Otrok zmore desetkrat toliko kot misli njegova mama

Med skavti velja rek, da “skavt zmore dvakrat toliko kot se njemu zdi, da zmore in desetkrat toliko kot njegova mama misli, da zmore”. Temu se skavti malo nasmejimo, je pa kar nekaj resnice v tem.

Za športni dan v Gardaland

Vem, da je v osnovnih in tudi srednjih šolah vse težje organizirati športne dneve, ker se učenci in dijaki nočejo več »matrati« po strminah hribov in gozdov. Preprosto nočejo hoditi, ker se jim ne da, ker jim je težko in ker je »brezveze«.

Iz leta v leto so tako športni dnevi vse manj fizično zahtevni, na eni od srednjih šol se je športni dan izrodil celo v obisk Gardalanda. No, ne vem, kje je v obisku zabaviščnega parka sploh kaj športne aktivnosti. Morda je le fiziološka podobnost v izločanju adrenalina, a pri športni aktivnosti se adrenalin izloča z lastno fizično aktivnostjo, v zabaviščnem parku pa s pomočjo plačljivih vratolomnosti na v naprej pripravljenih »igralih« in brez fizičnega udejstvovanja.

Koliko pravzaprav zmore otrok?

V mislih imam tokrat fizično zmogljivost, še bolj specifično: koliko zmore otrok prehoditi?

Z vnučkom, starim še ne dve leti in pol brez težav, prehodiva dva kilometra poti po strminah ljubljanskega Golovca. Hodiva približno eno uro. Pot je precej neravna, po snegu, delno tudi po brezpotju, z okoli 80 m vzpona. Celotno pot fantič prehodi sam, vmes pa je ves čas dejaven z iskanjem vej, »reševanjem« smrečic izpod snega, preskakovanjem potočkov, lazenju po blatu … in seveda s stalnim čebljanjem. Seveda mora tudi dedek poskrbeti, da se na poti stalno kaj zanimivega dogaja. Če ne, je vnučku hitro »brezveze«.

Prav tako vem, da zmore sedemletni otrok brez težav prehoditi pot od mejnega prehoda Radlje do Vranskega. Štiri dni hoje, vsak dan od 6-8 ur, kar znese skupaj kakih 90 km. In to brez pretiravanja. Pot E6 – slovenski del evropske pešpoti – se vije pretežno po gozdovih, po hribih in dolinah, skozi vasi in mesta. Je pa na poti stalno zanimivo, predvsem v družbi sovrstnikov – bratrancev in sestričen. In vem, da gre ta isti fantič naslednje leto naprej od Vranskega do Grosuplja in tretje leto od Grosuplja vse dol do Strunjana – skupaj torej 350 km v (skupaj) 14 dneh.

Omogočiti izkušnje napora in odrekanja

Otrokom s tem, da jim ne omogočimo gibanja v naravi in izkušnje fizičnega napora – sam cenim predvsem dolgotrajno hojo v naravi, jim vzamemo izkušnjo napora, vztrajanja in odrekanja. Seveda, da je dolga pot naporna, jasno, da je lažje sedeti kot hoditi, a po drugi strani le napor na poti nudi občutek zmage, kar je vir veselja in zadovoljstva. To pa je edino mogoče le po lastni izkušnji. Ne da se ju kupiti, kajne?

Stranski učinki premagovanja take poti so večja samozavest otroka, da zmore, da je sposoben, pa tudi mnoge druge izkušnje, ki si jih spotoma (dobesedno!) nabere na poti: zmožnost komuniciranja – s sopotniki, z ljudmi, ki jih srečujemo na poti, zmožnost orientacije v prostoru, izkušnja zaupanja v ljudi, ki nas sprejmejo v svoje domove, izkušnja izmenjevanja napora in počitka, izkušnja lakote, včasih žeje in tudi izkušnja obilja – sladoleda na primer, ko končno pridemo do trgovine.

Starši, s svojim delovanjem – se zdi – kot da otrokom ne želimo več omogočiti temeljnih izkušenj, ki jih potrebujejo v življenju: izkušnje napora (ki ga je na dolgi poti v izobilju), izkušnje reševanja problemov (namesto otrok jih rešimo kar starši), izkušnje odrekanja (vse mora biti takoj, cilj bi najraje dosegli kar starši namesto otroka), izkušnje vključevanja v okolje (otroku ne omogočimo komuniciranja, vse se najraje zmenimo kar sami).

Vsega tega je na dolgi poti obilo, še posebej, če starši pomen teh izkušenj nosimo v svojem srcu in jih otrokom z veseljem omogočimo. Ker jih imamo radi, ker znamo videti naprej in ker vemo, da bo otrok kasneje v življenju vse to še kako potreboval. Temu sam pravim ljubezen, ki vidi v naprej.

Foto: Aleš Čerin