Roška pešpot: Čista gozdna divjina. Medvedov ni bilo videti. (FOTO)

Kot vidite veliko hodim. Z veseljem. V različnih družbah – predvsem s sinovoma, z ženo, pogosto sam. Po poteh opazujem – pokrajino, ljudi v njej in tudi pomnike preteklosti. V teh tednih sem prehodil kar nekaj poti: eno tridnevno po divjinah gozdov Kočevskega Roga, drugo zelo planinsko (Planjava preko Repovega kota), tretja pa je le nedeljsko-popoldanska, po vaseh in gozdovih okoli Zbiljskega jezera. Danes opisujem le Roško pešpot. 

S sinovoma smo se v petek pozno popoldne odpravili do Kočevja, parkirali v centru in odšli – z blagoslovom župnika – na tridnevno pot po Roški poti. Malo smo bili negotovi glede divjih živali, zato smo kmalu “vklopili” zvonček proti medvedom, pa smo ga kmalu “ugasnili”, ker nam je šel na živce. Celo pot smo se pogovarjali, od časa od časa malo zadrli, pogosto pa tudi hodili v tišini, kdaj tudi v temi (verjemite, da je v ‘Rogu temno kot v rogu’).

Strah pred kosmatincem smo hitro izgubili in na koncu smo si celo (zelo) potiho želeli, da bi ga srečali – bolj od daleč seveda (rjavi medved in njegove značilnosti).

Kako v primeru srečanja z medvedom

Izpraznjene vasi

Pot obišče nekaj izpraznjenih vasi Kočevskih Nemcev (več o naseljevanju in usodi Kočevskih Nemcev), ki so od 14. stoletja naprej živeli skromno kmečko življenje na področjih, kjer ni izvirov pitne vode. Pa so vseeno preživeli in se ohranili do začetka druge svetovne vojne.

Pot tako vodi mimo izpraznjenih vasic Pugled in Žiben (Hochenberg in Oberstein) – vidi se le ruševine domačij, kapnic za zbiranje deževnice in cerkve Sv. Petra in Pavla. Kar težko si je predstavljati, da je tu gor sredi gozdov še malo več kot 80 let nazaj živelo 76 ljudi. Posebnost vasi je bil mlin na veter, ki ga je okoli leta 1900 postavil priznan rokodelec Franz Samide.

V bivši vasici Podstene, kjer je opaziti le nekaj ruševin in obsežne travnike, je sedaj gozdarska koča, kjer je možno prenočiti. Pot se od tu spusti v še naseljeno vasico Rajhenav, ki pa ima le še dve hiši. Precej prazna je tudi vasica Onek, blizu konca Roške pešpoti, že precej blizu Kočevja.

---

Mesto, kjer je umrl pesnik Miran Jarc

Pri vasi Pugled je le nekaj sto metrov od poti pomnik, kjer je padel Miran Jarc, slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, publicist in prevajalec. Lep članek o njem je ob osemdesetletnici njegove smrti na Časnik.si napisala Marjeta Žebovec – tudi o podrobnostih njegove smrti na Pugledu (članek). Kot partizan se je s soborcem obnemogel skrival v prazni vasi, prišli so Italijani in ga ubili, soborca ranili, vas pa požgali. Vse o čemer piše Marjeta v članku smo videli od blizu.

Ob tej priliki sem prebral nekaj njegovih odličnih pesmi in berem krajše prozno delo. Več njegovih del najdeš na Wikivir. Premalo beremo pesmi in prozo slovenskih avtorjev kot je Miran Jarc.

Objavljam še njegov sonet iz cikla Slovenski soneti:

V.
Čemu si, o, neznani Mojzes, nas
poselil po deželi tej nesrečni,
kjer hiramo jetniki vekovečni,
kjer nas oží in redči strogi čas?

Čemu Orfej si s pesmijo nam zdražil
slovensko dušo uro že poslednjo,
brez tebe bi minili nezavedno,
nihče poslej nas ne bi več sovražil.

In če še vendar nočemo umreti,
usodovec, pokliči nam vodnika,
ki naše nam poslanstvo naj razgrne,

da zadnji še dvomljivec se spreobrne,
ker sila mračnih časov je velika,
ker moramo in hočemo živeti!

---

(Pra)gozd(ovi)

Pot vodi tudi po mejah pravega pragozda Rajhenavski Rog (gozd v katerem se nikoli do sedaj še ni sekalo; vanj ni dovoljeno vstopiti). V njem drevesa ležijo kot sama padejo, trohnijo – še vedno polna življenja 🙂 in iz njih že vznika nova rast.

Na poti iz pragozda pot vodi mimo najmogočnejše jelke – Kraljice Roga (obseg debla: 496 cm, višina: 51,5 m, starost: ca. 500 let, lesna masa: ca. 38 m³).

Še več je pogojnih pragozdov ali – strokovno – gozdnih rezervatov*, kjer se že več desetletij ne seka. Pot vodi mimo enega od njih – pragozda Prelesnikove koliševke. V koliševki je precej hladneje kot na površju, zato se v ta “hladilnik” pogosto zatečejo divje živali, da se malo ohladijo. V njej so našli veliko število mahov in lišajev, ki jih v toplejši okolici ni. Zaradi možnih srečanj z divjimi živalmi, še bolj pa zaradi motečega vpliva obiskovalcev na rastline, je ogled koliševke le od zgoraj, ko lahko z roba prepadnih sten opazujemo to naravno znamenitost.

