Brez očetov

Kar nekaj časa sem delal kot svetovalec za postavljanje sistemov vodenja kakovosti in za optimizacijo dela v večjih  farmacevtskih podjetjih na Poljskem in v Ukrajini. In bil odsoten, pa spet ne preveč. Bogu hvala.

Kako delajo svetovalci?

Delo svetovalca seveda poteka »tam« – v podjetju. In če to poteka v tujini, se človek ne more dnevno vračati domov k družini. Tam sem srečeval še druge, zelo uspešne in znane svetovalce. Ki pa so bili skoraj vsi ločeni, otroci so pa velikokrat “zbluzili”.

Delovni teden svetovalca poteka nekako takole: nedelja je čas za let, da se namestiš v hotelu in da se pripraviš na delovni teden. Od ponedeljka zjutraj, do petka popoldne: delo od jutra do poznega popoldneva. Zvečer je še kakšna večerja s stranko, kjer te seveda izkoristijo za poslovne pogovore. Petek popoldne je čas za let nazaj k domačim. Po navadi že na letališču in na letalu pišeš poročilo. V soboto si »crknjen kot konj«, dokončaš poročilo, se pripravljaš za naslednjo stranko, pakiraš za naslednji teden. In zgodba se ponovi – le da na drugem koncu sveta, z drugo stranko … Tako delajo oni najbolj uspešni svetovalci.

Čez nekaj časa sem se tudi sam znašel v situaciji, ko bi lahko potoval skoraj vsak teden. In nekaj časa tudi sem. Dokler se nisem začel zavedati, da me otroci in žena ne vidijo več, da me ni. Da je mož in oče pravzaprav izginil iz naše družine. Skupaj z ženo sva se odločila, da je največja možna odsotnost en teden na mesec. Torej četrtina. Bogu hvala za to odločitev.

Tudi drugače odsotni

Tudi, če očetje niso svetovalci, se – še posebej, če delajo v velikih korporacijah – izjemno pozno vračajo domov: ob šestih, sedmih, osmih zvečer, … in s prenosnikom v torbi, da se še kaj naredi zvečer doma.

In tudi, če očetje niso ne svetovalci in ne delajo v velikih korporacijah, so odsotni: nekateri zaidejo v kak hobi, k ljubici ali pa, kot je pri nas navada, v alkoholno omamo za šank.

Približno tretjina tako-imenovanih enostarševskih družin pa tako in tako živi brez očeta, ker sta se zakonca ločila.

Skratka: očetov v naših družinah ni več.

Otroci pred zaslonom in na zabavah

Otroci pa, ko se enkrat popoldne vrnejo domov, se usedejo pred zaslon, igrajo igrice, »četajo« in – v najslabšem primeru – gledajo pornografske strani. Nikogar ni, ki bi jih pričakal doma, ki bi jih usmeril stran od neumnosti, v učenje, v pomoč pri domačih opravilih, v igro, kot so se jih igrali otroci včasih – zunaj na prostem.

V najboljših primerih jih recimo »mama taksi« vozi po raznih izven šolskih dejavnostih. Kjer spet niso ne v stiku z mamo, še manj z očetom.

Vodenja v družinah pravzaprav ni več. V najboljših primerih je namesto vodenja le časovna koordinacija izvajanja dejavnosti.

V puberteti, v času trganja od staršev, otroci – sedaj mladostniki, posebej ob vikendih, zaidejo v nezdravo nočno življenje, v popivanje, drogiranje, v mnogo prezgodnjo spolnost, lahko tudi v kriminal.

Takrat ni več nikogar, ki bi jih lahko rešil. Oče, tudi če ob zelo jasnih znamenjih težav spregleda, v tem obdobju nima več moči. Ker je svojo moč že davno zapravil, s tem, ker ob pravem času ni bíl pravih bitk, ker svojega časa ni posvetil najpomembnejšemu – odnosu z ženo in vzgoji otrok. In tak oče ne more biti dober zgled. In ni.

Papež: »Otroci danes živijo kot sirote«

O odsotnosti očetov je prejšnji teden spregovoril tudi papež Frančišek, ki se loteva izjemno pomembnih tem: »Očetje so včasih tako osredotočeni na same sebe in svojo lastno uresničitev, da pozabijo na družino. Otroke in mlade puščajo same. Otroci so sirote, čeprav v družini, saj so očetje pogosto odsotni, tudi fizično, kadar pa so doma, se ne obnašajo kot očetje, ne pogovarjajo se s svojimi otroki, ne opravljajo svoje vzgojne naloge, s svojim zgledom in besedami ne posredujejo tistih načel, vrednot, pravil življenja, ki jih potrebujejo kot kruh.« (vir: spletna stran Radia Ognjišče;  celotno razmišljanje papeža Frančiška o odsotnosti očetov  si lahko preberete na spletnem portalu Iskreni.net)..

Ni kaj dodati. Papež izjemno dobro prepoznava znamenja časov in nas opozarja. Bogu hvala, da je ta papež zelo »glasen«, da govori v zelo razumljivem jeziku, da je tako priljubljen, da mu prisluhnemo. Bog daj, da bi papež odmeval v srcih naših očetov in da bi veliko očetov spregledalo, premislilo in se pomaknilo bližje družini, poiskalo pravo  ravnotežje med dvema »tipoma« uspehov: uspehom v odnosih do žene in otrok in uspehom na delovnem mestu. Jutri bo papež spregovoril o lepoti očetovstva. Komaj čakam … tole (dodano 4.2.2015).

Foto: Aleš Čerin