Oče otrokom omogoča izkušnje. Tudi težke. (VIDEO)

Prispodoba ladje v pristanišču

Če pogledamo ladjo v pristanišču … Pred pristaniščem naredimo valobran, ladje privezane ob pomol se nežno zibljejo sem in tja. Morje v pristanišču je vedno mirno. Ni valov. Zunaj pristanišča lahko divjajo viharji, a ladja se vseeno nežno ziblje ob pomolu, nič se ji ne more zgoditi. Ampak, ali so ladje narejene zato, da so privezane v pristanišču? Ali jih imamo zato, da so varno “pospravljene” v zavetju pred viharji, pred nevihtami, pred nevarnostmi na morju? Ne, ladje so zato, da prevažajo tovor, da prevažajo potnike, da opravijo “poslanstvo”, ki ga ima ladja. Kaj pa naši otroci? Ali so zato, da jih imamo varno spravljene doma v naročju naših družin in da ne odidejo iz varnega pristana?

Sedmo poglavje: Krepiti vzgojo otrok

Papež Frančišek je napisal celo sedmo poglavje spodbude ‘Radost ljubezni‘ nam staršem. Pravi, da smo starši pred velikimi izzivi, da smo odgovorni za moralni razvoj svojih otrok. Naš vpliv na moralni razvoj bo pa lahko dober ali slab. Odgovornost za moralni razvoj naj starši sprejmemo kot neizogibno nalogo, jo zavestno, navdušeno, preudarno in stvarno izpolnimo (AL* 259).

Če se vam ne da brati, lahko pogledate video …

Očetovski in materinski vidik

Če pogledam z očetovskega vidika, bi rekel, da naj očetje sprejmemo nalogo moža in očeta, tistega, ki postavlja meje, tistega, ki je trden, tistega, ki ne odide iz družine, tistega, ki – če se izrazim z besedami svetega Pavla v prvem pismu Korinčanom – je ‘buden, stoji trden v veri, je možat, je močan in se pri njem dela vse iz ljubezni’ (prim. 1 Kor 16,13-14). Kratki in odsekani stavki, skoraj kot vojaška povelja za očete, so naročilo očetom.

Budni bodite: Možje moramo biti – kot so bili včasih – na obzidjih. Barbare je treba izgnati iz naših mest, iz naših hiš. Ampak, ali ni tako, da barbare, ki sedaj niso več taki kot nekoč, da bi vdirali preko obzidij, danes kar sami preko širokopasovnega optičnega kabla spustimo v naše dnevne sobe, kjer imajo naši otroci dostop tudi do najbolj perverznih vsebin na internetu?

Stojte trdni v veri: Možje naj se najprej sami odločimo za Jezusa, za osebno vero, za predajanje svojega življenja Gospodu. In tako naj vero predamo naprej svojim otrokom.

Možati, bodite: Odložimo vendar telefon, spravimo se s kavča izpred ekrana, zmigajmo se. Otroci, hčere in sinovi, nas potrebujejo.

Bodite močni: …, a ne v mačističnem in “schwarzeneggerskem” smislu, ampak v notranjosti, v značaju, integriteti, v zvestobi resnici in zvestobi svoji lepotici – ženi. Prevzemimo vendar odgovornost za vodenje družine, tako da ljubimo svoje žene, kakor je Kristus ljubil svojo Cerkev (prim. Ef 5,25-30)!

Mama prinaša nekaj drugega: Nežnost, toplino, zavetje. Lahko bi v prispodobi rekli – trojno maternico: najprej otroka devet mesecev nosi v telesu in se naveže na otroka bolj kot oče. Naš človeški mladiček je ob rojstvu še nedonošen, približno eno leto ga je še treba nositi v naročju – v drugi maternici. Pravimo, da mati naredi dom, mati omogoča toplina doma, mati daje zavetje – simbolno temu rečemo tretja maternica.

Mati je tista, ki otroke vleče k sebi, mati prinaša nežnost, mati je toplina. To je normalna naloga matere. Mi očetje pa smo zato, da “brcnemo” otroke v svet, da jih poženemo v življenje zunaj doma. Še prej pa omogočimo razmere, ki jim pomagajo, da se usposobijo za ta svet, za viharje tega sveta. Ne za mirno morje, kajti po mirnem morju zna pluti vsak. Vsak zna v mirnem vrteti krmilo. Če otroke usposobimo samo za plutje v mirnem morje, bodo – ko bodo naleteli na viharje – nasedli. Če pa jih bomo usposobili za viharje, bodo znali pluti tudi v mirnem. Še enkrat: oče je tisti, ki otrokom omogoča pogoje za plutje v viharnem morju.

