Slovenska potica, slovenska šunka in slovensko maslo: drago, a odlično
V prejšnjem tednu sem pisal o tem, da nimamo slovenskega sladkorja in da ga nadomeščamo s sedemkrat dražjim medom. Drago, a odlično. Tako sedaj uporabljam veliko manj medu, s tem pijem veliko manj sladke pijače. Kar je zdravo in pravzaprav niti ne stane pretirano.
Potica: slovenska in dietna
To se je poznalo tudi pri velikonočni orehovi potici (recept), ki je bila letos samo iz slovenskih sestavin in kar je še bolj pomembno vse (razen masla in kvasa, ki pa ga je v majhni količini) so bile kupljene direktno pri proizvajalcu. Sladkor smo pa zamenjali z medom (vsebuje 75 % sladkorjev, ki so tudi manj sladki, kot sladkor), kar je potici dalo čar okusnosti (po orehih) in “lahkosti”.
Pri šunki sem pogledal dobavnico
Velikonočno šunko sem letos kupil na tržnici od slovenskega proizvajalca (Mesarija Mlinarič, Lesce). Me je zanimalo, če je bil pujs slovenski in sem od prijazne prodajalke na pokriti ljubljanski tržnici dobil na vpogled dobavnico iz katere je bilo razvidno, da je meso slovenskega izvora. Vsaj tako sklepam iz referenčne številke na dobavnici, kjer je pisalo SI112391. Pravzaprav si nisem na jasnem, kako bi človek lahko prišel do izvora mesa.
Primerjava masla različnih proizvajalcev
Kot je videti iz tega zapisa smo v prejšnjem tednu kupili v trgovini le maslo (Hofer), ki naj bi bilo slovenskega izvora. Sam ne verjamem veliko v napise na izdelkih in tudi nekaj govoric sem slišal, da ima samo en proizvajalec v Sloveniji v resnici maslo le iz slovenskega mleka. Pa sem malo raziskal tole maslo.
Primerjava:
Maslo generik (Mercator) – 5,12 €/kg
Ljubljanske mlekarne – 6,25 €/kg (+22%)
Maslo zelene doline (iz slovenskega mleka), Mlekarna Celeia- 7,96 €/kg (+55%)
Slovensko čajno maslo, Pomurske mlekarne – 8,72 €/kg (+70%)
Bohinjsko maslo (iz bohinjskega mleka) – 9,12 €/kg (+78 %)
Planika maslo, Mlekarna Planika Kobarid – 9,12 €/kg (+78 %)
Slovensko surovo maslo, Pomurske mlekarne – 9,16 €/kg (+79 %)
Maslo s kmetije Pozaršek-Strle, Ižanska 336, Ljubljana (direktno od proizvajalca na BTC tržnici) (11,96 €/kg (+133 %)
Komentar: Očitno so cene masla zelo različne. Bolj kot je maslo slovensko, višja je cena. In po mojem okusu gre s ceno tudi okusnost, kar je za mene novost. Včasih sem si mislil, da je maslo pač maslo. Meni je najboljše maslo Mlekarne Planika, ki po nekaterih informacijah edino proizvaja maslo iz zares slovenskega mleka.
Zanimivo, da ima daleč najvišjo ceno maslo kupljeno direktno pri proizvajalcu na tržnici. Maslo je sicer odlično, a spet ne toliko boljše. Resnično ne vem, zakaj ta kmetija toliko pretirava s ceno. Z direktno prodajo ne plačuje nobene marže trgovskim verigam. Je pa to seveda njihova poslovna odločitev, ki pa pri meni ne vzbuja simpatije.
Drago, odlično, a poješ manj
Kot sedaj vidim, je hrana slovenskega izvora – tokrat sklepam iz masla – res zelo draga, okusna, morda tudi zdrava. Najbolj k “zdravosti” hrane prispeva pravzaprav dejstvo, da je tako draga in jo zato porabiš manj 🙂 Vsaj meni se je tako izkazalo pri sladkanju hrane in pijače ter pri mazanju masla na kruh.
Jaz maslo kupujem pri kmetiji Napotnik v Topolšici. 250g pride 2 evra. Dost poceni!
@Denis: Malo daleč mi je do tam. Bom poiskal kaj bolj domačega. Morda bi bila prodaja na kmetiji cenejša, kot na tržnici, kjer kot pravi Toni odirajo z najemninami.
Zakaj je cena na kmetiji oz. tržnici najvišja? Preprosto:
1. Za tržnico je treba plačati najemnino. Trgovec vzame maržo, upravitelj tržnice pa seveda najemnino za prostor, ki ni majhna in lahko pride na pokritih delih tržnic tudi preko 15.000€ na leto.
2. Kmečke sirarne oz. mlekarne so butične. Vemo, da so fiksni stroški (oprema, nepremičnine itd.) zelo lepo obratno sorazmerni s količino proizvedenih izdelkov. Torej je na kmetiji fiksnih stroškov bistveno več, kot v industrijskih mlekarnah, kar seveda pomeni višjo ceno.
3. Na kmetiji je z manjšim obsegom proizvodnje tudi delovna sila slabše izkoriščena, saj je avtomatizacija predraga, posledično izdelava nekega izdelka lahko traja tudi nekajkrat dlje kot pa v tovarni.
4. Embalaža: ko gredo v industriji milijoni kosov embalaže, so rabati, ki jih proizvajalec dobi pri dobavitelju embalaže, lahko tudi do polovice cene. Tega manjši proizvajalci seveda ne dobimo. Tudi to je zelo pomembna stvar, saj je strošek embalaže v proizvodni ceni zelo visok.
5. Morda ali pa kar sigurno – najpomembnejše: če kupujete s kmetije, veste, kaj kupujete. Lahko greste h kmetu, ga vprašate, pogledate idt. Če vam tega ne omogoči, pomeni, da nekaj ni v redu. V industriji je pa vse mogoče, zadeve se zlahka prikrijejo (če se hočejo), torej človek nikoli ne ve, kako je s tem. So pa tu mlekarne, kot je Planika, seveda bistveno bolj zanesljive kot pa večje.
To je nekaj dejavnikov, ki povzročajo višjo ceno kmečkih izdelkov. Ljudje, ki naše izdelke cenijo in prepoznajo kot dobre, to vedo. Seveda pa to ni za vsakega, saj vemo, da je problem tistih, ki imajo minimalno plačo, sploh preživetje, kaj šele višji standard.
Toliko glede problema višjih cen kmečkih izdelkov.
@Toni: Tole razlago sem želel slišati in sedaj razumem malo bolj. Hvala.
Se mi pa vseeno zdi pretirano v tem konkretnem primeru ne drži popolnoma. Trgovec namreč tu ni vzel marže, ker je stojnica od kmetije same. Vsaj tako je bilo videti iz napisov. Embalaža je tu zelo preprosta (celofan) in gotovo ne prispeva veliko k ceni.
Tudi za to kmetijo ne vem kakšne kakovosti je maslo. Ne vem kaj vse vsebuje. Moral bi se potruditi in stopiti do njih. Vsekakor se je potrebno potruditi, da se vzpostavi odnos med kmetom in nami kupci. In za to se moramo potruditi najprej mi meščani, kmetje pa omogočiti informacije. Morda bi se tudi kmetje lahko potrudili in nas povabili na kakšen “dan odprtih vrat”.
Vsekakor mi tale akcija odpira oči. Omogoča mi, da razmišljam o kakovosti naše robe (občutim okusnost naših izdelkov), podprem slovenskega kmeta, … Oglasi se še s kakšnim komentarjem. Sem prav vesel.
Ravno na račun cene domači proizvajalci “jamrajo”, da se v Sloveniji nič ne splača narediti. Zato pa samooskrba pada.
Fino bi bilo najti kakšno rešitev za ta problem.
Glede kakovosti – v tovarni npr. gladko naredijo 1 kg sira iz 2 litrov mleka, kmet ga naredi iz 10 litrov. Verjetno so tudi pri maslu kakšne čarovnije, kako iz minimalne količine surovin, narediti maksimalno.
@Sabina: Kako to iz dveh litrov mleka kila sira? Razni dodatki poceni beljakovin in arome sira?
Ojoj, ojoj. Od kje vam pa taki podatki? Iz 2 litrov MLEKA NE MORE nastati 1 kg sira. Edino če je tu noter čarovnija, kot je rekel g. Čerin, z dodajanjem rastlinskih beljakovin. Kar pa se tudi res dogaja. Npr. na picah v veliko picerijah dobite rastlinski sir, ker je pravi ”predrag”. Rastlinskega se dobi za 2-3€ / kg. Ne govorim na pamet ali po ”govoricah”, ampak iz izkušenj, ker sem sam sirar. 1 kg sira dobiš iz 10l kravjega ali kozjega mleka, pri ovčjem je malo drugače, ker ima mleko več beljakovin in maščob. Tako pri ovčjem mleku dobiš okoli 1,5-2 kg sira iz 10 l mleka. Vse ostalo je umetno.
Glede jamranja – večina predelovalcev ne jamra. Jamrajo večinoma tisti, ki pridelke oddajajo preko zadrug, ker so pri taki prodaji cene sramotno nizke. Ja, sramotno. Naj povem, da praktično nobena pridelava hrane ne pokriva stroškov proizvodnje. Nadomestilo za izpad dohodka so subvencije, ki nam jih seveda vsi očitajo. Pa vendar – bi bil kdo pripravljen za vso hrano plačevati tudi do 50% več kot sedaj? Če je odgovor da, pojdite h kmetu in jo kupite. Če je odgovor ne, ne očitajte kmetom subvencij. Res je problem v tem, da lenuhi dobijo enako kot tisti, ki delamo. Npr. če ima en kmet v lasti 100 ha površin in jih 1x letno zmulči (pokosi), dobi enako kot nekdo, ki tam prideluje hrano in ima s tem ogromne stroške. Ta prvi jih ima pa samo za košnjo. Žal je tak sistem. Sistem subvencij je zelo kompleksen, zato ni primerno, da tu opisujem vse to – gradiva za 1 knjigo, če hoče človek samo osnove spoznat. Še to sem hotel povedati – vsak ima polna usta tega, kako imamo kmetje polno denarja. Naj vam povem, da si mi plače sploh ne obračunavamo (niti minimalne), ker bi šel s tem vsak v globoko izgubo. Če si npr. kmet računa urno postavko po 4€, je to veliko. Če pa nek avtomehanik ali računovodja računa po 30€ na uro, je to pa sprejemljivo. Malo je treba ”pošlihtat” merila.
