Dovolite vašim otrokom, da so hudobni
V Belgiji, v Gentu, kjer smo bili na obisku pri hčerki nas je z mnogih sten pozdravljal takle napis: “Allow your children to be evil.”
Odpri oči
Zgrozil sem se ob tem, streslo me je, … pravzaprav pretreslo. Poziv k temu, da dovolimo svojim otrokom, da so “evil” (evil = hudoben, grešen, škodljiv, nesrečen – Veliki angleško slovenski slovar), se mi je zdelo nepojmljivo. To je pisalo tudi na steni nasproti hčerkinega stanovanja. Še en napis je krasil to steno: “Sluit je ogen”, kar pomeni v flamščini “Odpri oči.”
Pa sem “odprl oči”, začel premišljevati o tem napisu, ki me je kar močno sprovociral. Kaj pa če je to njegov namen? Sprovocirati nas starše, vzgojitelje, učitelje, … da pomislimo, kaj vse naj dovolimo našim otrokom. No mene je.
Naslednji dan sem opazil, da je nekdo napis že popravil; prečrtal besedo “evil” in dopisal “creative”, s srčkom (dobro poglej fotografijo).
Kaj bi morali dovoliti?
Pa sem premišljeval: kaj bi jaz sam moral dovoliti otrokom? Napravil sem tale spisek. “Dovolite svojim otrokom, …”:
- da so ljubljeni s strani staršev,
- da se zavedajo brezpogojne ljubezni od Boga,
- da se lahko pripravijo na realnost življenja (tudi na težke trenutke),
- da so in da ostanejo radovedni,
- da so spoštovani,
- da znajo prevzemati odgovornost,
- da so in da ostanejo ustvarjalni (se strinjam s popravkom na steni!)
Izvleček iz komentarjev
Biti drugačni od nas (Danilo, Blitz),
Da bi začutili meje (z našo pomočjo – pogovor, pojasnila, zgled in tudi z občutenjem na lastni koži) (Blitz),
Kaj bi vi dodali na tale spisek? Vesel bom vaših komentarjev, pogledov.
Aleš Čerin
… da so drugačni kot mi. To mi tudi prva pozitivna asociacija ne “evil” – “hudobni”. Se mi zdi, da če je nekdo zelo drugačen od nas, lahko precej hito dobimo občutek, da je hudoben.
Strinjam se z Danilom. Jaz bi rad otrokom dovolil biti drugačen od sebe, pa to ni vedno lahko. Še več, odmike od lastnih idealov pogosto razumem(o) kot evil “kaj si pa mulc misli”. Pravzaprav se ta napis še kako navezuje na tisti filmček pri bratu Janezu.
Ampak v resnici gre še za več. V resnici moramo včasih otrokom dovoliti biti zli. Ker morajo sami najti meje. Mnoge meje, ki jim jih starši postavljamo, so zanje namreč kot nauki pravljic. Pravljicam pa ne verjamemo, ali ne?
Danilo, izjemno zanimivo. Se močno strinjam – da jim dovolimo biti drugačni od nas samih. Bom dodal na spisek.
Blitz, v nadaljevanju pa ko praviš, da moramo otrokom dovoliti, da so zli (v SSKJ nisem našel izraza za ednino, zato sem pogledal kar na zloben (ne vem čisto če sta izraza ekvivalentna): “ki drugim želi, namerno povzroča veliko trpljenje, velike težave”).
Mislim, da otrokom tega ne smemo dovoliti (da so zli, zlobni v smislu namernega povzročanja velikega trpljenja. Se pa strinjam seveda s preskušanjem meja. Kako bi to drugače poimenovali? Morda kar ” …da preizkušajo lastne meje.”?
Zanimiva debata.
Aleš, saj tudi jaz nisem mislil v resnici zlobni. Obstajajo neke meje, ki jih moramo postaviti starši, vseeno pa je precej verjetno, da se nam zdi “zlo” tudi kaj, kar je vsaj sprejemljivo, če ne celo normalno.
Pa vzemimo denimo kajenje ali opivanje? Bo otroku zadoščala prepoved, ali pa je bolje, da sam spozna negativne plati obojega? Starši smo seveda dolžni pomagati s pojasnili in pogovorom, a bo otrok najbrž vseeno poskusil z dotikom zla.
Dragi Blitz, seveda bo poskušal z dotikom takega zla. To delamo že od Adama in Eve naprej.
