Ko se rodim sem črn, ko zrastem sem črn …
Tole pesem afriškega otroka, ki razmišlja o “obarvanosti”, sem dobil nekje na internetu. Napisal naj bi jo afriški otrok.
Ko se rodim, sem črn, ko zrastem, sem črn,
ko grem na sonce, sem črn, ko sem prestrašen, sem črn,
ko mi je slabo, sem črn in ko umrem, sem še vedno črn.
In ti, beli kolega:
ko se rodiš, si rožnat, ko zrasteš, si bel,
ko greš na sonce, si rdeč, ko te zebe, si moder,
ko te je strah, si rumen, ko ti je slabo, zelen,
in ko umreš, si siv…
In ti praviš, da sem jaz obarvan?
Meni je dala misliti. Predvsem o naši “Evropa-centričnosti” in nepoznavanju Afrike – črne celine, ki je za nas pravzaprav samo velika “črna luknja”. Razmišljal sem tudi o drugih “jaz-imam-vedno-prav-centričnostih”, ki jih je polno povsod okoli nas.
Aleš Čerin
O, kako prisrčna pesem!!!
No, črnček je ob rojstvu bel, ne tako bel kot belec, nekako sivkasto bel in potem v kakšnem tednu je že jasno vidno, da ni belec.
Zato imajo nekateri Afričani belega Jezuščka v jaslicah, Jožef in Marija pa sta črna …
Vse lepo ti želim. 🙂
P.S.: Zdaj pa imam na svojem blogu nekaj na tisto, ko zadnjič nisi takoj razumel … tam za truškim gričem …
Aha, nisem vedel o teh barvnih kombinacijah. Vsekakor pa nas pesem spomni, kako enostransko in “jaz-centrično” znamo gledati – v tem primeru na obarvanost kože (kar je povzročilo veliko gorja v zgodovini in še sedaj).
Se oglasim na tvojem blogu.
Lepe pomladne dneve – vsem.
Ne tako dolgo nazaj sem ugotovil, da če so nebelci “coloured /people/”, so potem belci colourless.
A ta pesmica stvari malo prekucuje – na glavo!
Turdus: Ja, popolnoma obrne na glavo. Mi smo ne samo obarvani, pač pa pisani.