Dober odnos z ženo

Najprej pa naj se oče potrudi, da zgradi dober odnos z ženo. Kot pravi papež, otroku je treba ‘omogočati očetovo in materino ljubezen’. In ne samo vsako ljubezen posebej – očetovo na primer enkrat na štirinajst dni, za en vikend – ampak moramo otrokom omogočiti tudi zgled ljubezni med očetom in materjo (prim. AL 172). Pomembno je, da otroci vidijo, kako se “dela družina”, da vidijo očeta in mater “na delu”, da vidijo očeta kako gradi odnos z ženo, kako neguje ženo, kako ji da z vsako potezo vsakodnevno vedeti, kako zaželena in kako ljubljena je. Da bo sin to ponesel v svet, da bo to znal dekletu pokazati.

Moški se moramo prav boriti, da ostanemo v odnosu z ženo, v družini. Pogosto moški šlevasto odidemo, namesto da bi se vsakodnevno borili. Lažje je namreč oditi za novo “kemijo”. Rečemo namreč: “Med nama ni več kemije,” in kar odidemo. Kemijsko gledano – sem malo farmacevta – se reakcija zgodi sama, za odnos z ženo pa je treba vsakodnevno garati. Kolegica Vilma Siter je rekla: “Romantika je v redu, potem pa je treba delati.”

Oče omogoča izkušnje

Očetje naj otrokom omogočijo izkušnje, tudi trde izkušnje, takšne, da bodo znali ‘pluti tudi po viharnih morjih, tudi v nevihtah’.

Izkušnja hoje, padcev in pobiranja: Male otroke, ki sicer že znajo hoditi, “namontiramo” v otroške vozičke, tako da ima otrok pogled v svet zelo omejen. Sam se ne more ničesar dotakniti, pasti ne more nikamor, če ima srečo, mu nekaj porinemo v roko in se s tistim igra. Sicer pa brezdelno opazuje svet v zelo zoženem zornem kotu. Stran z vozički! Tega sicer ne mislim čisto dobesedno, pa vendar: pustimo, da otrok hodi sam. Saj pri dveh letih že zna hoditi. Primimo ga raje za roko in pojdimo z njim v gozd in pustimo ga, da se dotika, recimo iglic, da vidi, da pikajo. Da pobira palice, da lahko spozna, da nekatere palice lahko pobere, drugih pa ne (korenine). Dajmo mu tudi možnost padcev. Da pade, se “zavali”, seveda tako, da se ne udari in poškoduje. A vendar, pustimo ga da pade, in mirno glejmo, kako se pobira, ker se mora naučiti tudi pobirati. Pasti in pobirati, torej. To je pomembna življenjska izkušnja, fizična in tudi drugačna.

Izkušnja samostojnosti: Pustimo jim izkušnjo samostojnosti. Majhni otroci vpijejo: “Sam, sam, sam!” Gledam svoje vnučke … Treba mu je recimo pristaviti stol, če bi rad pomival. Pustimo mu, naj pomiva, dokler še rad pomiva! Ko bo najstnik, si bomo želeli, da bi pomivali, pa ne bo hotel. Triletniku, ki ima še veselje, pa mu tega ne omogočimo.

Izkušnja dela: Dajmo otrokom izkušnjo dela. Karel Gržan je rekel: “Kar otrok zmore, mora.” Tri kratke besede, ki sem si jih zapomnil na enem od predavanj. To je Božja pedagogika: Bog ti je dal talente, torej uporabljaj jih. S tem se ti bodo razvijale mišice, spretnosti in vedno lažje boš delal, če ti ni kaj jasno, pa sem tukaj, s teboj, blizu.

Izkušnja učenja iz napak: Sin je nekoč rezljal ladjico in ta je bila spodaj nekako štirioglata. Sem pričel mimo in pripomnil: “Ta ladja je preveč štirioglata, ne bo dobro rezala vode.” Sin me je pogledal in rekel: “Se še učim. A si ti vsakič že prvo stvar naredil prav?” V enem stavku me je naučil dve načeli, ki ju je dobro upoštevati tudi v poslovnem svetu: načelo postopnosti in načelo dovoljenja za delanje napak.

Izkušnja hrepenenja: Očetje moramo otrokom omogočiti izkušnjo hrepenenja. Zadnjič sem slišal mlado mamico na enem od predavanj: “Moj otrok je star šest let in ima šest koles. Gospod predavatelj, kako naj mu omogočim hrepenenje, ne hrepeni po ničemer več?” “Gospa, ne morete.” Ne moremo omogočati izkušnje hrepenenja, ker otroci dobijo, še preden si zaželijo. Na primer Miklavž z ene in z druge strani. Pride Božiček z ene in druge in tretje in četrte strani. Pride še Dedek Mraz v službi pri očetu in mami in na koncu imamo goro kitajskih igrač, za katere ne vemo, kam bi jih pospravili. Pustimo jim hrepenenje! Če jim vzamemo izkušnjo hrepenenja do stvari, se zdi, da ne morejo imeti izkušnje hrepenenja niti do ljudi. Niti do dekleta, niti do fanta.

Izkušnja napora: Pustimo jim izkušnjo napora. Da se spotijo. Da se potrudijo. Pri skavtih pravimo, da skavt zmore dvakrat toliko kot sam misli, da zmore in desetkrat toliko kot njegova mama misli, da zmore. Očetje smo pa najbrž nekje vmes. Napor je povezan z zadovoljstvom. Ni napora, ni zadovoljstva. Večji napor, večje zadovoljstvo. Pustimo otrokom, da se lahko potrudijo. Naj gredo z nami za nekaj dni na pot, da se potijo, da so lačni, žejni, v negotovosti kje bodo spali. Pojdimo z njimi v svet, da vidijo, da je svet varen.

Izkušnja kreativnosti: Kreativnost jim kar vzamemo. Gledam po vrtovih te plastične hiške: nekje so jih načrtovali, na Kitajskem izdelali, oče je prebral navodila, jo sestavil in jo dal otrokom: “Na otrok, sedaj se pa igraj!” “Zakaj pa?” Otrok morda zleze enkrat noter, prileze ven in je konec. Proces je važen! Načrtovanje, iskanje prijateljstev, da bodo vrstniki delali skupaj, da se že v mladosti otroci naučijo timskega dela, da sami preskrbijo materiale, da sami žagajo, da se udarijo s kladivom po prstu, da imajo potolčena kolena … Ko bodo hiško dokončali, bodo rekli: “V redu, dobri smo. Sedaj imamo hiško na tleh, gremo naredit še eno … na drevesu.” Pustimo jim proces, ne dajmo jim končnega rezultata.

Izkušnja reševanja problemov: Uveljavil se je izraz “curling vzgoja” po zimskem športu, ko po ledu vržejo kamen in dva pometata, kot da bi odstranjevala ovire. Kot da moramo starši pred otrokom odstranjevati. Pustimo jim naj naletijo na problem, še nastavimo mu kakšnega, naj se sami lotijo reševanja. Saj nas Gospod ne preobremeni preko mere, tudi otroke ne.

Izkušnja prevzemanja odgovornosti: “Kam ste se pa vi vpisali?” se pogovarjajo mame. Kdo se je vpisal? Mama? Otrok naj se vpiše! Otrok naj prevzame odgovornost za svoje šolanje. Otrok naj izvede tudi akt vpisa. Mar petnajst let star otrok ne ve, kako mu je ime, kdaj se je rodil, kako je ime očetu in mami, kje je doma, kaj sta starša po poklicu? Pustimo jim, naj gredo sami v pisarno in se vpišejo. Mame sedaj hodijo na dneve odprtih vrat na fakultete, se že vpisujejo namesto otrok na fakultete, izpolnjujejo formularje za vpis na fakulteto, zahtevajo govorilne ure pri profesorjih na fakulteti. Najstnik ima pri 18 letih morda že pet let spolne odnose, ni se pa sposoben vpisati na fakulteto. Enkrat sem slišal, ko je sin rekel očetu: “Midva s punco bi šla pa na morje.” In je šel oče na internet, računal, preverjal pogoje, “ta mlada” sta le sedla v očetov avto in se odpeljala imet spolne odnose na morju. Ata je pa vse zrihtal in tudi plačal.

