A si ti vsakič že prvo stvar naredil prav?
Vzgoja za ne-razmišljanje s pomočjo miselnih vzorcev
Pred časom sem bil na obisku v družini z več otroki. Deklica, stara kakih sedem let, je pod budnim očesom svojega očeta delala domačo nalogo. Nekakšen miselni vzorec. Najprej ga je morala narediti na list in potem – pod stalnim nadzorom – prepisati v zvezek. Vsaka črta, vsak zapis, vsako »poglavje«, vsak oblaček v miselnem vzorcu je moral biti natanko tak – po vsebini, obliki in po mestu zapisa – kot si ga je zamislil oče. Če ne, sta radirala in popravljala.
Napake, ki so pomemben del procesa, bi »skrbni« starši najraje odstranili iz življenj otrok.
Deklica se je seveda upirala in »težila«, a vedno je bilo po očetovo. Z nobenim predlogom deklica ni prodrla, v nobenem primeru deklica ni »zmagala«. Temu rečemo miselni vzorec (ponesrečeno slovensko poimenovanje za »mindmapping«), ki je sicer dobro orodje za urejanje (za)misli.
A deklica svojih (za)misli ni mogla izraziti, po svoje zapisati, kaj šele urejati in iskati povezave. Morala je biti le najbolj natančen stroj za zapisovanje – očetovih (za)misli.
Popolna domača naloga
Ko so bili moji otroci še v osnovni šoli, se spomnim, da so nekateri starši na roditeljskih sestankih poznali domače naloge svojih otrok do vsake najmanjše podrobnosti.
A deklica svojih (za)misli ni mogla izraziti, po svoje zapisati, kaj šele urejati in iskati povezave.
Ob tem zame neverjetnem zanimanju so se takšni starši v očeh učiteljic pokazali kot skrbni in ljubeči. Jaz, ki niti nisem vedel, da otroci imajo naloge, kaj šele, da bi vedel, kaj imajo za nalogo, sem se počutil kot oče, ki mu mora socialna služba otroke zaradi zapostavljanja pravzaprav vzeti.
Plakati preko katerih starši podoživljajo osnovno šolo
Na stenah razreda sem v času roditeljskih sestankov opazoval tako imenovane tematske plakate, ki naj bi jih izdelali otroci. Že na daleč se je videlo, da so jih pravzaprav izdelali starši. Da so starši brskali po revijah, kasneje po internetu, strigli, lepili in celo pisali besedilo. Vse je bilo tako popolno, da »normalen« otrok kaj takega ne zmore.
Tudi na roditeljskem sestanku se je kakšna mama pohvalila s »sodelovanjem«. In kar je najbolj presenetljivo, učitelji so nagrajevali otroke z dobrimi ocenami – za trud staršev. Starši so bili pohvaljeni kot ljubeči in sodelovalni.
»A si ti vsakič že prvo stvar naredil prav?«
Moj mlajši sin je zelo ročno spreten. Je razmišljujoč, vedoželjen in dovolj discipliniran, da stvari spravi v življenje. Tako je poba, ko je bil še mlajši, rad izdelal kakšno leseno letalo, avtomobil, ladjo, čoln, … tudi »elastomobil«. Kar sam je narisal načrte (jih ni preprosto prekopiral z interneta ali od kod drugje), šel sam v trgovino, kupil material in izdelal.
Fant mi je dal perfektno lekcijo iz vodenja – iz teme torej, o kateri pravzaprav sam predavam, svetujem in “pametujem”.
Pa sem nekoč gledal njegov načrt za čoln in opazil, da bo čoln nekam preveč oglat. Kritiziral sem ga, češ čoln ne reže lepo vode, da ni – oče mora pogosto uporabiti kakšno tujko – hidrodinamičen. Njegov odgovor me je popolnoma presenetil: »Se še učim. A si ti vsakič že prvo stvar naredil prav?«
Napake, postopnost, potrpežljivost
Fant mi je dal perfektno lekcijo iz vodenja – iz teme torej, o kateri pravzaprav sam predavam, svetujem in “pametujem”. Fant je pač čisto naravno upošteval načelo postopne rasti in načelo pravice do napak in ju strnil v en sam stavek.
Ti dve načeli veljata pravzaprav za vse v življenju, tako za matematiko, angleščino, kot za igranje kitare, nogometa, za rast odnosa med možem in ženo ter tudi za gradnjo timov. Naši otroci (tudi naši sodelavci in mi sami) se pač razvijajo v skladu s tema dvema načeloma, ki veljata vedno in povsod.
Vsak razvoj je počasen, postopen in z napakami. In zanimivo: napake, ki so pomemben del procesa, bi »skrbni« starši najraje odstranili iz življenj otrok.
Učitelji so nagrajevali otroke z dobrimi ocenami – za trud staršev.
Voditelji (sam starše imenujem voditelje) smo poklicani, da toleriramo, še več, da omogočamo in celo spodbujamo delanje napak. S tem sprožamo proces učenja, s tem dajemo prostor pogumu za eksperimentiranje, raziskovanje in odkrivanje novega. Tako otroka vzgajamo za – tako cenjeno – ustvarjalnost in ne za ponavljanje znanega.
A kaj, ko moramo upoštevati načelo postopnosti in biti potrpežljivi.
Članek je bil prvič objavljen na Iskreni.net.
Foto: Aleš Čerin
Problem tistih , ki vse vedo, je da včasih ne razumejo, da pravzaprav “izumljajo toplo vodo”, kot pravimo v šali. Kadar hočeš, da te razumejo razloži stvar otroku, če jo bo razumel potem si dosegel svoje. Moje osebno mnenje o vodenju pa je, da je literature več kot dovolj. Predavatelj me lahko prepriča samo na en način. Ali res jaz vidim v njem tudi vodjo? Ima on te lastnosti? Ima karizmo vodje? Tudi zgodovina je to že pokazala.
Hvala za tale komentar. Ja, jaz sem ob tem stavku sina kar zazijal. Kar se prepoznavanja voditelja tiče, se zelo strinjam: Voditelja se prepozna že po komunikaciji.