Lokalni april: poročilo in lekcije
V aprilu smo jedli hrano pridelano v Sloveniji in se trudili kupovati direktno od proizvajalcev. Ni bilo povsem lahko, prav težavno pa tudi ne, ker smo že doslej preferirali doma pridelano hrano in kupovali direktno od proizvajalcev. Bilo pa je kar drago, a tudi kakovostno.
Čemu sem se popolnoma odpovedal?
Sladkor: Kar je bilo meni, ki sem znan po tem, da imam izredno rad sladko – morda sem bil kar odvisnik od sladkorja – izjemno težko. Tako sem sladkor nadomestil z medom, ki ga imamo k sreči kar doma na zalogi (tast, pa tudi sam sem bil čebelar). Če ne bi bankrotirali. Med je seveda kakih 7x dražji od sladkorja, tudi manj sladek, a bolj zdrav. Kot dober stranski učinek je seveda manjše uživanje sladkorja. Tako sem se (upam) navadil uživati manj sladke pijače. Kar ni slabo.
Slovenci smo Tovarno sladkorja v Ormožu zaprli leta 2006 in smo tako povsem odvisni od uvoza sladkorja. Verjetno nas bo zaradi tega še kdaj bolela glava. Če bi se zaradi česarkoli meje Slovenije nenadoma zaprli, se nam obeta precej grenko življenje. Medu imamo pač premalo.
Marmelada: Ker marmelada (četudi je doma narejena!) vsebuje okoli 50 % sladkorja, ki ga v Sloveniji ne pridelujemo.
Riž: Riž imam strašno rad, posebej kakšne zelenjavne rižote. Zelo sem ga pogrešal. V Sloveniji pač ne raste. Ta mesec smo bili bolj “krompirjevi”.
Testenine: Prav nič ne verjamem, da so (naše) testenine izdelane iz naše moke. Tega se tudi ne da preveriti. Zato jih ta mesec ni bilo na jedilniku. Morda bi se jih dalo dobiti kje na tržnici, pa se nisem potrudil, ker jih nimam preveč rad.
Kofein: Kave sicer ne pijem redno. Morda enkrat na dva tedna kakšno. Pač pa vsak dan pijem zeleni čaj, ki seveda ne raste pri nas. Izgleda, da nisem odvisen od kofeina, ker ga nisem prav nič pogrešal.
Čokolada, kakav: Čokolade ne pojem prav veliko, pa vendar včasih, še posebej v hribih kakšen košček. Rad imam pa kakav, tisti pravi, ki ga je treba skuhati. Ta mesec ga pač ni bilo.
Pivo: Pivo je sicer domači proizvod, saj imamo dve veliki pivovarni, a kaj ko je pivo v glavnem iz ječmenovega slada, ki ga v Sloveniji pravzaprav ni. Tudi hmelj dvomim, da je še slovenski. Tako ostane slovenska le voda. Saj ne, da se mi je pivu težko odpovedati 🙂
Banane: V Sloveniji pač ne rastejo. Noben problem.
Limone, pomaranče: Slovenskih pač ni. Noben problem.
Česen: Ga imam sicer rad, a ne zaupam branjevkam na tržnici, da je domač. Ni izgledal tako. Čakam na domač pridelek.
Za kaj sem se moral potruditi?
Sončnično olje: Ga je pa kar težko dobiti. Sam sem ga našel na Ljubljanski tržnici, po precej zasoljeni ceni 13 € za liter, a se da ceno nekoliko zmanjšati, če ga vzameš 10 litrov (9 €/l). Poskusite se dogovoriti v žlahti, med sosedi, prijatelji, da kupite skupaj večjo količino.
Maslo: V trgovninah je kar precej masla, ki naj bi bil narejen iz slovenskega mleka. Ne vem sicer, če je napisom na zavitkih za zaupati, zato sem ga kupoval tudi na tržnici. Ugotovil sem, da je slovensko precej bolj okusno, a precej dražje (od 55 do 130 %). Glej primerjavo cen
Šunka: Za veliko noč sem se na tržnici potrudil in preveril dobavnico, da sem ugotovil, da je meso res slovenskega izvora.
Beli sladkor je tako ali tako strup, saj je tako rafiniran, da v njem ni nobenih hranljivih snovi več. http://www.zazdravje.net/razkrivamo.asp?art=593
Alternativa je na primer Stevia, rastlina, ki jo lahko posadiš doma, posušiš in sladkaš s prahom. Jaz je še nisem poskusila, ampak jo bom enkrat v prihodnosti posadila na domačem vrtu. Moje načelo trenutno je, da se izgognem sladkorju v kakršni koli obliki.
