Na spletni strani katoliškega tednika Družina, v članku “Virtualna maša” ni in ne more biti sveta maša so objavili pogled p. Petra Laha skupaj z mojim pogledom na spletne maše. Hvala Bogu se v temeljnih zadevah s p. Lahom strinjava.

Svoje besedilo objavljam v celoti, besedilo p. Petra Laha pa najdete tule.

---

Naša vera je telesna in “upor” vernega ljudstva

Ali je maša, ki jo spremljamo preko elektronskega medija (TV, radio, internet) enaka maši, ki jo doživljamo v živo? Ni in nikoli ne bo.

Tega, da je naša vera zelo telesna, da pri maši sprejmemo v naše telo telo Boga v podobi koščka kruha, se pa pravzaprav kar ne zavedamo in po moje mnogi verniki tega tudi ne verjamejo.

Če izhajam iz svoje izkušnje, bi rekel, da se tega tudi sam zavedam šele na stara leta po izkušnji levkemije, ko sem dolge štiri mesece ležal v bolnišnici in nisem imel dostopa do svete maše. V preizkušnji bolezni mi je bil avdio prenos maše iz domače župnije vir moči, tolažbe in – zaradi pozornosti župnika, ki me je pogosto pozdravil v uvodu v mašo – tudi povezanosti z občestvom. Po maši mi je hčerka prinesla (z dovoljenjem škofa) še sveto obhajilo. Tako – se mi zdi – sem bil tudi telesno tam v domači cerkvi, četudi dejansko nisem bil.

Nekaj podobnega so – po “uporu” vernega ljudstva – škofje dovolili sedaj. Mašo preko interneta in fizični prejem svetega obhajila. Pod zelo jasnimi pravili. Hvala Bogu! Odlično!

A ta kombinacija je težka za izvajanje in ne verjamem, da bo veliko ljudi prišlo v cerkev po sveto obhajilo. Zadovoljili se bodo s prejemom duhovnega obhajila. Mnogi – predvsem starejši in bolniki s slabim imunskim sistemom – zaradi možnosti okužbe in strahu. Premnogi pa zaradi lenobe in še bolj zaradi ne-zavedanja pomena telesnega prejemanja Najsvetejšega. Tega ni, ker smo nepoučeni. In ker ne verujemo.

Že zdavnaj smo prešli na virtualno

Maše so škofje in tudi papež že zdavnaj – sam ne vem kdaj – dovolili preko radijskega in televizijskega prenosa. Ne spomnim se (ali pa ne vem za to), da bi kakšen škof problematiziral virtualnost maše po TV ali po radiu. Pa je prav tako virtualna – brez fizične prisotnosti, kot maša po spletu. Samo medija sta starejša. Se mi zdi, da so povedali, da je to maša za starejše in bolne, ki fizično ne morejo k maši. A sedaj smo – na nek način – bolniki in ostareli vsi. Ne moremo fizično k maši.

Verniki ob prvotni prepovedi, nikakor nismo mogli dojeti kvalitativne (stvar kvalitete) razlike med virtualno mašo, ki je bila dovoljena (s prenosom po TV in radiu) in virtualno mašo s prenosom preko spletnih orodij, ki ni bila dovoljena. Pravzaprav, sedaj tudi radio in TV spremljamo preko spleta. Sedaj ko ima praktično vsak duhovnik lahko svoj kanal za prenos maše, je teh prenosov seveda veliko več. V bistvu je razlika postala le kvantitativna (stvar količine).

Verniki se pa selimo tja kjer je … (vstavite po svoji izbiri). Recimo: pridiga bolj razumljiva, boljša, krajša, več evangeljskega veselja, kakovostna glasba, simpatičnost/prepoznavnost duhovnika. A to smo ljudje delali že prej. Preprosto smo se odpeljali ali sprehodili v drugo župnijo. Sedaj to naredimo lažje – s klikom miške.

Velikost vstopnega praga

Se mi zdi, da so tudi v davnih časih, bili nekateri pridigarji bolj priljubljeni kot drugi. Predstavljam si, da je bil Janez Svetokriški zelo priljubljen in so ljudje drli na njegove pridige od blizu in daleč. Kolikor so pač noge ali kočije dale, ker avtomobilov ni bilo. Pa smo spet pri kvalitativni razliki. In kvaliteta je dobra za oznanjevanje.

