Lokalni april: Je cimetovo pecivo lahko slovenski proizvod?

Koliko slovenskega mora biti v proizvodu, da se lahko imenuje slovenski?

Ne vem. Takole na oko bi rekel, da več kot 90 %. O tem sem že malo razmišljal na Drugem svetu ob akciji “Kupujem slovensko”, do katere sem bil kar malo skeptičen. Zapisal sem takole: “Da je slovenska hrana kar tako, samo zato ker je slovenska, tudi bolj varna in kakovostna ne verjamem. Morda je bolj varna in kakovostna tako na splošno le zaradi tega, ker imamo še sorazmerno velik delež neokrnjene narave.

Drugače pa je treba gledati od izdelka do izdelka. Treba je gledati koliko vsebine posameznega proizvoda je sploh slovenske. Če bi na primer slovensko pivo (obe veliki pivovarni sodelujeta v kampanji) dobilo oznako „Kupujem slovensko“, bo moje zaupanje v kampanjo padlo skoraj na nulo. In to za celotno kampanjo. Kaj pa je v pivu slovenskih pivovarn sploh slovenskega? Upam, da je slovenska vsaj voda (v primeru ene izmed pivovarn –  izpod ljubljanske železniške postaje) in nekaj malega hmelja. Kje pa v Sloveniji vidite obširna polja ječmena in kje so naše sladarne? Menda sladarne nimamo prav nobene. Hmelja je pa v „dolini zelenega zlata“ tudi vedno manj.” Celoten članek

Kot sem sam sebi zastavil v pravilih ob akciji Lokalni april, ne kompliciram ob “sestavinah, ki jih jih je v hrani manj kot 1 % in so nujno potrebne za pripravo živila ali prispevajo k njegovi okusnosti (npr. kvas, začimbe) in so lahko tujega izvora”.

Smisel lokalnega aprila, kot ga sam vidim je v tem, da v praksi preizkusim dobiti slovenske osnovne sestavine hrane, brez katerih bi težko preživeli. Da ocenim kako težko je dobiti slovenske surovine, koliko dražje bi bilo življenje in kakšne kakovosti je slovenska hrana. Ni smiselno, da se v lokalnem aprilu “matramo” ves mesec s hrano, ki nima okusa.

Cimetovi polži – kaj je slovenskega in kaj ne?

Testo

  • 1 kg bele moke – mlin Damlin, Škocjan 3, Dob pri Domžalah – 1,90 €/kg – direktno pri proizvajalcu
  • 550 ml toplega mleka – kmetija v Dravljah,  Zapuška ulica 69, Dravlje, Ljubljana  – 0,60 €/kg – direktno pri proizvajalcu
  • 1 merica suhega kvasa (8 g) – ni slovensko – proizvajalec iz Francije (=0,35 %)
  • 100 g sladkorja – smo ga nadomestili z medom – domač med od tasta
  • 100 g masla – slovensko Planika maslo, Mlekarna Planika Kobarid – trgovina
  • 2 rumenjaka – kmetija v Dravljah, Zapuška ulica 69, Dravlje, Ljubljana  – 0,15 €/kom – direktno pri proizvajalcu
  • 1 kavna žlička (6 g) soli – ni slovenska – trgovina (=0,26 %)

Nadev

  • 200 g sladkorja –  smo ga nadomestili z medom – domač med od tasta
  • 200 g masla – slovensko Planika maslo, Mlekarna Planika Kobarid – trgovina
  • 8 g cimeta – država izvora je Indonezija – trgovina (=0,35 %)

Priprava

Naredite testo tako kot za potico, ga namažite na tanko z nadevom. Pred pečenjem zvitek razrežete na 3 cm debele rezine, jih naložite na pomaščen (ali prekrit s peko papirjem) pekač. Omogočite dovolj razdalje med njimi, ker se med vzhajanjem precej povečajo. Pustite vzhajati na 50 st. in potem pecite na 180 st. 35 minut.

Manj kot 1 %!

Vsaka sestavina, ki ni iz Slovenije, jo je v tem pecivu manj kot 0,35 % in vseh skupaj celo manj kot 1 %. Se mi zdi torej, da je tole cimetovo pecivo precej slovensko – več kot 99 odstotno. Je pa res, da če cimet ne bi pripotoval iz Indonezije, ne bi bil cimetov. Sem še razmišljal, kaj bi šlo lahko namesto cimeta kot dišava v tale kolač. Evo nekaj kandidatov: pehtran, orehi, janež, … Poznate še kakšnega?

Foto: Aleš Čerin

1 odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja