Jakobova pot – Svetovišarska: Dokončana! In kako na tako pot (FOTO)

Nadaljeval in dokončal sem začeto pot. Zdi se mi, da morajo biti poti dokončane, ko jih enkrat začneš. No, vse poti ne bodo mogle biti dokončane … Ko bi bil tako skrben tudi pri drugih že začetih stvareh!

Končal, kar sem leta 2020 začel

Ko sem v začetku januarja 2020 prišel iz bolnišnice po hudi bolezni, nisem mogel prehoditi več kot dva kilometra. In še to počasi. Besede hematologinje, da moram vsak dan hoditi toliko, da sem “prešvican”, sem vzel zelo zares. Skoraj vsak dan sem hodil – vsaj malo. Postopoma več in več.

Čez kake pol leta sem se odpravil na Jakobovo pot – Svetovišarsko pot (gorenjska veja), ki vodi iz Ljubljane do Svetih Višarij v Italiji. Kot nekakšno zahvalno romanje po prestani bolezni. Še enkrat hvala vsem za molitve. Prišel sem le do polovice, do svetišča Marije Pomagaj na Brezjah. Več takrat nisem zmogel. Na poti sem bil tri dni. Komaj sem lezel.

Bazilika Marije Pomagaj na Brezjah Foto: Aleš Čerin

Letos sem pot nadaljeval. Kar odpravil sem se. V eni uri. Brez velikega načrtovanja, brez posebnih priprav. Nabasal sem nahrbtnik (to ni težko, ker imam seznam opreme in oprema je že pripravljena na pravih mestih), natočil plastenko s pijačo, vzel nekaj hrane in prosil Marinko, da me zapelje na Brezje.

Papež Sveti Janez Pavel II. me je pospremil na pot 🙂 Foto: Marinka Čerin

Kako se odpraviti na tako pot

Romanje je zame (če nisi hendikepiran) samo peš in to le, če je večdnevno. Po nekakšni definiciji mora človek na romanju radikalno spremeniti svojo posteljo, obleko in hrano. Na romanje se odpravi brez strahu, v zaupanju, da dobri Bog poskrbi za podrobnosti na poti in v veri, da so ljudje, ki jih na poti srečaš, dobri. Tudi živali se ni bati.

Na nekaj vprašanj pa je že treba odgovoriti in se malo pripraviti. Da bi vas spodbudil, sem pripravil nekaj napotkov.

Prenočevanje: Sam prav nič vnaprej ne razmišljam kako in kje bom spal. Računam na Božjo previdnost in na dobroto ljudi. V nahrbtnik pa nabašem spalno vrečo (tako do – 5ºC) in podlogo (pravzaprav dve – napihljivo in tenak armafleks, da se napihljiva podloga ne prebode). Če bi se prebodla, pa se mi do sedaj še ni, je na voljo komplet za “flikanje”. Tale je zame najboljša – lahka in udobna.

Armafleks pa je uporaben tudi za dnevni počitek. Obvezno je namreč treba čez opoldne vsaj za eno uro počivati v senci, kaj prebrati iz Svetega pisma in, če se da, tudi zaspati.

Ob Savi; Stol, Vrtača, Begunjščica (od leve) Foto: Aleš Čerin

Kje spim:

  • Najraje in najpogosteje pri dobrih ljudeh, kjerkoli mi pokažejo. Pridem, potrkam in prosim (prim. Mt 7,7). Sam pravim, da smo romarji, ki pridemo k hiši v molitvi in peš, Božji dar. Obenem pa s tem damo ljudem priložnost dobra dela, celo za telesna dela usmiljenja*: popotnike sprejemati, tudi žejne napajati, včasih tudi lačne nasičevati. Zdi se mi, da takó romarje dojemajo tudi ljudje. Še vedno, ko sem potrkal in prosil za prenočišče, sem ga tudi dobil. Spalna vreča namreč nudi veliko fleksibilnost: od travnika pred hišo do dnevne sobe. Letos se mi je zgodilo v Italiji, v mali vasici Aclete nad Fužino v Kanalski dolini, da me je prijazna gospa Barbara sprejela ob 11h ponoči, ko sem prikolovratil do njih. Kmetija je turistična, v tem času polna in me ni mogla sprejeti v sobo. Pokazala mi je mesto na vrtu, na leseni podlagi. Odlično sem prespal na vrtu, se zahvalil, zmolil za blagoslov in rodovitnost te rodbine ter zgodaj zjutraj, še v mraku, odšel naprej.
  • Včasih spim v Božjem naročju: v bližini kakšne cerkve – po navadi med pokopališčem (pokopališče ima pitno vodo!) in cerkvijo. Če se da, vprašam župnika. Po navadi ni problemov.
  • Kdaj prespim na razglednem stolpu, ki nudi odličen razgled, lepe prizore sončnega zahoda in zjutraj vzhoda. Po navadi pa na njih kar dobro piha.
  • Kdaj se zgodi, da prespim tudi na kakšnem travniku, v gozdu “sredi nič”. Tega se malo ogibam, pa še sam ne vem zakaj.

Napotke za bolj urejeno prenočevanje na Svetovišarski poti, najdete tule.