Ko smo že pri oznanjevanju, se pa zdi, da argument za prepoved s tem, da so ‘spletne maše v večjem številu spremljali tisti, ki hodijo k maši občasno, kot tisti, ki hodijo redno’, ne zdrži. Po mojem šibkem teološkem znanju namreč ne zdrži logike ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni (Mt 9,12). Oddaljeni – po moje – pač še bolj potrebujejo dostop do “zdravnika” kot zdravi nedeljniki, pa čeprav je “zdravnik” dostopen le za kakšen “zdravstveni nasvet” prek spleta. Najprej. Potem bo oddaljeni morda pokukal tudi v svetišče, se približal Cerkvi in “ozdravel”.

Po mojih izkušnjah so se mnogi oddaljeni vrnili v občestvo (četudi le virtualno) preko spletnih maš priljubljenih “janezov svetokriških”. Preprosto zato, ker je prag vstopa na Facebooku mnogo nižji kot cerkveni prag. Pa naj bodo za to taki ali drugačni razlogi. Ljudje pač gredo tja, kjer je prag nižji. Povsod je tako – še več – včasih je dobro prag celo znižati, da se lahko zgodi kaj dobrega, četudi to dobro še ni optimalno, a je bolje kot slabo. Tako delamo starši pri vzgoji otrok. Seveda pa stalno in postopno povečujemo zahteve. Tako lahko pripeljemo človeka, žejnega žive vode, iz virtualnega v živo občestvo. Lahko pa ga izgubimo. In pogubimo.

Verniki se bomo vrnili v svetišča. S telesom. Nekateri, ki so sedaj hodili le s telesom, se pa ne bodo. Bodo pa prišli drugi. Tisti, ki jih do sedaj ni bilo blizu. V to verjamem in Sveti Duh bo – po moje – tako deloval.

V gatah pri maši

Verniki se pri maši preko Facebooka ne znamo obnašati. To je res. Zamujamo in klepetamo. A mašo smo zamujali tudi v živo in tudi klepetali smo. Mnogi med mašo na Facebooku tako komentirajo, všečkajo, povejo od kod prihajajo, se celo prepirajo in grozijo. Pogosteje morda oni, ki so bili že prej bolj poredko pri maši.

A to je stvar vzgoje. Tako kot moramo otroke disciplinirati in jih naučiti obnašanja med mašo v živo, se moramo verniki disciplinirati in se učiti obnašanja pred zaslonom. Duhovniki lahko tule najdejo svojo priložnost za poučevanje vernega ljudstva: kaj je maša v svojem bistvu, zakaj je maša sveta, kaj se dogaja med različnimi deli maše, kako se obnašati pri maši, kako odgovarjati, … In tudi delati red. Tako kot so to vedno počeli.

Na mestu je tudi opozorilo glede zakmašnega oblačenja pred zasloni. Da ne bomo med mašo sedeli pred zaslonom v gatah, spotoma grizljali bobi palčke, kuhali kosilo in še spremljali všečke na Instagramu. Ja, vsega tega smo verniki zmožni. Ne le oddaljeni. Duhovniki nikakor ne smejo predvidevati, da verno ljudstvo “vse to že ve”. Ne ve in tudi razpuščeni smo.

A kljub temu naj (v kriznih časih) maše še vedno bodo na spletu. Z možnostjo prejema svetega obhajila. Ko bo krize konec, pridemo v svetišča. S telesom.

Najprej objavljeno na spletni strani tednika Družina skupaj z razmišljanjem p. Petra Laha.

Foto: zajem zaslona prenosa maše Mitje Markoviča, župnika Župnije  Krško – Videm ob Savi 

---

Za Časnik.si sem pred časom (16.10.2020) komentiral prvotno odločitev slovenskih škofov glede ukinjanja prenosov maš med epidemijo. Objavljam celotno besedilo.

Maša po spletu ne, po TV in radiu da. Kakšna je razlika?

Slovenski škofje so z navodili ob zaostreni epidemiološki situaciji pri nas je veliko razburjenja med verniki povzročili z določilom, ki duhovnikom nalaga, naj ne prenašajo svetih maš po spletu, ampak naj ostanejo v veljavi obstoječi prenosi svetih maš po televiziji (TV Exodus, TV Slovenija itd.) radiu (Radio Ognjišče, Radio Slovenija itd.) in spletu, ki so namenjeni starejšim in bolnim ter tistim, ki se ne morejo udeležiti svete maše v cerkvi.

