Gregor Čušin: Jona, besni prerok nas kristjane zadane “v živo”

Čušin nas ne “špara”

Gregor Čušin nas z novo mono(z)dramo Jona, besni prerok, v kateri se navezuje na svetopisemsko zgodbo o preroku Joni, zdrami, v nas “zareže” prav do kosti in nas pravzaprav “posesa” v razmišljanja o naših osebnih Ninivah. Gregor Čušin je seveda prvovrstni dramski igralec, a predvsem angažiran kristjan, ki nas (kristjanov) ne špara in nam ne prizanaša.

Od Hagade, preko Evangelija po Čušinu in Pešca se Gregor Čušin razvija v vedno bolj ostrega slovenskega preroka. Kako potrebujemo takih čvrstih, veselih in neprizanesljivih kristjanov! Da nas zdramijo, da se zdrznemo in začnemo premišljevati. Pot, ki jo kaže Čušin je prava: začeti pri sebi, se nasloniti na božjo besedo, ki jo imamo zapisano v Svetem pismu in biti zgled. Pravim: “Trda je ta beseda, dragi Čušin, a na mestu.”

Obnovi zgodbo o Joni

V Jonu nam Gregor najprej prebere zgodbo o upiranju preroka Jona, da jo obnovimo, da se jo spomnimo ali pa kar prvič slišimo. Priporočam tudi sam, da najprej preberete zgodbo o preroku, ki je naredil vse, da ne bi slišal Njegovega glasu (preberite vse štiri dele: Jona se upira Bogu, Jonova molitev, Jona gre v Ninive, Jona se jezi).

Potem se Čušin znajde kot Jona v trebuhu velike ribe in se stalno pogovarja z Bogom, kaj pogovarja, prepira se z Njim, se zadira Nanj, Ga uči in Mu celo govori v prilikah.

Posebej je zanimiva prilika o gasilcih, v kateri predstavi gasilsko društvo, kjer so resnično znali gasiti. Vse dokler niso medse sprejeli mladega moža, ki se je ognja bal in ni hotel gasiti. Za tajnika so ga sprejeli, plačal je namreč članarino. Potem je bilo takih vse več in več, dokler …, dokler niso imeli birokracije gasilskega društva lepo urejene, vse članarine plačane, … gasiti pa niso znali več in niti niso več hoteli.

Ali mi kristjani še znamo in hočemo opravljati to kar je najbolj bistveno? Kaj pa sploh je bistveno za nas kristjane? Da imamo vse papirje, da je vse po predpisih, da so članarine plačane? Kaj pa sploh je naše “gašenje požara”? Dragi Čušin, hvala za tole priliko!

Bog Oče in zaskrbljujoče vzgojne metode

V nadaljevanju Čušin Bogu celo očita – kot oče Očetu :), da nas crklja, da ima pravzaprav “zaskrbljujoče vzgojne metode”, da je preveč popustljiv, da nam preveč in prevečkrat odpušča. Da nam dovoljuje – dotakne se naše svobodne volje, da bi mi kar sami črtali kakšno od 10 zapovedi, ker nam niso všeč, ker so pretežke, ker se jih itak ne držimo. Božje zapovedi so v paketu ali jih pa ni. So kot lučke na božičnem drevescu – če ena ne gori ugasnejo vse. Če pade ena zapoved, padejo vse.

Čušin tudi išče bolj primerne od sebe za “biti Jona”, ki bi znali bolje oznanjati Ninivam, ki so tudi bolj usposobljeni. In tako najde papeža, našega kardinala, škofe in duhovnike. Tudi do njih ni milostljiv.

Kritika je na mestu, zaboli in zdrami. Verjamem, da tudi spremeni. Popustljivosti, ki smo jim priča med nami kristjani, nas namreč vedno bolj odnašajo stran od resnice.

Na koncu o obljubi

Dotakne se tudi obljube in pravi: “Koliko podpisov pa je treba zbrati, da bo obljuba spet imela veljavo?” Kot primer da poročno obljubo: “Jaz …, sprejmem tebe, …, za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja.” Da bo to kar rečem držalo, vse dni življenja. Sam dodajam, ali si v tem času sploh še upamo obljubiti, dati besedo. Še tega je vedno manj. Popustljivost, popustljivost. Trde so te besede, dragi Čušin, a spet na mestu.

Na koncu gre Čušin (kot Jona) res v Ninive, pa ne zaradi Njega, ne zaradi sebe, pač pa zaradi otrok. In pravi, da bo šel znova in znova, kolikokrat bo treba.

Hvala, dragi Čušin, da prihajaš k nam – znova in znova. To potrebujemo. Tudi znova in znova.

Foto: Facebook profil Gregorja Čušina