Mangart na poti proti Belopeškim jezerom Foto: Aleš Čerin

Zemljevid: Zemljevidi iz knjižice Bom grmovje posekal, travice požel, … (hvala Metodij in Marjeta Rigler) so v kombinaciji z oznakami na poti (rumene puščice, rumene školjke, table, …) dovolj dobri za orientacijo. Knjižica nudi tudi dober opis poti in čudovit zapis o znamenitostih na poti. Je majhnega formata in gre lepo v žep. Kupite jih lahko tule, kjer dobite tudi romarsko listino (jaz je ne uporabljam).

Že dolgo ne uporabljam več papirnatih kart, pač pa le zemljevide na aplikaciji na telefonu. Zame je najboljša Mapy_cz, ki sem jo podrobno opisal tule. Aplikcija deluje tudi brez interneta, ker si lahko naložiš kar zemljevid celotne Slovenije in v tem primeru tudi zemljevid celotne Severno-vzhodne Italije. V aplikaciji pojdi na Offline Maps in si naloži.

S spletne strani Slovenske Jakobove poti (tule) si na osebni računalnik naloži sled poti (GPX datoteko) in jo uvozi v Mapy_cz (odpri spletno stran aplikacije, se prijavi z uporabniškim imenom in geslom, poišči Tools desno spodaj in klikni Import GPX.

Pred začetkom poti poišči to sled v aplikaciji na telefonu in sledi črtkani poti. Modra pika ti stalno kaže kje si. Recimo, ko sem ponoči, v trdi temi hodil varianto te poti po labirintih gozdnih poti od Mangartskih jezer do vasice Aclete, je bila aplikacija nepogrešljiva.

Spodnje Mangartsko jezero Foto: Aleš Čerin

OPOMBA: Če še ne uporabljaš redno aplikacije, doma večkrat hodi z njo, da se ne boš učil med potjo.

Prenosna baterija (Power Bank): Za dolge poti (recimo več kot 25 km) je obvezno imeti prenosno baterijo za primer, če ti zmanjka energije. Jaz imam baterijo z 20.000 mAh, ki omogoča večkratno polnjenje telefona (ca. 4 x) za večdnevne ture. Težka je 420 g. Cena: ca. 15 € (tako izgleda)

Hrana in pijača: Na tej poti je dovolj trgovin in gostiln. V nahrbtniku sem imel le nekaj malega za zajtrk. Imam navado, da pred zajtrkom hodim vsaj eno uro, po navadi dve, tri, da “ratam” lačen. Na tej poti je dovolj vode iz izvirov in pri dobrih ljudeh. Sam nosim plastenko 1,5 l.

Jezerca Zelenci – izvir Save Dolinke; zadaj Ponce

Kaj še vzeti s seboj: Čimmanj in vendar dovolj.

Tule je (dopolnjen in posodobljen) seznam reči, ki jih vzamem na pot.

Poleg tega vzamem na pot še moje, močno podčrtano in “udomačeno” Sveto pismo, sicer težko kar 910 g, ki ga ne zamenjam za lažjo nepodčrtano varianto. Na tej poti sem bral in v molitvi premišljeval prvi del knjige preroka Danijela (Dan 1-6). Odlično branje in navdih – predvsem za može in mlade fante. Da bi bili kot Danijel in njegovi tovariši!

Planota Jelovica z Babjim zobom; spredaj vasica Log pri Selu pri Bledu Foto: Aleš Čerin

Kaj sem delal na poti

Hodil, opazoval navznoter in navzven, molil rožni venec in tudi pri vseh znamenjih pobožnosti naših prednikov (cerkve, kapelice, križi, …), obiskal vse cerkve na poti in – če so bile odprte – v njih molil, bral iz Svetega pisma Božjo Besedo in jo premišljeval, pozdravljal ljudi ob poti, se pogovarjal z njimi. Včasih se je kdo pridružil na koščku poti.

Glavni oltar v cerkvi v Radovljici Foto: Aleš Čerin

Pot

Tole je zemljevid celotne Svetovišarske Jakobove poti …

Podatki:

  • Dolžina: 143 km
  • Trajanje: približno sedem dni

… tole sem pa prehodil letos – od Brezij do Svetih Višarij:

Podatki:

  • 1. dan: 24 km (od 15.00 – 22.00 = 7 ur)
  • 2. dan: 49 km (5.30 – 22.30 = 17 ur)
  • 3. dan: 16 km (+ 900 m vzpona) (6.00 – 12.00 = 6 ur)
  • SKUPAJ: 89 km/30 ur (med večjimi počitki sem ustavil aplikacijo)

OPOMBA: Naredil sem tri (meni koristne in lepe) spremembe:

  • Iz Zgornje Radovne sem se spustil v Mojstrano – namesto po cesti – po lepih gozdnih poteh mimo jezerca Kreda.
  • Zavil sem k Zelencem, jezercem, kjer izvira Sava Dolinka.
  • Med Ratečami in Fužino sem zavil do spodnjega Belopeškega jezera in po gozdnih cestah mimo vasice Acleti nazaj do originalne poti.

Priporočam vse tri.

Kako nazaj

Imam to milost, da me žena podpira na mojih poteh. Saj jo malo skrbi, ko sem na poti sam – občasno se ji javim po telefonu – a je vesela, da lahko grem. Moli zame in me tudi pride iskat. Recimo v tem primeru je prišla iz Ljubljane na Svete Višarje, spotoma pa še ona opravila lepo (ne)romanje – z avtom in z gondolo 🙂

Galerija

*Sedem telesnih del usmiljenja (KKC): lačne nasičevati, žejne napajati, popotnike sprejemati, nage oblačiti, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati

Foto: Aleš Čerin

0 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja