SkavtNETova fotozgodba: Kako peči kostanj in obenem širiti vrednote?
Pretekli vikend smo na Bledu skavti imeli delavnico “Spletno novinarstvo”. Ekipa SkavtNET je seminar zastavila tako, da smo se učili (teoretično in praktično) pisati za splet in pripovedovati zgodbe s pomočjo fotografije.
Kako pripovedovati fotografsko zgodbo?
V fotografsko pripovedovanje zgodb nas je teoretično in z veliko praktičnimi primeri uvedel znani fotograf Slovenske tiskovne agencije Tamino Petelinšek. Hvala Taminu za odličnost predstavitve in za vse bogate izkušnje, ki jih je delil z nami.
Tole sem si jaz zapomnil:
- fotografska zgodba nastane najprej doma v glavi (še pred “pripovedovanjem” imamo kratko “vihro možganov”),
- ko prideš v okolje, kjer bo zgodba nastajala, se najprej “uokolji” (poglej kaj se dogaja, začuti prostor, ljudi v njem in dogajanje),
- za dobro zgodbo je pomembna poštena igra – pošten odnos s človekom (fotografije človeka nikoli ne “ukradi” in nikoli ne zlorabi – fotka človeka v čudnih pozah),
- povej fotografsko zgodbo tenkočutno in ne “na prvo žogo”.
No, potem smo se skavtinje in skavti zapodili po Bledu in iskali vsak svojo zgodbo …
Moja zgodba
S prijateljem Tonetom sva se kot nadebudna pripovedovalca fotografskih zgodb odpravila k jezeru, se malo menila med potjo in – moram priznati – že kar malo “škljocala”. Tako za vsak slučaj. Če ne bi bilo zgodbe …
Mojo pozornost je vzbudila gospa v rdeči kapi, potisnjeni globoko na obraz, ki je pekla kostanj ob jezeru. Opazoval sem njeno delo, občutil njeno veselje s peko in se odločil navezati stik z njo. Najprej sem pač kupil kostanj. Gospa mi je pripravila zvrhano mero, zraven mi je dala še PREPROST škrniceljček – za smeti. Presenečen si ga ogledujem in premišljujem. Gospa mi je brez besed, samo s PREPROSTIM dejanjem, predala vrednoto “ni mi vseeno” (za urejenost Bleda). Četudi lupine kostanja niso nevaren odpadki, vseeno smetijo Bled in ustvarjajo dodatno, nepotrebno delo.
Z gospo sem se zapletel v daljši pogovor in odkril, da zelo razmišlja o svojem poslu, odnosu do narave in o življenju – na izjemno praktičen, PREPROST in simpatičen način.
Naj tokrat spregovorijo fotografije. Katere vrednote je gospa še sporočala? Jih fotografije dovolj jasno sporočajo? Vesel bom, če vrednote, ki jih razberete iz moje fotozgodbe, zapišete kar v komentarje.
Gospe se iskreno zahvaljujem za njeno pripravljenost sodelovati v moji – pravzaprav njeni zgodbi. Želim ji veliko uspeha – na vseh področjih življenja in obilo blagoslova v letu, ki prihaja.
Kako dobro dene srečevati domače “ksihte” – imam na sumu kdo je skavt Tone in tudi Tamino je dec in pol – ne le kvantitativno . . .
Pozdrav vsem trem & pridruženemu ženstvu ter mladičem vseh starosti (in generacij)!
Hvala Turdus. Ja nič se nisi dotaknil vrednot. Ali te lahko povabim, da kakšno rečeš o vrednotah. Katere vrednote sem ni nadebudni pripovedovalec foto zgodb sporočil s tem zapisom?
Zanimivo, sem hodila mimo samo ponoči, tako, da nisem vidla te ustvarjalne izvirnosti. Mi je pa simpatična, ker je preprosta, ustvarja iz sebe, tako kot ona misli in ji je v veselje. Bom šla enkrat še podnevi mimo.
Me pa tole s skrbjo za okolje spomija na službeno ekskurzijo v Beograd. Tam je sicer na vsakem koraku ogromno odpadkov. Ampak na Kalemegdanu jih ni. S prijateljico sva si kupili sladoled, ki ga je prodajala prijazna gospa, že starejša. In nama je ona odvila sladoled (na palčki) in ga ponudila, ovitek pa vrgla v koš za smeti pod svojo stojnico. Najprej me je mal neprijetno presenetilo, potem mi je pa kliknilo, da zato ni tam nobene smeti. 🙂
@Barbara: Ja, gospa se je sicer preprostega posla lotila na izjemno duhovit in simpatičen način.
Ko greste mimo, kupite še kostanj in jo pozdravite v mojem imenu.