Škofje prosijo vernike odpuščanja, ker nas premalo poslušajo

Slovenski škofje so v drugem delu pastirskega pisma zapisali, da prosijo vernike odpuščanja, ker nas premalo poslušajo. Vzbudili so kar nekaj pozornosti in odmeva. Tudi na socialnih omrežjih. Skratka mnogi verniki smo na koncu drugega dela pastirskega pisma – kot se je izrazil en od komentatorjev – “strigli z ušesi”. 

Takole so zapisali škofje na koncu pastirskega pisma: “Dovolite, dragi verniki, da vas škofje ob koncu tega pisma tudi sami prosimo odpuščanja, ker vas premalo poslušamo. Zavedamo se in zaupamo, da lahko Duh spregovori po vsakem človeku, a pogosto nas skrb in strah zapreta, da se zapremo in ne slišimo. Zato prosimo za odpuščanje vas in Gospoda, naj nam odpusti, ko nismo dovolj poslušali, ko smo gledali stran, ko smo molčali, ko bi morali spregovoriti. Žal nam je, če vam nismo bili dovolj v oporo, če ste bili razočarani ob srečanju z nami in ste zaradi našega ravnanja izgubili vero v Božjo pravičnost, ljubezen in usmiljenje.

Prosimo vas, molite za nas, da bomo lahko med vami pogumno opravljali službo Dobrega Pastirja in pričevali zanj. V molitvi za sinodo vsi skupaj priznavamo, da smo šibki in grešni, in prosimo Gospoda, naj ne dopusti, da bi širili nered. Naj nam in vsej Cerkvi podarja svojega Svetega Duha in ne dopusti, da bi nas nevednost vodila po napačni poti ali da bi pristranskost vplivala na naša dejanja.”

Celotni drugi del pastirskega pisma lahko preberete tule. Prvi del lahko preberete tule.

To, da so škofje s svojim pastirskim pismom vzbudili kar nekaj pozornosti in odmeva, je dobro. Mnogi verniki smo ob poslušanju “strigli z ušesi”. Kar se ne zgodi prav pogosto.

Te besede so vzbudile kar nekaj pozornosti med verniki. Tudi na socialnih omrežjih.

Komentarji s spletne strani Katoliškega tednika Družina

Tednik Družina je tudi poprosil nekaj vernikov, da so odmevali na besede škofov. Objavljam nekaj odstavkov po moji izbiri.

Peter Berden, Ljubljana: “Danes skupaj iščemo več prostora v našem šotoru. Vsi smo dobrodošli, vsak najde kaj, kjer lahko pomaga. Kot pravite: samo prisluhniti moramo Svetemu Duhu. In v tem Duhu vas vabim, da nas nagovarjate duhovito, saj prijazna beseda vedno pravo mesto najde, če se ob tem nasmejimo, pa je zlepa ne pozabimo. Uspešno postno plovbo nam želim na skupni barki!”

Tina Šikonja Hudelja, Vinica: ” “Mnogi so šli za gospoda, namesto za Gospodom,” … je eden mojih preteklih izrazov bolečine. Podobno se v drugem kontekstu pozneje izrazi škof Matjaž? Priznam, nasmehnila sem se. Prvič, ker mi je godilo in drugič, ker sem, Bogu hvala, zdaj že zmogla tudi sebe prepoznati v prav tako nerodni vlogi.

… V življenju je kakor v zakonu. Velja za vsako skupnost, tudi za Cerkev. Dober zakon med možem in ženo je ekipa, ki si z Božjo pomočjo vztrajno prizadeva za skupno dobro. Ob trenjih skličeva time-out in si prisluhneva. Te vrste iskreno prizadevanje je lahko molitev že samo po sebi, ko z vso nežnostjo iščeva pravičnost. “

Matej Cepin, Ljubljana: “V sinodi tolikokrat omenjena soudeležba (ali participacija) se dogaja ravno preko tega mehanizma: preko voditelja, ki posluša in s tem odpira prostor za delovanje. V slovenski kulturi, tudi v Cerkvi, pa smo pogosto zasidrani v prav nasprotni misli: vodja je tu zato, da misli in da pove, kako se bo delalo.

Opravičilo škofov, da v preteklosti niso poslušali, je tako na mestu. Voditelj namreč nikoli ne posluša dovolj. Je pa takšna opravičila bolje postaviti v konkreten kontekst in jih izreči tistim, ki so jim konkretno namenjena. Nevarnost takšnih splošnih opravičil je namreč, da prizadeti nikdar ne ve, ali je imel vodja ob pisanju res v mislih tudi njegov primer ali ne.”

Roman Vučajnk, Polhov Gradec: “V sinodalnem času bo laičnemu delu svete, katoliške in apostolske Cerkve v veliko oporo zgled naših pastirjev v delovanju, njihova pozornost in njihova zavzetost, zato pozdravljam držo, ki so jo v pismu izrazili z obžalovanjem za svojo odsotnost iz stika s tistimi, ki so jih potrebovali.

Končno je tudi prošnja po molitvah vseh vernih za dobro opravljanje svoje službe izraz ponižnosti, vendar tudi odločnosti, da s službo nadaljujejo. Ta ponižna odločnost je pod delovanjem Svetega Duha tako za avtorje, kot tudi bralce postnega pisma stav, v katerem skupaj živimo poslušni Božjemu klicu.”

Celotne odzive štirih vernikov preberite v članku spletne Družine.

Moja naloga: Da vzamem besede škofov zares, da jim “po defoltu” pripišem iskrenost, da iskreno molim za naše škofe ter jim v srcu odpustim. Obenem pa bom opazoval, če bo prišlo od besed k dejanjem.

Komentiram

To, da so škofje s svojim pastirskim pismom vzbudili kar nekaj pozornosti in odmeva, je dobro. Mnogi verniki smo – kot se je izrazil en od komentatorjev na FB – ob poslušanju (jaz sem ga lahko prebral šele danes) pastirskega pisma “strigli z ušesi”. Kar se ne zgodi prav pogosto.

Škofje so z držo ponižnega priznavanja, da jih “pogosto skrb in strah zapreta, da se zaprejo in ne slišijo” (OPOMBA: naslavljajo vernike), iz tega izhajajočo prošnjo za odpuščanje, “ker nas niso dovolj poslušali, ko so gledali stran, ko so molčali, ko bi morali spregovoriti” in obžalovanjem, da nam “niso bili dovolj v oporo, da smo bili razočarani ob srečanju z njimi in smo zaradi njihovega ravnanja izgubili vero v Božjo pravičnost, ljubezen in usmiljenje”, naredili velik korak v pravo smer.

Če zapišem po katekizemsko*: Škofje so si v ponižnosti izprašali vest, priznali, da so “grešili”, prosijo vernike in Boga odpuščanja in prosijo vernike za molitev, da bodo “pogumno opravljali službo Dobrega Pastirja in pričevali zanj (OPOMBA: z Dobrim Pastirjem je po moje mišljen Jezus Kristus).

Še več, v “molitvi za sinodo priznavajo, da so šibki in grešni, in prosijo Gospoda, naj ne dopusti, da bi širili nered”. Zelo močne besede. Predvsem tole o neredu.

Strinjam se s komentatorjem Matejem Cepinom, da bi pa bilo bolje opravičilo postaviti v konkreten kontekst: “Je pa takšna opravičila bolje postaviti v konkreten kontekst in jih izreči tistim, ki so jim konkretno namenjena. Nevarnost takšnih splošnih opravičil je namreč, da prizadeti nikdar ne ve, ali je imel vodja ob pisanju res v mislih tudi njegov primer ali ne.”

Kaj pa je moja naloga?

Da vzamem besede škofov zares, da jim “po defoltu” pripišem iskrenost, da iskreno molim za naše škofe (in duhovnike) ter jim v srcu odpustim. Obenem pa bom (verjamem, da tudi drugi verniki) opazoval, če bo prišlo od besed k dejanjem. Kajti “vera brez del je mrtva” in tudi “besede opravičila brez dejanj so mrtve”.

*Kompendij KKC 303.: Spokornikova dejanja so: skrbno spraševanje vesti; kesanje, ki je popolno, kadar izvira iz ljubezni do Boga, in nepopolno, če temelji na drugih nagibih, ter vključuje sklep, nič več ne grešiti; izpoved, ki obstaja v priznanju grehov pred duhovnikom; zadoščevanje ali pokora, ki jo spovednik naloži spokorniku, da popravi škodo, katero je povzročil greh.

A) SPLOŠNE MOLITVE – Kesanje: Moj Bog, žal mi je, da sem grešil. Žal mi je zato, ker sem z grehi zaslužil tvojo kazen. Posebno pa mi je žal, ker sem razžalil tebe, ki si moj najboljši Oče in vse ljubezni vreden. Trdno sklenem, da te ne bom več žalil; pomagaj mi po Gospodu našem Jezusu Kristusu. Amen. (Vir: Kompendij Katekizma Katoliške Cerkve, Dodatek)

Dodajam (23. 2. 2023)

Odgovor na vprašanje Kaj o sinodi pravijo mladi? mlade Lucije Mihalinec, 21 let v Reviji Ognjišče, marec 2023, str. 48

Dokument: »Razširi prostor svojega šotora« (Iz 54,2) – Delovni dokument za celinsko fazo (PDF)

Se strinjam z mladim dekletom, ki je zadela bistvo. Se mi pa vseeno zdi, da bi se morali (1) poslušati in slišati, (2) vsi razbirati znamenja časov in (3) pričakovati poučevanje in se poučevati ter poučevati. V tem vrstnem redu.

Cerkev ima odgovore, ker jih je Bog dal zapisati v Svetem pismu in ker imamo učiteljstvo Cerkve, ki naj jih na primeren (razumljiv) način pove.

Foto: Thays Orrico, Unsplash (obred pepeljenja na pepelnično sredo – pomen)