Izkušnja doživljanja narave: Peljimo jih ven. Otroci samo še drsajo po telefonih. Miha Kramli, vodja Centra za zdravljenje odvisnosti iz Nove Gorice je povedal: “Otrok ne sme biti lastnik pametnega telefona.” Pika. Kaj pomeni biti lastnik? Da ga ima stalno na razpolago. Na internetu so velike neumnosti, pred nekaj dnevi smo o tem lahko prisluhnili g. Petru Topiću.

Izkušnja otroštva: Štirinajstletne deklice se na valeti nenadoma preobrazijo v napol gole “tridesetletne dame”. Komaj čakajo, da ceremonija na šoli mine in gredo na “after-party” v svet morskih psov. Oče mora biti tisti, ki reče: “Na after-party pa ne boš šla. Skupaj z družino gremo na veliko porcijo sladoleda, kakršne še nismo imeli.” Ko to oče uvede pri prvem otroku, je za druge to standard. Oče je tisti, ki odloči, ker ne želi ranjenosti štirinajstletne deklice, ki bi se lahko zgodila v zavetju raznih lokalov.

O dedkih in tastih

Dedki se moramo naravnati na ponižnost. Recimo tako, da si vzamemo čas, da gremo z vnučkom, še ko je še čisto majhen, večkrat na sprehod. Lahko ga kam peljemo, da sva cel dan skupaj. Sam peljem vnuke, ko so stari štiri leta z vlakom na Bled. Pustim mu, da si sam kupi karte in jih ponosen pokaže sprevodniku. Na poti se čudi tunelom, ki jih še ni videl, ob jezeru opazujeva račke, goske, labode, tudi plavava, se voziva s čolnom, se povzpneva na grad. Cel dan sva skupaj – vnuk in dedek. Opazil sem, da vnuki še nekaj let govorijo o tem. Dedki, pustite kitajske igrače! Lahko je v trgovini dati deset, dvajset evrov. Dajmo jim raje svoj čas! Pozabimo na tisto neumnost, da takrat, ko se upokojiš, imaš vse, samo časa ne. Imamo čas, le vzeti si ga je treba – za otroke, za vnuke …

Postavljavci meja: Tasti smo postavljavci meja. Ko na primer živimo v isti hiši, smo mi tisti, ki imamo odgovornost, da zarišemo mejo. Da se dogovorimo za spoštljivost, za navade, na primer, kako bomo drug k drugemu hodili na obiske, da se tega dogovora držimo in da tudi ohranjamo tašče na primerni distanci od mladih.

Povezovalci: Dedki smo preko-generacijski povezovalci družine. V tretjo generacijo imamo priložnost prenesti življenjske izkušnje, vrednote, tudi vero. Marsikdo je že povedal, da je preko babice, preko dedka dobil vero.

Ohranjevalci tradicij: Dedki smo lahko ohranjevalci družinskih tradicij. Lahko omogočimo naslednjim generacijam vpogled v družinske korenine, da vedo od kod izhajajo. Lahko se lotimo družinskega drevesa, da je otrokom in vnukom pokažemo, da je nekam vpet, da ni kar od “nekje priletel”. Da so bile generacije pred njim, da bodo generacije tudi za njim, da dobijo otroci in vnuki občutek večgeneracijskosti.

Spodbujevalci mladih: Tast naj pohvali mlade ko dobro delajo, ne da jih samo kritizira. Saj smo bili nekaj desetletij nazaj mi ravno taki, samo da tega nočemo priznati, v teh letih smo se veliko naučili, sedaj pa bi radi mlade samo kritizirali. Rajši jih pohvalimo! Če kdo pride po nasvet, mu ga dajmo, sicer pa ne. Izkazujmo naklonjenost tudi možem in ženam od otrok.

Duhovni vpliv: Dedki smo lahko tudi ljudje duhovnega vpliva in na koncu, ko ne moremo čisto nič več, da smo priprošnjiki v molitvi. Lahko prosimo za vnuke, za otroke, za njihove družine.

Zaključek

Zelo vesel sem, da nam je papež Frančiška dal tole spodbudo. S papežem Frančiškom lahko beremo spodbude. Razumljive so tudi nam laikom. Vesel sem, da so jubilejni 50. Nikodemovi večeri posvečeni Radosti ljubezni. Hvala lepa!

*AL – Amoris Laetitia

OPOMBA: Prvič objavljeno v Zborniku predavanj z Nikodemovih večerov 2016.

Foto: Aleš Čerin