Obenem pa slovenski škofje predlagajo, naj župniki po elektronskih medijih nagovorijo svoje vernike, z njimi molijo in jih spodbujajo, da bodo čas preizkušnje laže preživeli (točka III Splošnih določil, ki veljajo za vse župnije v Sloveniji v oranžnih in rdečih statističnih regijah).

Na socialnih omrežjih se je kmalu po objavi navodila začela zanimiva in skoraj vroča debata o tem, kakšna je pravzaprav razlika med sveto mašo po TV ali radiu in spletno sveto mašo. Pa o tem, ali ne gre morda za značilno slovensko “fovšarijo”, ker imajo nekateri župniki velik doseg, ker – citiram – ima župnik s preprosto pridigo, razumljivo ljudstvu, večjo gledanost kot hladni neveseli slovenski škofje.

Odgovor ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta

Na novinarski konferenci o aktualnem stanju glede bolezni covid-19 dne 16. oktobra 2020 je nadškof Zore odgovoril na vprašanje novinarjev Radia Ognjišče glede spletnih maš takole:

“V prvem valu smo dejansko doživeli nekakšen razcvet prenosa svetih maš po spletu, ki jih omogoča tehnika, vendar se je pokazalo ne samo pri nas, ampak tudi v tujini, da so te spletne maše v veliko večjem številu spremljali tisti, ki hodijo občasno k maši, kot tisti, ki hodijo redno. Se pravi: več tistih, ki hodijo manj kot enkrat na mesec, kot tistih, ki hodijo vsako nedeljo.

Druga stvar, pravzaprav bolj negativna, je pa bila, da ti ljudje, tako eni kot drugi, niso videli nobene razlike med navzočnostjo pri sveti maši v občestvu v cerkvi in sveto mašo po spletu. To pomeni, da se izgublja tisti temeljni značaj svete maše, ki je občestvo, ki se sreča okoli oltarja, okoli evharističnega Gospoda in okoli Božje besede.

In zato nam je v tem smislu kardinal Robert Sarah tri tedne nazaj poslal pismo, v katerem je opozoril, da naj bomo pozorni na to težnjo, da se izgublja smisel za to, kot rečemo v Cerkvi, za to skrivnostno Kristusovo telo, to občestvo, in da lahko naše občestvo začne postajati virtualno. To pa ni prav. Zato smo v teh navodilih posebej povabili duhovnike, naj stik z ljudmi še vedno ohranjajo preko spleta, naj bo to molitev, naj bo to rožni venec v mesecu oktobru, naj bo to molitev za pokojne v mesecu novembru, naj bo to Božja beseda, naj bo to neka spodbudna misel – lahko vsak dan, vsak večer. Maša pa naj ostaja maša in naj ohranja svojo svetost in posebnost.” (Vir: Novinarska konferenca o aktualnem stanju glede bolezni covid-19, dne 16. oktobra 2020, od 31. minute naprej)

Sporočilo našega koroškega škofa Jožeta Marketza v Dragi 2020

Koroški škof Jože Marketz je na letošnji Dragi (30. avgusta 2020), ko je govoril o delovanju Cerkve v kriznih razmerah, med drugim spodbujal tudi k “delanju” domače cerkve. Takole pravi:

“Kakor prvi kristjani bomo iskali pot “back to the roots”, kajne, in se zbirali v majhnih družinskih skupnostih po hišah, tam molili, peli, brali Sveto pismo, obhajali besedno bogoslužje in v digitalni obliki prisostvovali svetim mašam. Zgledujmo se po prvih skupnostih. Kako pa so oni začeli?!” (Vir: Predavanje škofa Marketza v Dragi 2020 z naslovom Kdo pa smo, ko so cerkve zaprte?; od 18. minute naprej)

Pred tem je povedal, da so krizni časi pokazali na šibkost skupnosti, šibkost Cerkve in družbe, da se je to, kar smo hoteli zamolčati, v krizi pokazalo v vsej jasnosti. In da cilj ukrepov ni, da se vračamo k prejšnji normalnosti, temveč da izkoristimo krizo kot impulz ali motor za potrebne spremembe.

Povedal je, da v Cerkvi pogosto tožimo, da ljudje ne prihajajo več v cerkev, po drugi strani pa se ne spremenimo, da bi mladim pokazali, kaj jim vera ponuja za življenje.

Komentiram

Popolnoma se strinjam z nadškofom Zoretom, da je vsekakor maša z živim občestvom v svetišču čisto nekaj drugega kot maša po TV, radiu ali spletu. O tem ni nobenega dvoma.

Tudi ni prav, da bi naša občestva postajala virtualna, ko za to ni nobenega pametnega razloga. A sedaj obstoji dober razlog, da se svete maše preselijo v območje virtualnega: situacija zaradi covida-19 pri nas in povsod po svetu. Ljudje si želijo svetih maš in mnogi župniki so v prvem valu poskrbeli za dobre prenose in prinesli sveto mašo v domačo cerkev, v družino. Mnogi so se seveda tako tudi razvadili in v poletnem času niso prišli nazaj v cerkev. Bi bilo zanimivo videti statistične podatke o tem – v Sloveniji in v svetu.

Nekako nejasno se pa bere besedilo navodil, da je maša prek spleta dovoljena, če gre za starejše in bolne ter tiste, ki se ne morejo udeležiti svete maše v cerkvi. To ločevanje po stopnji zdravja, starosti in dostopnosti je izredno težko zagotoviti.

Z nadškofom Zoretom se strinjam in podpiram njegov poziv duhovnikom, da stik z verniki ohranjajo prek spleta v obliki molitve, razlage Božje besede, spodbudnih misli. A kaj, ko tega v praksi ni veliko niti tega ne pričakujem v bližnji prihodnosti. Ker je to težko in ker ni v navadi. Ali kot pravi škof Marketz, prepogosto smo zamolčali šibkosti – tudi šibkosti Cerkve.

Za nobeno delovanje, se mi zdi, da še posebej za “delanje” domače Cerkve, nimamo usposobljenih niti zainteresiranih – ne duhovnikov ne očetov. Dobra in inovativna pot bi bila v tem času začeti proces spodbujanja in usposabljanja očetov za “delanje” domače Cerkve in tudi duhovnikov za spletno oznanjevanje. Zdi se, da kar čakamo, tako kot smo Slovenci navajeni – na dovoljenje, da se to sploh sme in seveda na podrobna navodila.

Nadškof Zore se je zelo nerodno izrazil, ko je argumentiral, da so spletne maše v veliko večjem številu spremljali tisti, ki hodijo k maši občasno, kot tisti, ki hodijo redno. Tega argumenta ne razumem in po mojem šibkem teološkem znanju ne zdrži logike »ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni« (Mt 9,12). Oddaljeni – po moje – pač še bolj potrebujejo dostop do “zdravnika” kot zdravi nedeljniki, pa čeprav je “zdravnik” dostopen le za kakšen “zdravstveni nasvet” prek spleta. Najprej. Potem bo oddaljeni morda pokukal tudi v svetišče, se približal Cerkvi in “ozdravel”.

Škoda se mi pa zdi, da nadškof Stanislav Zore na novinarski konferenci ni izrabil priložnosti in nam pojasnil, kakšna je pravzaprav razlika glede gradnje občestva med elektronskimi mediji – na eni strani TV in radio, na drugi splet. Saj oboje lahko pravzaprav spremljamo tudi prek spleta. Zdi se, kot da je to, kar imamo sedaj – RTV, Exodus TV, Radio Ognjišče (vse priznanje tem medijem, da se razumemo), povsem dovolj in da ničesar novega ne potrebujemo.

Foto: Hugo Gonzales, Cathopic

---

Stališče SŠK o prenosu svetih maš po spletu

Dodano: 17.10.2020, ob 7:28

Vir: Katoliška Cerkev

Slovenski škofje so v navodilih, ki veljajo od 16. oktobra 2020, priporočili, »naj duhovniki ne prenašajo svetih maš po spletu, ker ostanejo v veljavi obstoječi prenosi svetih maš po televiziji in radiu«.

Škofje so pri svoji odločitvi sledili besedam papeža Frančiška, ki je v svoji homiliji 17. aprila 2020 opozoril, da “vera preko medijev ni Cerkev. Ljudje, ki spremljajo sveto mašo preko spleta, so brez zakramentov in brez občestva. Sveti oče je izpostavil, da so ljudje sicer »povezani« preko digitalnih medijev, vendar niso Cerkev. To je Cerkev v težki situaciji, ki jo Gospod dovoli, toda ideal Cerkve je vedno z ljudstvom in zakramenti. Vedno.”

