“Elastomobil je speljal!” in novi pristopi k učenju

Pride sin iz šole ves vesel in pravi: “Danes je pa bil dan!” Me zanima, kaj dobrega se je zgodilo, sin pa: “Elastomobil je speljal.” Sem navdušen in mu čestitam.

Kaj je elastomobil?

Za tiste, ki še ne poznate elastomobilov, naj na kratko povem, da je to vozilo, ki ga pogajnata dve elastiki. Vozilo mora prevoziti čimdaljšo pot in ob tem ostati znotraj dveh atletskih stez. O  lanskem tekmovanju sem pisal na svojem blogu, o pravilih tekmovanja pa več na spletni strani Hiše eksperimentov.

Že od maja lanskega leta (takoj po tekmovanju) sin snuje novo inovativno vozilo, ki bo čisto drugačno kot so bila do sedaj. Prav nov koncept, ki ga je sam “pogruntal”.

Ideja se mu je najprej porodila v glavi, potem je narisal načrte in začel kupovati materiale, pa izdelovati prototip (žagati, rezati, variti-pravzaprav mu je zvaril moj prijatelj), ki pa ni hotel speljati.

Včeraj ga je odnesel v šolo, skupaj s profesoricama tehnike in fizike so nekaj računali (jaz sem pravi bednik v fiziki in niti ne vem kaj), ga nekako obtežili in … elastomobil je speljal. Novi pogon deluje! Ni še optimalen, gre pa. Sedaj je na vrsti piljenje, preizkušanje, dodelovanje.

Nov pristop k učenju

Sam pravim, da je tole nov pristop k učenju. V tem načinu učenja je vse kar človek rabi pri svojem poklicnem delu. Bom malo analiziral.

1. Pravila,  ki odpirajo prostor  inovativnosti in so obenem zelo jasna
   Pravila so dobro postavljena – vidi se, da so bili na delu tehnični strokovnjaki. Pravila, ne zapirajo prostora ustvarjalnosti, nasprotno, spodbujajo k inovativnosti. Koliko imamo v naših podjetjih takih pravil?
2. Povezovanje znanj, dirtektna povezava teorije in prakse
   Za izdelavo in vodenje elastomobila je potrebno zelo veliko znanj (fizika, načrtovanje, projektno delo, …) in spretnosti (logično razmišljanje, risanje načrtov, povezovanje ljudi, branje literature). Nisem še videl in tudi izkušnje nimam, da bi se kje teorija (tu je pač v glavnem fizika) tako direktno povezovala s prakso.
3. Od zamisli do izvedbe
   Idejo je treba v procesu pripeljati do konca. Izdelati je treba vozilo, ki mora delovati tudi v praksi. Za to da vozilo pelje naravnost, je treba z vozilom tudi “potrenirati” na atletski stezi.
4. Timsko delo
   Sama pravila zahtevajo, da se v projekt vključijo vsaj trije (vsaj dva učenca + mentor). Sin se je tu izkazal kot odličen iskalec virov, povezovalec, koordinator in tudi analitik. Njegove timske vloge kar “tolčejo” ven. Tako je vključil v projekt celo mojega prijatelja ključavničarja in profesorico fizike. Pa tudi brata, ki je dober v logiki, občasno malo “zagnjavi”.
5. Projekt je izzivalen
   Sin projekt stalno “nosi v sebi”: premišljuje, načrtuje, riše, žaga, izdeluje, razglablja, … Videti je izjemno motiviran. Koliko pa je motivacije v “normalnih” šolskih predmetih in tudi na naših delovnih mestih?

Zakaj takega načina dela ni več v naših šolah?

Verjetno zato, ker šolski sistem usmerjajo ljudje odmaknjeni od realnega življenja, ljudje potopljeni v pedagoške teorije, odmaknjeni od PREPROSTEGA zdravorazumskega razmišljanja in od iskanja PRAKTIČNIH rešitev.

Po drugi strani pa je lažje (za učitelje) otrokom “trpati” znanje s katedra, kot pa se ukvarjati z njimi na tak način. Pa še dosti ceneje je.

Dr. Miha Kos s svojim timom, ki je zasnoval Hišo eksperimentov in tekmovanje elastomobilov, bi bil po moje kaj primeren za prenovo šolskih programov, kajne?