Mi smo pot podaljšali – kake 2 km v obe smeri – do Ledene jame pri Kunču. Obljubljenega ledu ni bilo – najbrž zaradi kombinacije bolj suhe zime in vročega poletja. Je pa kar hladno na dnu jame. Previdnost pri plezanju v jamo – “zajle” so malo potrgane in zarjavele.

Divjina

Pot je – kot bi rekel po kemijsko – kristalinično čista divjina, kot je (hvala Bogu še) možna v Sloveniji in le malokje po Evropi. Pot vodi po gozdovih, ki jih prekine le nekaj kmetij, nekaj gozdarskih koč in Skavtski okoljski center pri Žagi Rog (več o mogočni parni žagi) pod Velikim Rogom.

Veliki Rog (1099 m), ki ga tudi obiščeš na poti, ima na vrhu lep razgledni stolp, s katerega se šele dobro vidi obsežnost gozdov po katerih hodiš.

Medveda nismo videli. Prav tako ne nobenega pohodnika. Videli smo le odtise medvedjih šap v blatu. Kar razveselili smo se jih. Še bolj bi se, če bi nekje – bolj od daleč seveda – zagledali kosmatinca.

Ljudje

Nobenega pohodnika in nobenega vaščana nismo srečali. Le pri Starem Bregu smo srečali moža, ki tam pase živino na osamljeni kmetiji.

POZOR! Tu so nas napadli štirje pastirski psi. Na njih sicer dobro opozarjajo table, a pot gre tod mimo in se jim ne moreš izogniti, njihov lastnik pa jih ni zmogel umiriti. Tako hitro smo brzeli tam mimo, da nismo zavili na pravo pot in zato šli malo naokoli.

Logistika

Pot + parkiranje: Pot se začne in konča pri Kočevskem jezeru pri Kočevju. Tu je veliko parkirišče, ki pa menda ni varno. Po besedah domačinov vlamljajo prebivalci romske skupnosti. Mi smo parkirali v centru Kočevja. Pot je zasnoval in trasiral kočevski gozdar Anton Prelesnik, po katerem se imenuje tudi koliševka blizu Rajhenava.

Trajanje: Pot se da z zmerno kondicijo prehoditi v dveh dneh in pol. Bolje tri dni. Še lepše pa je podaljšati na štiri dni in uživati v samoti gozdov. Pot je uradno dolga 62 km, nam je aplikacija namerila 76 km (začeli smo v Kočevju, malo smo jo podaljšali, da smo si ogledali še kakšno znamenitost ali poiskali prenočišče).

Takole smo mi razporedili pot:

• 1. dan: Kočevje (center) – Stari Breg – Cesta (14 km/200 m)
• 2. dan: Cesta – Pugled – Luža – Rdeči Kamen – Kunč (+ledena jama pri Kunču) – Veliki Rog (1099 m) – Skavtski okoljski center Žaga Rog – pragozd Rajhenavski Rog – Podstene (35 km/1330 m)
• 3. dan: Podstene – Rajhenav – Podlesnikova koliševka – Lovski vrh – Onek – Kočevje (center) (27 km/350 m)
• Skupaj: 76 km; 1880 m višine

Orientacija: Celotna pot je perfektno označena z dovolj velikimi, simpatičnimi (zelenimi-na-beli-podlagi) medvedovimi šapami, ki prav dobro izstopajo iz okolice. Ponekod – na primer, ko se prečka kakšne travnike – so postavljene tudi lične lesene tablice z oznakami.

Velika zahvala markacistom in vzdrževalcem poti.

Uporabili smo karto Kočevsko 1:50.000 in za vsak slučaj smo imeli prižgano še aplikacijo Mapy_cz, ki ima pot že v originalu zarisano. Aplikacije v bistvu nismo rabili.

Spanje: Na poti sta dve gozdni koči (Luža in Podstene) in Skavtski okoljski center Žaga Rog. Koči sta seveda zaprti, Skavtski center tudi, ob njih pa je odprto ognjišče, kjer je možno varno zakuriti ogenj. Mi smo za spanje imeli s seboj le spalno vrečo in podlogo. Da pa se prespati tudi na kmetiji v vasici Rajhenav.

Hrana in pijača: Nakupovanje hrane seveda med potjo ni možno, vode med potjo ni. Tako, da je treba vse nositi na hrbtu. Mi smo v ne preveč vročih poletnih dneh popili okoli 10 l vode. Ker smo skavti, smo vedeli, da bomo lahko pri Skavtskem okoljskem centru “tankali” (skavti so imeli tam trening ‘Življenje v naravi’). Do tam smo pa nosili vsak po 4,5 l vode.

Priporočam, da v naprej pripeljete vodo do Skavtskega centra in jo shranite pod stopnicami (ali do kakšne druge lokacije blizu sredine poti).

Več

• Zloženka Zavoda za gozdove Slovenije (PDF)
• Še dva lepa zapisa o Roški poti na spletnih straneh Lahkih nog naokrog in Marinmedak.com.
• Spletna stran vzdržljivostnega pohoda Po medvedovih stopinjah (celotna pot v enem dnevu)
• National Park Service: Hiking in Bear Country

*Gozdovi s posebnim namenom z izjemno poudarjeno raziskovalno funkcijo so gozdni rezervati. To so gozdovi, ki so zaradi svoje razvojne faze in dosedanjega razvoja izjemno pomembni za raziskovanje, proučevanje in spremljanje naravnega razvoja gozdov, biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot ter kulturne dediščine. (Vir: Uredba o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom) 

Foto: Aleš Čerin