Župniki in duhovniki so povabljeni, da tam kjer je možno, obhajajo svete maše z do 10 verniki, drugje pa naj jim podelijo sv. obhajilo. Na ta način bodo tudi v času epidemije vernikom v zakramentu svete evharistije zagotovili srečanje z Jezusom Kristusom ter ohranjali svoje župnijsko občestvo. Duhovniki imajo lahko preko spleta za vernike nedeljske nagovore, rožne vence, molitve za pokojne, zakonske skupine itd. Verniki, ki zaradi bolezni ali starosti ne morejo osebno prejeti sv. obhajila, lahko spremljajo svete maše, ki jih neposredno prenašajo nacionalne in lokalne TV ter radijske postaje.

Tiskovni urad SŠK

---

Prenašanje bogoslužnih in pastoralnih dogodkov preko spleta – dodatna navodila slovenskih škofov

Dodano: 17.10.2020, ob 19:44

Škofje ordinariji so na razširjeni dopisni seji Stalnega sveta SŠK, ki je bila 17. oktobra 2020, sprejeli naslednje sklepe, s katerimi dopolnjujejo obstoječa Navodila slovenskih škofov v času epidemije COVID-19 (15. oktober 2020):

(1) Škofje poudarjajo stališče papeža Frančiška, ki je v svoji homiliji 17. aprila 2020 opozoril, da vera preko medijev ni Cerkev. Ljudje, ki spremljajo sveto mašo preko spleta, so brez zakramentov in brez občestva. Sveti oče je izpostavil, da so ljudje sicer »povezani« preko digitalnih medijev, vendar niso Cerkev. To je Cerkev v težki situaciji, ki jo Gospod dovoli, toda ideal Cerkve je vedno z ljudstvom in zakramenti. Vedno. (Prim. Paolo Santori, Avvenire, Spletni prenos maš in nevarnost gnoze, 24. aprila 2020).

(2) Škofje poudarjajo, da spremljanje prenosa svete maše po spletu ali drugem mediju ne pomeni občestvenega in zakramentalnega obhajanja svete evharistije.

(3) Škofje ordinariji v izrednem času epidemije dajejo dovoljenje vsem župnikom in duhovnikom svojih škofij, da v župnijah, ki so v t. i. oranžnih in rdečih statističnih regijah:

a. preko spleta prenašajo bogoslužje Božje besede (kesanje, dnevna Božja beseda, nagovor, prošnje, Očenaš, blagoslov) z molitvijo za zdravje ter povabijo vernike, da ob določeni uri oz. urah pridejo v cerkev in tam prejmejo sveto obhajilo;

b. po lastni presoji in glede na pastoralne okoliščine lahko obhajajo sveto mašo brez ljudstva in jo istočasno prenašajo po spletu pod naslednjimi pogoji:

• da jo duhovnik obhaja v cerkvi ali javni kapeli, medtem ko iz drugih prostorov npr. iz veroučne učilnice ali župnijske pisarne, prenos sv. maše po spletu ni dovoljen;
• da gre za neposreden prenos svete maše po spletu in ne predvajanje že prej posnete svete maše;
• da na začetku vernike opozori, da spremljanje prenosa svete maše po spletu še ne pomeni popolne uresničitve zapovedi obhajanja nedeljskega ali prazničnega bogoslužja, saj ne gre za občestveno in zakramentalno obhajanje svete evharistije;
• da ob koncu svete maše duhovnik skupaj z verniki zmoli molitev za zdravje in povabi vernike, da lahko ob določeni uri oz. urah pridejo v cerkev in prejmejo zakramentalno obhajilo;
• da duhovnik, poleg splošnih določil, dosledno upošteva vsa določila NIJZ in Slovenske škofovske konference v zvezi s preprečevanjem okužbe Covid 19;
• da ob koncu meseca pošlje po e-pošti statistično poročilo o predvajanju svetih maš preko spleta, radia oz. TV, na SŠK (e-naslov: ssk@rkc.si), v katerem navede, kdaj in koliko udeležencev je spremljalo prenos ter kakšne so bile pastoralne koristi takšnih prenosov.

c. Prenašajo preko spleta ljudske pobožnosti (rožni venec, križev pot, molitve za pokojne, litanije, hvalnice in večernice itd.).

d. Izvajajo preko spleta župnijsko katehetsko in pastoralno dejavnost (verouk, zakonske skupine, molitvena srečanja itd.).

Odločitev škofov vstopi v veljavo v soboto, 17. oktobra 2020, in velja do preklica.

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK

Msgr. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit in podpredsednik SŠK

Msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof

Msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

Msgr. Andrej Glavan, novomeški škof

Gospod Rok Metličar, škofijski upravitelj Škofije Celje