Aleš, super si to zapisal. Sploh tvoje ugotovitve glede prehranjevanja s slovenskimi živili so tehtne. Dodala bi to, da smo potreošniki v veliki meri odgovorni za to, ali bo Slovenija povečala samooskrbo, ali ne. To, da pri hrani gledamo samo na ceno, šele nato na poreklo, je prispevalo k temu, da se slovenskim kmetom ne splača več pridelovati nekatere hrane. Ravno zadnjič sem se na eko tržnici razveselila orehov. Običajno jih ne vidiš pogosto. Pa sem kmeta povprašala zakaj. Pa pravi, ja se ne splača, ker je preveč dela in premalo denarja. Hm. Seveda, če nam vozijo orehe iz Bolgarije, kjer je delovna sila še vedno bistveno cenejša kot pri nas. Stroški transporta pa so zaenkrat še vedno zanemarljivi. Nihče pa ne razmišlja o tem, kaj če se to enkrat spremeni. Če do hrane iz bolj ali manj daljnih dežel ne bomo več prišli tako enostavno?
Slovenske kmete je treba podpirati. Tudi če za to človek porabi nekaj evrov več. Kajti če pride do prehranske krize, na katero se opozarja, nam bo to še kako prav prišlo.
@Sabina: Hvala za komentar. Se povsem strinjam z njim. Podpirati je treba kmete, a tudi tu ravnati selektivno, ker je možnih precej goljufij. Sam se zavzemam za vzpostavitev odnosa zaupanja med potrošnikom in kmetom.
Z nakupovanjem tuje zelenjave včasih podpremo prav sužnjelastniške odnose. Pa ne kjerkoli, celo pri nas v Evropi. Poglej si tale filmček.
Kje bi se dalo dobiti rastlino stevije? Ne vem kaj točno: semena, sadike?
Ja, se popolnoma strinjam. Veliko je goljufov in tistih, ki si obetajo lahek zaslužek.
Z osebnim odnosom hitro ugotoviš iz kakšnega testa je kmet, pri katerem kupuješ. Pri večini, od katerih kupujem, sem že bila na kmetiji in vem, kako pridelujejo zelenjavo in sadje.
Stevijo naj bi se dobilo v vrtnariji Reš v Podvinu http://www.misti.si/trgovina/. Gre za rastlino, katere listi so izjemno sladki. Stevijo lahko kupiš v prahu v DM ali Vitacare, pa tudi drugod, samo prej si preberi članek v Skupaj za zdravje človeka in narave, ker so tudi tu goljufije.
http://www.zazdravje.net/razkrivamo.asp?art=608
http://en.wikipedia.org/wiki/Stevia
Sabina, hvala. Se bom pozanimal in kakšno posadil. Čeprav sem tudi do takih pogruntavščin dokaj skeptičen. Tudi če so naravne.
Pohvale za prizadevanje glede domače hrane.
Opombo bi dala le glede marmelade.
Domačo, posebej slivovo ali slivovo z dodatkom jabolk (to je sadje, ki ima veliko pektina) se lahko naredi popolnoma brez sladkorja.
Postopek kuhanja je klasičen, le da ni dodatka sladkorja (ali za zelo nezaupljive največ do 10% sladkorja glede na maso sadja). Pogoj je da je sadje zelo zrelo, zdravo in da se dovolj dolgo kuha. Še vročo se polni v razkužene kozarce (prekuhane ali pregrete v pečici) in počasi ohlaja. Takšno marmelado je dobro nadevati v manjše kozarce, da se po odprtju prej porabijo, odprte pa naj bi se hranilo v hladilniku.
Hvala za pohvalo in za dober nasvet. Samo kaj ko sem še pred časom imel rad sladko in to zelo, tako da naša marelična marmelada vsebuje pol sladkorja :). Se odvajam.
Breskova marmelada z agarjem (sem jo naredila lani http://mavricnisvet.wordpress.com/2011/08/10/breskova-marmelada-za-agar-agarjem/) je zelo sladka, saj so breskve same po sebi zelo sladke. Zaradi agarja, ki deluje kot konzervans, je ni treba dolgo kuhati, pa tudi pokvari se ne.
Sabina, agar deluje samo kot zgoščevalec in ne konzervira (ne zavira rasti mikroorganizmov) tako kot sladkor. No, itak pa marmelado pakiraš zelo vročo in če lepo delaš ni težave.
Jaz sem pa bila prepričana, da deluje tudi kot konzervans. 🙁
Ja, pakiram jo vročo in res ni nobenih težav. Tudi s tisto ne, ki sem jo pomotoma razredčila z vodo.
Ko jo odprem, v hladilniku zdrži brez problema dlje časa.
Maslo lahko izdelate sami doma. Pri nas kupimo kar veliko količino tiste smetane, ki se na domačem prekuhanem mleku naredi in potem to miksamo, dokler ne nastane maslo. Shranjujemo ga pa potem v skrinji.
