,

Pomen krščanskega tiska: Začelo se je z Indijančkom …

Odkar pomnim je imela stara mama naročeno revijo Ognjišče. Kot majhen fantiček sem ga redno “bral”. Indijančka. Potem pa več in več, ter še druge katoliške časopise in revije. Pomembno se mi zdi, da se dober katoliški tisk “valja po hiši”. 

Tudi Družino je imela naročeno, a kot fantička, ki se je komaj dobro naučil brati, me je zanimalo le prvo. Zaradi Indijančka. Ko je revija prišla, sem jo odprl (na koncu, seveda), pogledal Indijančka in končal z »branjem«.

V goščavi internetne »šare« je zrna Božje Besede precej teže najti kot vzeti v roke »papir«, ki je že tu, na pravem mestu. Starši ne moremo aktivno vlivati krščanskih vsebin v glave naših otrok. Lahko pa sejemo zrna Besede ter v veri in z upanjem molimo, da padejo v dobro zemljo. Če ne sejemo, ne morejo.

Z odraščanjem sem začel brati še kaj drugega: najprej vice, potem odgovore na vprašanja, predstavitev glasbenika ali skupine, pa pismo meseca. Sčasoma sem prebral skoraj vse.

Danes se mi zdi, da sem odraščal z Ognjiščem. Občutek imam, da brez t. i. verskega tiska ne bi posrkal mnogih verskih resnic, verske prakse, krščanskega pogleda na življenje, svetega. Hvaležen sem stari mami, da je bil vedno pri hiši.

Ko sva si z ženo ustvarila družino, sva kmalu začela kupovati oboje – Družino in Ognjišče. Priložnostno, v cerkvi. Sedaj imamo oboje naročeno, pa še Božje okolje in Besedo med nami. Opazila sva, da kdaj pa kdaj revije vzamejo v roke tudi otroci. Sedaj tudi vnuki. Indijančka seveda.

Morda se zdi, da danes živimo v dobi, ko bodo papirnati mediji zdaj zdaj izginili. Pa še niso. Prepričan sem, da ne bodo.

Januar je mesec verskega tiska in katoliških medijev. Priporočam, da naročite, s tem konkretno podprete in seveda berite. Priporočam Družino, Božje okolje, Ognjišče in seveda Besedo med nami, ki je vsakodnevni pomočnik pri branju Božje besede.

Pomembno se mi zdi, da Božja beseda pride v hišo zapakirana v članke, da pride prav v materialni obliki, da se nekako »valja« po hiši. Povsod. Tudi na stranišču, kjer ima človek včasih nekoliko več časa 🙂 Tako starši omogočimo, da otrok odpre časopis, revijo in naleti na Boga.

Če želimo, da se zrna Božjega sploh lahko stresajo po hiši, jih moramo prinesti v hišo. Saj najbrž ne bodo vsa padla v dobro zemljo, mnoga bodo padla ob pot, na kamnita tla, nekaj jih bo pa gotovo padlo na dobro zemljo. In bodo obrodila sad – trideseternega, šestdeseternega in stoternega (prim. Mt 13,1-9).

V goščavi internetne »šare« je zrna Božje Besede precej teže najti kot vzeti v roke »papir«, ki je že tu, na pravem mestu. Starši ne moremo aktivno vlivati krščanskih vsebin v glave naših otrok. Lahko pa sejemo zrna Besede ter v veri in z upanjem molimo, da padejo v dobro zemljo. Če ne sejemo, ne morejo.

Foto: Aleš Čerin (Indijanček iz Revije Ognjišče)

0 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja