naučil in spremenil kar nekaj svojih naravnanosti, recimo: treba je iskati mejo, ko jo najdeš, odstraniti odvečno in ko ostane samo bistveno, luksus premišljeno in po »kapljicah« dodajati. Če stalno živiš udobno življenje – veliko nas živi tako – to postane standard in če nam umanjka le kakšen nepomemben vidik, smo že nesrečni in prav nič hvaležni za vse danosti, ki nam jih Bog velikodušno daje.
Primer: pri nas se nič ne veselimo, da nam vsak dan v naša stanovanja priteče pitna voda. Prav nobene hvaležnosti ne čutimo za to, kaj šele, da bi se za to zahvaljevali Bogu. Povsod ni tako, pred nekaj desetletji tudi pri nas ni bilo tako in morda čez nekaj desetletij ne bo tako.
Na tvojem blogu sem prebral, da si vsake toliko časa vzameš čas za izdelavo domačih pralnih sredstev in tudi drugega. Pečeš kruh, pripravljaš kis, jogurt… Kaj vse lahko pripravimo doma sami?
Ja, sem tak človek, da ga zanima, kako se kakšna reč pripravi. Tako se za vsako reč vprašam, kako bi se jo dalo pripraviti doma in kakšnih se tudi res lotim. Peka kruha recimo, priprava jogurta, detergenta, … ni nobena znanost. Treba si je vzeti nekaj časa, da se naučiš – navodil je na spletu obilo – in ko se naučiš, ko to postane rutina, ni prav nič težko.
Ko predavam po Sloveniji o »bolj preprostih izbirah«, vidim, da starejše gospe in gospodje še vedno veliko pripravljajo doma sami: vlagajo zelenjavo, izdelujejo marmelade, sušijo sadje, ki bi sicer kar ostalo po tleh – pri nas se namreč nič ne splača, pečejo kruh, nekateri izdelujejo sir in še marsikaj.
Težava je, da starši danes otrok ne naučimo več osnovnih življenjskih veščin. Vse je posvečeno samo uspehu v šoli in raznim obšolskim dejavnostim. To, kar bi jim koristilo v življenju, jim pa ne predamo. Tako preprosto opravilo kot je peka kruha ali na primer vrtičkarjenje nenadoma postane »vesoljska znanost« in marsikdo, ki sicer ima pogoje, se sploh ne upa lotiti.
Je res, da pripraviš kruh za peko pečici v manj kot 10- ih minutah? Lahko deliš recept?
Ja, na blogu sem se pohvalil, da dva kilograma in pol kruha zamesim v manj kot devetih minutah. Za hec sem nekajkrat prav štopal 🙂 Zdi se mi, da si moramo ljudje včasih prav konkretno s številkami predočiti, kako malo časa je treba, da kaj naredimo. Tako potem izgovor, da ni časa, kar avtomatsko odpade. Sam si pravim, da v celem tednu, ki ima sicer 10.080 minut bom pa že našel 18 minut za peko kruha, ki je osnovno živilo. Pa še tako lepo zadiši po hiši …
Vse je pa v dobri organizaciji dela: posoda z vsem priborom za peko kruha mora biti pripravljena vedno na istem mestu, tehtnica na kuhinjskem pultu, recept – dokler ga ne znaš na pamet – na oglasni deski, sestavine na svojem mestu. Pač osnovni red, da ima človek veselje, ne pa da stalno išče … in potem obupa.
6. Kateri od tvojih receptov je še “uspešnica” po tvojem mnenju. Torej, kaj se še obnese in kako bi se tega lahko lotili tudi naši bralci?
Sam bi rekel, da je uspešnica priprava 100 litrov čaja, kompot v rostfraj posodi s plavajočim pokrovom. Ni treba vsak dan kuhati, pijača je zdrava in nobene plastike ne mečemo na smetišče. Podrobna navodila za pripravo najdete na blogu.
Kje vse vidiš, da bi preprostost v vsakdanjem (tudi v širšem družbenem) prostoru lahko uspešno zamenjala kakšne tudi že okostenele principe, navade, tradicijo?
Preprostost in naravnanost, ki nekako veje iz tega koncepta, bi po moje lahko pomagala ljudem, ki drsijo v revščino, pomagala, da se vanjo ne potopijo. Sam menim, da bi humanitarne organizacije, recimo Karitas, ki ga izjemno cenim in opravlja veliko poslanstvo, lahko nadgradilo dobrodelnost v smeri »pomagamo ljudem, da bolje izkoristijo svoje talente za to, da ne zapadejo v revščino«.
Da bi ljudem, ki v teh težkih časih izgubijo delo, pomagali, da osem dodatnih ur časa izkoristijo za to, da sami dodajajo vrednost na različnih življenjskih področjih. Menim, da je čas za premik v izkazovanju solidarnosti od pretežno »delim materialno«, k »delimo si znanja, spretnosti«. S pravo naravnanostjo bi to šlo.
In še – ker smo v velikonočnem času – tvoj recept za potico?
Moj recept za potico? Čisto preprost je: v izdelavo potice, v procesu priprave, vgneti obilo velikonočnega veselja. Pripravi jo skupaj s svojimi bližnjimi. Pri nas se je lotimo fantje in pri tem uživamo. Oni, materialni recept, pa najdete povsod v vsaki kuharici in marsikje na spletu. Tudi na mojem blogu.
Foto: Aleš Čerin
Pusti komentar
Se želite pridružiti pogovoru?Vabljeni ste, da prispevate!