Riž se zelo enostavno nadomesti s piro. Tudi slovensko, če je to želja.
Slovenski koncept se mi zelo dopade in načeloma se strinjam s kupovanjem domačega, tudi če je nekoliko dražje od uvoženih stvari. Se pa bojim, da si prav veliko ljudi tega ne more privoščiti, najprej seveda zaradi denarja, potem pa še zaradi časa, ki ga potrebno v take vrste nakupovanje vložiti.
Sicer pa hvala za idejo, bom tudi jaz poskušala sladkor nadomeščati z medom, čeprav tudi sladkorja prav veliko ne porabim.
Bravo, Aleš! Hvala, ker si nam manjšim entuziastom od tebe zgled in spodbuda, da naredimo vsaj kakšen majhen korak.
Sabina, presenečena sem nad ugotovitvijo, da ni eko orehov. Moji starši jih imajo “za izvoz” in to takih, ki nikoli v življenju niso videli nobenih škropiv ali česa podobnega.
Orehov je po eko tržnicah bolj malo, ker očitno zaradi cene ne grejo v promet. Domačih orehov, tako kot v vašem primeru je pa veliko, samo da so jih deležni sorodniki in prijatelji 🙂 Tudi jaz pridem tako do orehov.
Če jih je za “izvoz”, se pa priporočam 🙂
Bolj ko človek spoznava domačo sceno, najde tudi hrano, ki je cenovno ugodna.
Se strinjam, da je časovno bolj zahtevno, a tudi tu se da najti rešitve – veliko kmetov ti pripelje na dom, ali pa greš enkrat na teden k njim in vzameš zalogo za naslednji teden.
Jaz na primer pri enem kmetu vzamem ozimnico, ki jo shranim kar pri njem, ker naša klet ni tako mrzla. Potem grem enkrat na mesec iskat zaboj tistih pridelkov, ki sem jih kupila za ozimnico.
Drugo, kar lahko človek naredi, je da poleti, ko je zelenjave in sadja v izobilju, kupi nekaj zabojčkov in jo vloži. Lani sem tako z morja pripeljala štiri zabojčke paradižnika in ga vložila. Pa dve pletenici česna, ki je zrastel na njihovih njivah in ni s Kitajske.
Tretja varianta je, da greš kmetu pomagat obirat ali pobirat pridelek in namesto plačila vzameš sadje in zelenjavo. Nekateri kmetje imajo to možnost, da na primer prideš jabolka pobirat sam in jih dobiš potem ceneje.
Po moje se vedno najde čas, razen je je človek v takšni službi, kjer ne razumejo pojma prostega časa. V tem primeru pa je jesti zdravo hrano itak brez veze, ker od stresa človek tako ali tako nima nič od življenja. Če sem malo cinična.
Sabina, zanimiva ideja to z pomočjo na kmetiji – kje bi pa našla kmete, ki bi bili za takšen dogovor?
Hvala, SImona
Simona, vprašaj v kateri od FB skupin, na primer https://www.facebook.com/pages/Ekoci-Ekolo%C5%A1ka-civilna-iniciativa/280321302001496?fref=ts
Drugače pa sem se jaz dogovorila s kmetom, pri katerem kupujem zelenjavo.
Odlicen zapis… mi je vsec tvoj eksperiment. In kontra Codex-u Alimentarium-u, ki se trudi prav za to, da bi ljudem preprecili domaco hrano. Upam, da bos vec in se bolj “glasno” pisal… 🙂
Lep pozdrav!
Zelo lepo, da poleg družinskih, službenih… obveznosti najdete čas, da se lotevate takih podvigov in jih delite z nami. Sama sem v vaših zapisih dobila že zelo veliko koristnih informacij. Tole poročilo o “lokalnem aprilo” mi je bilo pa še posebej zanimivo, saj ste nam dali kar nekaj idej, kje se dobi kakovostna hrana.
Hvala, da delite svoje znanje in izkušnje z nami.
Ker me je cena sončničnega olja tukaj šokirala in sem ravnokar izvedela ceno domačega sončničnega olja, ki ga pridelujejo pri moji sodelavki v Prlekiji, delim tudi tukaj: pri njih je po 5 eur/liter.
Mihaela, ali ga lahko zrihtaš 10 litrov zame?
Aleš pohvalno! Super je tale vaš preizkus. Tudi sama se vse bolj zavedam pomena lokalne hrane in pridelave.
Odlična zadeva je tudi Partnersko kmetijstvo: http://partnerskokmetijstvo.si/. Tako lahko kupuješ direktno od slovenskih ekoloških kmetov, ki ga poznaš in mu zato lažje zaupaš.
Domače testenine dela tale kmetija (http://www.nasvojizemlji.si/kmetija.html) – te bi verjela, da so slovenske.