Učenje je postopna rast in ne skok

Moj mlajši sin je zelo ročno spreten (končno en tak v družini). Je razmišljujoč, se pripravljen učiti, vedoželjen in dovolj discipliniran, da stvari spravi v življenje. Tako izdela kakšno leseno letalo, avtomobil – pravzaprav elastomobil (zadnjič je bil na tekmovanju elastomobilov), sedaj pa se je lotil čolna. Zanimivo se mi zdi, da kar sam nariše načrt (jih ne prekopira preprosto z interneta ali kje drugje), gre v trgovino, kupi material in začne delati.

Se še učim!

Pa sem zadnjič pogledal njegov načrt za čoln in opazim, da bo čoln nekam preveč oglat in ga opozorim, da mora biti lupina čolna bolj zaobljena, da lepo “reže vodo”. Njegov odgovor me je popolnoma presenetil in se je glasil nekako takole: “Se še učim. Ali si ti vsakič že prvo stvar naredil prav?”

Dve lekciji za očeta

Fant ima popolnoma prav in mi je dal dobro lekcijo iz osnov vodenja – o katerem pravzaprav sam predavam, svetujem in “pametujem”. Fant pač čisto naravno upošteva načelo postopne rasti, ki velja pravzaprav za vse v življenju, tako za znanje matematike, angleščine, kot za igranje kitare, nogometa, rast odnosa med možem in ženo ter tudi gradnjo timov. Mogočno drevo ne zraste iz semena takoj ali v nekaj dneh, pač pa postopno v več letih. Tudi naši otroci (naši sodelavci in mi sami) se razvijajo v skladu s tem načelom, ki velja vedno in povsod. Razvoj je počasen in postopen.

Rast lahko le omogočamo

Mi voditelji (doma ali v poslovnem svetu) smo poklicani, da to rast omogočamo. Moj prijatelj Danilo pravi, da rast lahko le omogočamo – nikakor je ne moremo prisiliti.  Mi voditelji lahko ustvarjamo pogoje zanjo, dajemo čas in druge vire za rast (denar, materiale, prostor).

Opažam, da nam voditeljem manjka potrpežljivosti in še huje primanjkuje nam tolerance do napak. Kar prva stvar mora biti idealna. Če ni, že posežemo in pametujemo – tako kot jaz svojemu sinu. Kaj ni dobro, da smo vsak dan deležni takih lekcij?

Foto: Eduardo Schäfer, SXC