Strinjam se s teboj, da pomagamo s pojasnili, pogovorom še zlasti pa s svojim zgledom. To bo prav gotovo najboljši način “prepovedi”.
Kako bi tole postavljanje meja, kar na nek način je in po moje mora biti pogovor, pojasnjevanje in zgled, oblikovali v dodatek k zapisu na blogu. Ali bi bilo po tvoje v redu? “Dovolite otrokom, da bi začutili meje.” To mislim z našo pomočjo (pogovor, pojasnila, zgled) in tudi z občutenjem na lastni koži. Kaj praviš?
Seveda, točno tako si predstavljam. Ni pa lahko. Pojasnila še gredo zlahka z jezika, pogovor je težji. Zgled pa je presneto trd oreh.
Ja, ja, … imamo priložnosti za izboljšave, kajne? Sem dodal. Hvala. Ali imaš še kakšno idejo?
Sluit je ogen – pomeni ZAPRI oči in ne odpri 🙂
Oh Neža, a zdaj poveš? Mislim, da mi je Vida tole prevedla (verjetno prav), jaz sem pa narobe razumel in “pomotoma” 🙂 odprl oči ter začel razmišljati. No vseeno odpri/zapri gor ali dol. Stvar me je kar dobro sprovocirala.
Hvala, ker si se oglasila. Lepe dneve v Gentu.
Formulacija oz. izraz res ni ravno na mestu, bi jo pa interpretirala na naslednji način: otrokom moramo dovoliti, da so lahko svobodni, da poskusijo biti poredni, da preizkušajo svoje meje, saj se s tem učijo. Odrasli pa jim moramo seveda postaviti okvire.
Kolikor jaz razumem tale napis, bi ga komentiral takole. Zadnje čase se vse pogosteje pojavljajo težnje po zero-tolerance metodi vzgoje v šoli. Vsaka napaka in vsak prekršek je hudo sankcioniran. Na tak način se postavlja ogromno omejitev, otrokom pa se ne ponudi alternative, kajti tudi alternativa je pogosto prepovedana. Drugačen “poreden” otrok se znajde pod hudim pritiskom, saj ne spada v kategorijo “normalnih” in “pridnih”, niti ne ve kakšen naj bo, saj mu vsi pravijo, kakšen ne sme biti in je venomer kaznovan.
Zero-tolerance metode vzgoje se poslužujejo ravnatelji in učitelji, ki imajo težave s sprejemanjem drugačnosti in kreativnosti, ki imajo radi “popredalčkanost” in ki so jim vajeti ušle iz rok ter bi radi naredili radikalne spremembe skozi revolucijo in ne evolucijo.
Žorž bi morda kometiral tole s svojo teorijo o treh izkušnjah, ki jih moramo otroku omogočiti:
izzkušnjo napora, izkušnjo odrekanja in za ta primer relevantno izkušnjo reševanja problemov.
Torej otrok mora narediti problem, se oddaljiti od “normalnega” in postati v naših očeh “evil”, da nastane problem ob katerem se bo naučil rešiti problem. Ob tem pa mu moramo stati ob strani in ga učiti pravilnih strategij.
Andrej, hvala za tole odlično razmišljanje. Očitno nas je napis dobro spodbudil k razmišljanju in odprl zanimiva vzgojna področja. Andrej ali bi lahko kaj na kratko napisal o tej temi (zero tolerance metodi) – kot gostujoči avtor na tale blog? Kratko (ne več kot pol strani).
Otroci so naše zrcalo. Kaj vidite v tem zrcalu?
Jaz bi pa rekel, da je ta napisa kar pravi. “Pustimo jim, da so zlobni.” V stilu, zatiranja negativnih čustev… “jeza ni dobra.” Diktatura pozitivnega življenja… Ampak brez smrti ni življenja,….
Ampak jeza ni nič napačnega, je čisto praktično čustvo in se je ni bati… Bati se gre potlačene jeze, ko enkrat izbruhne…
Dragi Lemurian! Ja, vendar ne v smislu “ki drugim želi, namerno povzroča veliko trpljenje, velike težave”, kajne?
V smislu, ki ga razložiš, pa se popolnoma strinjam. Res je, da smo vse prevečkrat pod diktaturo pozitivnega življenja – da mora biti vse v redu in nikoli ne smemo biti jezni.
Potlačena jeza: tega se je pa res za bati.
Hvala, ker si se oglasil.
Draga Sabina! Prav imaš. Jaz v svojih otrocih sebe (pa še ženo seveda), tako na splošno pa družbo odraslih. Hvala za odziv.