Glede kontakta med kmeti in potrošniki imate zelo prav. Potrošnik mora za svoj denar zahtevati kakovost. Kmet mora biti pripravljen, da lahko pot od ”vil do vilic” vsakemu predstavi, ko ga ta kaj vpraša. Seveda je odvisno od obeh strani. Zelo pomemben je odnos. Dneve odprtih vrat pa že prakticira veliko kmetij, predvsem tiste z mestnih obrobij in tiste, ki neposredno prodajajo doma, saj je to zelo dobra pot za povezovanje med kupcem in kmetom ter promocijo.
Ne vem, kako je možno iz 2 litrov mleka narediti kilo sira. Tako sem slišala in glede na umazanije, ki se dogajajo v industriji, rade volje verjamem.
Toni, ljudje se premalo zavedajo, od kod prihaja hrana in bi morali bolj ceniti kmete in njihovo trdo delo. Jaz veliko kupujem pri kmetih in sem jim hvaležna za kakovostno hrano.
Pri nas maslo delamo doma. Mleko kupimo na mlekomatu (se točno ve s katere kmetije je mleko), ga zavremo in pustimo, da se ohladi. Najbolje je, da je še nekaj ur v hladilniku. Posnamemo smetano v posodo, ki se dobro zapre in postavimo v hladilnik. Postopek ponavljamo. Ko je smetane dovolj ali ko potrebujemo maslo, smetano mešamo v posodi tolko časa, da se zgosti in sprime v kepo. Kepo masla operemo pod mrzlo vodo, pustimo na cedilu, da voda odteče in damo v posodico ter v hladilnik. Slaba stran doma “pridelanega” masla je ta, da se hitreje pokvari kot kupljeno. Razumljivo, saj je brez dodatkov za obstojnost.Je pa zelo dobro. Doma pečena peciva z domačim maslom imajo prav poseben vonj in okus.
Se opravičujem, da se kar naprej vtikam, pa bom še tu pokomentiral 🙂
Glede obstojnosti masla – poskusite dati smetano v zamrzovalnik, ko jo pobirate z mleka. Ko je bo dovolj, jo prekuhajte (dajte jo v lonček, ki ga segrevate na vodi (v večjem loncu), nikakor ne direktno. Segrejte na 90°C, hitro ohladite na sobno temperaturo in zraven primešajte žličko kisle smetane. Pustite na sobni temperaturi kakšen dan in potem naredite maslo. S tem bodo bakterije iz kisle smetane tudi vašo naredile kislo (kislina pa se ne bo skoraj nič čutila) in bo maslo obstojnejše, saj je kislina naravni konzervans. Če vam obstojnost ne dela problemov, seveda ni problem. Če je poraba masla majhna, ga lahko pa tudi razdelite na koščke in date v zamrzovalnik.
To s kisanjem delajo tudi pri industrijskem maslu (na embalaži poleg smetane piše kot sestavina še kulture oz. bakterije. Problem pri domačem je higiena – v industriji ni pri procesih prisotnega nobenega človeka, zato je tudi verjetnost okužbe s tehnološko škodljivimi bakterijami praktično nična. Ko človek dela maslo na roke, pa ima okuženo posodo, roke, orodje, se zraven pogovarja in s tem sproti okužuje material. Tako maslo ne more biti dolgo obstojno. Zaradi tega razloga je čisto mogoče hraniti maslo iz tovarne 1 mesec (če je strogo pri pravi temperaturi), tudi brez drugih konzervansov razen kisline.
Samo malo mimogrede 🙂
Hvala za nasvet. Bom naredila po vašem priporočilu.
Maslu lahko podaljšate rok trajanja v nedogled, tako da ga prekuhate.
Recept je objavljen na teh straneh http://blog.artofliving.si/2010/09/20/ghi/
Tu sicer piše, da gre za indijsko maslo, ampak če vprašate naše stare mame, so to počele tudi one. 🙂
Ghi ali prečiščeno maslo je izjem,nega okusa, zdravo in obstojno leta. Ni ga treba niti shranjevati v hladilniku.
Ja, to je pa čisto druga stvar 🙂 ga tudi izdelujemo. Mi mu rečemo topljeno maslo.
Res zelo dobra stvar, z nebeškim vonjem.